Žalovanje in depresija

Žalovanje je normalen in nujen odziv na večjo izgubo ali smrt, žalost pa je beseda, s katero se običajno opisujejo občutki in odzivi, ki se ob tem doživljajo.

Žalost »prizadene« vse ljudi in je univerzalna. Žalovanje in depresija sta si podobni na več načinov. Skupni so jima simptomi žalosti, izguba zanimanja za do zdaj običajne dejavnosti, težave s spanjem, spremembe teka in drugi. Proces žalovanja je popolnoma individualen postopek, čeprav obstajajo nekatere splošne značilnosti.

Pri nekaterih ljudeh se žalovanje začne takoj ob spoznanju o izgubi, pri nekaterih ljudeh je preloženo, pri drugih ljudeh traja kratko obdobje, medtem ko pri drugih lahko traja vse življenje. Žalovanje je odvisno predvsem od strukture osebnosti žalujoče osebe, njegovih življenjskih izkušenj ločevanja in preživelih izgub (smrt). Po Bowlby-ju osebnostne lastnosti igrajo ključno vlogo pri razumevanju reakcije na izgubo; spol, starost, stopnjo duševne zrelosti, tako imamo opravka s stresnimi situacijami v vsakdanjem življenju.

[see url=”https://med.over.net/clanek/10-mitov-in-resnic-o-depresiji/”]10 mitov in resnic o depresiji[/see]

Z izgubo se še posebej težko sprijaznijo odvisne, mejne in samovšečne osebnosti. Žalost, je znak zdravja in nam omogoča sprejemanje nepopravljivih življenjskih izgub.

Tudi Sigmund Freud, oče psihoanalize, je leta 1917 dejal:

“Žalovanje ni patološko, saj sčasoma mine in poskus vmešavanja v postopek žalovanja nima nobenega smisla, verjetno bi celo škodilo.”

Žalovanje je proces, ki traja in nam omogoča, da se počasi, v skladu s svojimi zmožnostmi, soočamo s preživetimi dogodki in njegovimi posledicami. Po začetnem šoku in nesprejetju, včasih tudi zanikanju, osebo preplavi velika žalost, tesnoba, in osamljenost, ki jih nato nadomesti jeza in depresija. V tem času je zelo pomembna podpora družine, prijateljev in bližnjih, da lahko žalujoča oseba deli z njimi bolečine in žalost. Temu sledi faza sprejetje dejstva, v kateri žalujoče osebe začnejo s prestrukturiranjem svojega življenja. Izgubo začnejo žalujoči sprejemati, življenje pa gre naprej.

Žalovanje je zaključeno, ko lahko razmišljamo brez notranje bolečine o osebi, ki smo jo ljubili in izgubili. Zaključek žalovanja je zaznamovan z iskanjem stabilnosti, z vzpostavljanjem nove identitete in ponovnim interesom za življenjske smernice, ki se nato prilagodijo novim okoliščinam. O uspešnem zaključku žalovanja ali »ozdravljenju« govorimo takrat, ko žalujoča oseba začne ponovno »rasti in zoreti«. Proces žalovanja običajno traja približno eno leto.

Pomanjkanje okrevanja je po navadi značilno za eno od stopenj žalovanja in nezmožnostjo sprejemanja življenjskih izzivov. Sedanje življenje se doživlja kot prazno, nesmiselno in brezupno. Način, kako žalovati in koliko časa, je zapisan in shranjen v nas kot vtis izkušenj naših ločitev in vseh izgub za nas pomembnih ljudi, povezanih z ljubeznijo in naklonjenostjo – predvsem staršev. Če se žalujoča oseba na žalovanje odzove z večjo intenzivnostjo ter traja dlje časa, obstaja možnost, da se žalovanje razvije v depresijo. Žalovanje je normalen in zdrav proces, kar depresija ni. Depresija je bolezen, prav tako kot tudi visok krvni tlak ali diabetes. Če se ne zdravi, lahko postane smrtno nevarna bolezen.

V skladu z novo opredelitvijo APA (American Psychiatric Association), se bolečina ob žalovanju spremeni v depresijo, torej bolezensko stanje, ki ga je treba zdraviti, vendar po dveh tednih. Mnogi evropski zdravniki se s to definicijo ne strinjajo. “Kdor globoko žaluje, formalno izpolnjuje simptome depresije, vendar to ne pomeni, da je ta oseba bolna,” pravijo znani evropski psihiatri in psihoterapevti. Velika večina žalujočih, brez zdravil in zdravljenja premaga smrt ljubljene osebe ali kakšen tragičen dogodek. Obstaja tudi varianta “zapletenega žalovanja”, ki naj ne bi bila samo duševna motnja, ampak kombinacija še drugih duševnih motenj, kot so depresija in posttravmatske stresne motnje ter motnje osebnosti in podobno, ki jo je treba zdraviti in obravnavati terapevtsko.