V zabavni in hkrati poučni knjigi Koža od blizu se je dermatologinja Yael Adler, dr. med., posvetila tudi poglavju o tem, kaj koža pove o naši duši. “Dejstvo je, da so na koži pogosto neposredno vidni simptomi psihe, in sicer vsem ljudem, zaradi česar kožne bolezni tako obremenjujejo prizadete. Naša lupina deluje razkrito, vsem na voljo, vsem na očeh,” pravi dermatologinja.
Rdečica ni samo reakcija na toplotni udar ali zadrego. Je fizični izraz čustvenega odziva. Ko se sramujemo, se nam obarva obraz. Ko smo razburjeni, se lahko naše lice prelije z rdečico. Kaj se zgodi, ko ta rdečica postane kronična? Nekateri ljudje doživljajo tako močno rdečico, da to vpliva na njihovo kakovost življenja. Eritrofobija ni le strah pred rdečico, ampak globoko zakoreninjen strah, ki lahko ovira vsakodnevne interakcije.
Več kot zgolj zaščitna pregrada
Ko smo srečni in zaljubljeni, to sveti skozi nas. Ljubezen povzroči, da naša lička postanejo rdeča, hormoni pa poskočijo, kar razlaga, zakaj mnoge ženske uporabljajo rdečilo, preden zapustijo dom. Avtorica pravi, da zaljubljenost pri moških lahko sproži povečano rast brade in telesno poraščenost, morda celo izpadanje las na določenih mestih. Po drugi strani pa ženske v času zaljubljenosti pogosto uživajo v bolj živahnem tkivu, sijoči koži in lesketajočih laseh, medtem ko gube ostajajo skrite, pripravljene na težje dni.
Ključni hormon v tej dinamiki je oksitocin, ki se sprošča ob dotiku. Spodbuja občutek dobrega počutja in povezanosti, zaradi česar srečni ljudje pogosto izžarevajo zdravje in lepoto. Adlerjeva poudarja, da lahko to svetlobo in lepoto vidi vsak, ne glede na starost, in spodbuja vse, naj iščejo male radosti v življenju in čim več ljubečih dotikov.
Naslednjič, ko se boste pogledali v ogledalo, poskusite videti več kot le svojo podobo – poskusite prebrati zgodbo, ki jo govori vaša koža.
Ko koža postane tarča notranjih bojev
Za nekatere je koža bojišče, kjer se odražajo notranji konflikti. Grizenje nohtov, praskanje kože in druga dejanja so več kot le navade – so klici na pomoč, ki jih moramo prepoznati in se z njimi soočiti.
Spraskani mozolji, grizenje nohtov, puljenje las in rezanje so manifestacije avtoagresije in mazohizma. Pogosto se zdi, da so dekleta bolj nagnjena k tem oblikam notranje borbe, saj imajo biološko bolj dovzetno naravo, ko gre za spopadanje s stresom in težavami. Po drugi strani pa fantje in moški večinoma izražajo svojo agresijo navzven. Vendar je treba opozoriti, da tudi fantje vse bolj kažejo znake avtoagresije. Ta trend je posledica vedno bolj omejujočih in “socializiranih” družbenih norm.
Med časom večje duševne napetosti, mnoga dekleta in ženske praskajo svoje mozolje, pri čemer ne usmerjajo svoje napetosti navzven, ampak proti sebi. Ti avtoagresivni akti lahko povzročijo dolgotrajne rane in madeže. V to skupino avtoagresivnih vedenj spada tudi grizenje nohtov, praksa, ki ni omejena samo na ženske. Trihotilomanija, ali puljenje las, je še ena oblika avtoagresije, ki ima nevrotične vzroke.
Pogosto povezano z globokimi duševnimi motnjami.
Rezanje je še posebej boleča in nevarna oblika samopoškodovanja, ki je pogosto povezana z globokimi duševnimi motnjami. Mladi, ki se režejo, pogosto opisujejo občutek disociacije od svojih teles, kot da niso resnično prisotni. Fizična bolečina zaradi rezanja lahko za njih služi kot način, da se “vrnejo” v svoje telo. Teorizira se tudi, da rezanje sproža sproščanje endorfinov, kar lahko pojasni njegov odvisniški značaj.
Slovenski strokovnjaki, ki delajo z mladimi, opozarjajo na naraščajoče število mladostnikov, ki se samopoškodujejo, in poudarjajo pomen pravočasne prepoznave tega vedenja. Pomembno je, da s temi mladostniki pristopimo s sočutjem in razumevanjem, da jim pomagamo najti bolj zdrave načine spopadanja s stresom in bolečino.
