Včasih mi kdo potoži: “Hodim na psihoterapijo, na razne delavnice, berem, meditiram, ves čas se z nečim mučim, da bi prišla iz tega začaranega kroga in se mi izkušnja z narcisom ne bi več ponovila, moj bivši pa medtem uživa z novo žensko, hodi na potovanja, se sprehaja po našem kraju z roko v roki z njo, česar z mano nikoli ni počel, in ko se vidiva ob predaji/prevzemu otrok, mi z nasmehom pove, kako lepo mu je in da končno seksa po mili volji, saj njegova nova ženska ni frigidna, kot sem bila jaz.“
To, kar bivši partner pove bivši partnerki, lahko obsega še dosti več, vendar ne vidim smisla obnavljati nezrelega, s škodoželjnostjo in maščevalnostjo prežetega blebetanja, kakršno večina ljudi običajno izkusi v peskovniku in mogoče tja do petega razreda osnovne šole. Za ponazoritev narcisovega nadjaza ali superega – tistega dela naše psihe, ki je nekakšen moralni vodnik in skrbnik naše vesti in odgovornosti – to zadostuje: narcisov »moralni vodnik« je nezrel, sadističen in maščevalen. Več o tem lahko preberete, žal le v angleščini, na tej povezavi.
Dolgo časa ste verjeli narcisu
Naposled je šlo vse tako zelo čez mero, da ste zbrali moč, pogum in odločnost, da ga zapustite. Mogoče je bila kaplja čez rob, ko se je nad vami znesel tudi telesno. Mogoče, ko je zasmehoval, udaril, ignoriral, poškodoval ali zlorabil vašega otroka. Mogoče, ko ste zaradi njegovih manipulacij izgubili vse prijatelje, sorodnike in službo. Mogoče pa vas je celo zapustil on sam. Zamenjal vas je za novejši, boljši, lepši model. Ker tako pač ravnamo s predmeti: ko se iztrošijo ali ko se jih naveličamo, jih zavržemo in si priskrbimo nove. Kljub temu pa ne obiščemo smetišča in ne razlagamo zavrženemu sesalniku, kako izvrstno zdaj njegovo nekdanjo vlogo opravlja naš novi sesalnik in kako smo zato srečni. Ne. Kaj takega počnejo le moteni ljudje.
Toda v preživelih iz narcističnih (pa tudi drugih) zlorab so naloženi različni programi, med njimi tudi tale: Karkoli slabega ti kdo o tebi reče, je resnica. In tale: Nisi dovolj dober/dobra. In tale: Ti si vsega kriv/kriva.
In po letih (ali desetletjih) izkušenj, da nam je ta človek lagal, z nami manipuliral, nas psihopatološko zavajal, bil nad nami nasilen na sto in en način, nikoli ne izkazal pristne empatije … – smo pripravljeni verjeti, da je z drugo osebo ta človek zdaj srečen (pa čeprav srečni ljudje ne počnejo ničesar od naštetega). Da z nami ni bil srečen zato, ker smo mi tako slabi. Da smo za razpad odnosa krivi mi. Zakaj? Ker je to resnica? Ne. Zato, ker se vse to lepo prilega v naš – v otroštvu naloženi – program jaz sem vsega kriv/-a, nisem dovolj dober/-ra in drugi vedo, kako slab/-a sem.
Počutimo se dobesedno ogabno. Začnemo se spraševati, ali smo mi tisti, ki imamo narcistično osebnostno motnjo. Poleg občutkov krivde se v nas vzbudita najbolj temeljna, najtežja občutka, kar jih človeška psiha lahko prenese, preden razpade. To sta eksistencialni strah in eksistencialni sram.
Eksistencialni strah je strah pred tem, da ne obstajamo
Do njega pride iz različnih vzrokov. Dojenček v prvem letu življenja mater in sebe doživlja kot eno in isto bitje. Če mati dojenčka predolgo pusti samega, ko ta izraža stisko (npr. joka), otrok doživi izkušnjo, da svet ni varen (moje potrebe niso zadovoljene, nisem slišan, nihče mi ne pomaga), ki lahko preraste v občutek neobstajanja (ker mame ni, tudi mene ni), v strah pred neobstajanjem, kar lahko povzroči težke posledice v otrokovi psihi (med drugim tudi narcistični razcep). Podobno doživljajo otroci, kaznovani z ignoriranjem. Ignoriranje nosi zloglasno oznako najhujšega psihičnega nasilja. Še tako grozljivo zmerjanje in poniževanje vendarle vključuje priznavanje, da žrtev obstaja. Ignoriranje pa pomeni: Ni te. Zame ne obstajaš. In če otrok dobiva tako sporočilo od pomembnih drugih (starši/skrbniki, širša družina, vrstniki), se bo v njem porodil eksistencialni strah: Ni me. Ne obstajam. Niti toliko nisem vreden, da bi me kdo pretepel ali ozmerjal. Dobesedno me ni. Eksistencialni strah se lahko razvije tudi pri otrocih, ki utrpijo kakršnokoli zanemarjanje (telesno, psihično, kognitivno, čustveno).
Eksistencialni sram: obstajamo, vendar bi bilo boljše, ko nas ne bi bilo
Eksistencialni sram pravi: Ne bi smel/-a obstajati. Napaka sem. Tako temeljno sem sam/-a po sebi zavožen/-a, da si moram vsako sekundo svojega obstoja prislužiti s tem, da sem tak/-a, kakršnega/kakršno me hočejo drugi, da ugajam, ustregam, se strinjam, ubogam, ne dvigam prahu, ne izražam čustev, skrbim za potrebe drugih in povsem spregledam lastne.
Ujetost v toksične odnose
Eksistencialna strah in sram sta temeljni gorivi, ki poganjata našo ujetost v toksične odnose. Za nobeno ceno ne želimo tvegati, da ne bi obstajali (zato se potrjujemo preko partnerja pa tudi preko otrok) in da bi kdo ugotovil, kako slabi smo v resnici, in nas razkrinkal (ter verjetno zapustil). V otroštvu smo doživljali izkušnje zapustitve, ne da bi nam kdo to pomagal predelati, in številne potrditve svojih napačnih prepričanj (da smo slabi, nevredni, napaka), a vse to zavedanje, kolikor ga je sploh bilo (v prvih letih življenja zavestni spomin še ne deluje in se tovrstne izkušnje shranijo le v telesni spomin), je že zdavnaj utonilo pod mehanizmi, ki nam omogočajo, da se nam grozljiva izkušnja zapustitve, s tem pa eksistencialna strah in sram, ne bi več ponovili oz. vzbudili. K tem mehanizmom spadajo:
- obrambni mehanizmi (disociacija, zanikanje, samoslepljenje, racionalizacija …),
- preživitveni mehanizmi (travmatski odzivi: beg, boj, otrplost in ustrežljivost),
- nenehna pozornost na zunanje okoliščine in osebe ter konstantna pripravljenost na najslabši možni scenarij (ves čas smo na preži),
- bolestna potreba po nadzoru, s katero kompenziramo temeljno človeško potrebo po varnosti (npr. v mislih nenehno preigravamo najhujše možne izide, ker imamo – lažen! – občutek, da smo zato bolj pripravljeni na vse slabo, kar se lahko zgodi),
- prevzemanje krivde (oz. odgovornosti) za stvari, ki niso naše,
- sprejemanje tistega, kar bi lahko spremenili, in poskusi, da bi spremenili tisto, česar ne moremo (npr. drugo osebo),
- močan strah in odpor pred učenjem in spremembo (naj je cona udobja še tako neudobna, je vsaj znana – in kar je znano, interpretiramo kot varno, čeprav morda v resnici sploh ni).
Pa vendar nas izkušnja z narcisom želi naučiti prav slednjega: Čas je za učenje, čas je za spremembo, čas je za rast! Čas je, da presežeš patološke vzorce, ki se po tvoji rodbini prenašajo iz roda v rod že kdove koliko stoletij. Čas je, da tlakuješ sebi in svojim potomcem drugačno pot.
Da zmoremo temu prisluhniti, potrebujemo podporo
Da se lahko učimo, potrebujemo razumevanje in razlago. Da lahko rastemo, potrebujemo varen odnos. Da lahko toksični odnos zapustimo, potrebujemo moč. In da se lahko ob vsem tem spopademo še z institucijami, kjer žrtve nasilja (zlasti če NI telesno) pogosto naletijo na nerazumevanje in celo na reviktimizacijo, potrebujemo konkretne nasvete in napotke, kako ravnati, na koga se obrniti in koga se, če je le mogoče, v največjem loku izogniti.
Vse to lahko dobite v skupini Vrtnice in v mojem Programu samookrepitve. Vse, kar za začetek potrebujete, je, da (mogoče prvič v življenju) SEBI rečete DA!
Če se vrnem k uvodu tega članka in mu dodam realno, in ne na narcisovi laži temelječe nadaljevanje: “Hodim na psihoterapijo, na razne delavnice, berem, meditiram, ves čas se z nečim mučim, da bi prišla iz tega začaranega kroga in se mi izkušnja z narcisom ne bi več ponovila … medtem ko on ostaja ujetnik svojega lažnega jaza in namišljenega sveta ter nima nobene možnosti, da bi zares vstopil v stik s sabo in kdaj zares občutil vsaj kanček pristne sreče. Tako sem hvaležna, da sama imam to možnost in da jo lahko predam tudi svojim otrokom!“
Dobrodošli!
