To počne na vseh frontah. Sorodstvo, prijatelji, sodelavci, socialni delavci, njegov odvetnik in seveda sodišče – vsi bodo poslušali, kaj vse je dal in naredil za bivšo partnerko in za otroke, medtem ko je ona lenuharila, kričala na otroke, se vlačila naokoli, ga varala, otroke celo tepla, pijančevala, povrhu pa kaže resne znake duševne bolezni. (Pazite – veliko tega, kar bo pripisal partnerki, je v resnici projekcija, kar pomeni, da to počne sam.) Ali pa bo molče »trpel«, češ da je preveč plemenit, da bi komu razlagal, kako hudo je bilo v resnici – a ko bo treba (na institucijah), bo pokazal zobe, čeprav mogoče prekrite s trpečim, a prijaznim in skromnim nasmeškom.
Redki so primeri, ko bi se narcis, dokler je bila družina še skupaj, kaj dosti ukvarjal z otroki. Marsikdaj je tako, da je narcis šele po razpadu zveze postavljen v situacijo, ko »mora« z otrokom preživeti več ur skupaj, ves dan ali celo ves konec tedna. Če so otroci še majhni, v resnici ne ve, kaj bi z njimi počel. Pogosto jih prepusti svojim staršem ali zanje skrbi njegova nova žrtev. Če so malce starejši, so že uporabni za vloge, naštete v prejšnjem članku. Če pa so morda v fazi pubertetniške upornosti in imajo toliko poguma, da se mu zoperstavljajo, se lahko celo zgodi, da bo (potem ko se je na življenje in smrt boril za deljeno skrbništvo ali vsaj za čim več stikov) stike prekinil, opustil ali zredčil.
Otrok je narcisov podaljšek
Težko si je zares predstavljati, kakšen je narcisov svet in pogled na svet; še težje si je, če tega nismo izkusili, predstavljati njegov odnos do otroka. To je svet, v katerega niti ne želimo gledati; pretemačen je in preveč krut. A medtem ko se obračamo stran – kar velja tako za posameznike kot za institucije – se tem otrokom dogajajo nevzdržne in nesprejemljive stvari, ki jih globoko poškodujejo, nekateri od njih pa bodo zaradi tega tudi potisnjeni na isto pot, na srhljivo pot osebnostne motnje, kot so narcistična, mejna, histrionična, antisocialna idr.
Narcis otroka (in drugih ljudi) ne doživlja kot samostojno bitje, ki ima svoje potrebe, želje, konjičke, talente, strahove, zanimanja, svoj značaj in svojo življenjsko pot. Ne zmore mu prisluhniti, ga začutiti, se uglasiti s potrebami in čustvi otroka. Nasprotno: dokler bo otrok pristen oz. kadar bo iskreno izrazil svoja čustva, se bo narcis čutil napadenega (otrokova pristnost ga bo dregnila v živo rano, ki jo nosi pod svojima maskama), in naredil bo vse, da to prepreči.
Ob narcisu ne moremo odraščati pristni in v stiku s sabo; namesto tega razvijemo nezrele obrambne mehanizme, da sploh zdržimo (npr. zanikanje, samoslepljenje, disociacijo, kompulzivna in zasvojenska vedenja) – mehanizme, ki nam bodo v odraslosti močno vplivali na kakovost življenja.
Kako se to kaže
Narcistični starš svoje potrebe vedno in brezkompromisno postavlja pred potrebe otroka. To je zanj tako samoumevno kot zrak, ki ga diha. Narcis bo otroku (tudi če sta starša še skupaj) vedno vsaj do neke mere skušal odvzeti drugega starša, in sicer z lastnim poniževalnim odnosom do partnerja in s tem, da bo otroka izkoriščal kot »zaupnika« in/ali mu z namenom, da ga zmanipulira, grdo govoril o drugem staršu, drugega starša blatil in o njem lagal, vse skupaj pa podkrepil z žuganjem, naj otrok tega ne pove nikomur, ali s sladkim prigovarjanjem, da je to njuna skrivnost.
Narcis ne bo dovolil, da otrok dobi medicinsko pomoč katerekoli vrste, če se to ne ujema z njegovim pogledom na svet (zlasti to velja za psihoterapevtsko pomoč). Otroka bo prepričal, da na terapijo hodijo samo norci, da je to nekaj slabega in groznega, seveda z opozorilom, naj otrok tega nikomur ne pove.
Na dan, ko je določen stik, bo narcis otroka, če bo treba, jokajočega izpulil iz naročja matere ali drugega sorodnika, ga strpal v avto in odvihral – kajti narcis ima PRAVICE! Otrok pa je itak jokal samo zato, ker ga je »mama nahujskala proti očetu«. Narcis ni zmožen razumeti, da se drugi starš na vse možne načine trudi otroku omiliti situacijo, ga pripraviti na stik, da drugi starš ne blati narcisa pred otrokom, ker preprosto ve, da bo otrok zaradi vsega tega v stiski, stresu, da bo doživljal travme. Ko otrok po mesecih tovrstnih doživetij in materinega truda končno sam od sebe stopi proti očetu, ko ta pride ponj, si mama globoko oddahne v upanju, da otrok po tokratnem stiku ne bo doma spet kričal, jokal, se tresel, se polulal v hlače itd. – narcis pa se materi zmagoslavno in ledeno nasmehne, češ, poglej, kako me ima otrok v resnici rad in kako rad gre proč od tebe! Točno tako bo narcis to predstavil tudi na CSD-ju in na sodišču.
Narcis nima empatije, zato se ne more vživeti v čustva in občutja drugih, tudi če je to njegov lastni otrok.
Če začnete narcisu razlagati o svojih čustvih, bo prepričan, da skušate z njim manipulirati (projekcija!). Sam pa vam pove, da le počakajte, da bo otrok dovolj star (npr. pet let), pa bo izvedel vse! Vse o tem, kako ste vi vsega krivi, kaj vse ste počeli, kako se je on žrtvoval in trudil, a vam so več pomenile zabave, oblačila, ljubimci, služba …
Neznosna praznina
Narcis nosi v sebi kronični občutek neznosne praznine, in to praznino polni z ljudmi. In še najlažje je to početi z lastnimi otroki.
Narcis se bo drl na otroka, ga zmerjal z najhujšimi psovkami, poškodoval njegove igrače, boksnil v steno tik ob njegovem obrazu; morda ga bo zlorabljal telesno in/ali spolno, ga spodbujal k nasilju do drugega starša in morda tudi do sorojencev (zlasti do grešnega kozla), ga puščal samega ali pri sorodstvu ali novem partnerju, izvajal psihično nasilje (npr. ga primerjal z drugimi, ki so boljši, ga poniževal, zavajal, kritiziral), ga postarševal (izkoriščal kot zaupnika, »prijatelja«, ga pretirano obremenil z gospodinjskimi dolžnostmi, ga zadolžil, da skrbi za mlajšega sorojenca, itd.).
»Aristokratski« narcisi
Poznamo pa tudi narcise, ki jim sama pravim »aristokratski«. To so tisti, ki na prvi pogled niso nasilni na noben način; v resnici pa gre za zelo subtilne manipulacije, izsiljevanja, zavajanje. Načeloma ne kričijo, ne tepejo, ne rečejo otroku naravnost »Tvoja mati je vlačuga« ali »Zaradi tvoje mame sem moral oditi in si zdaj brez očeta«, zato pa uporabljajo nabor metod pasivne agresije in indoktrinacije. S sladkimi besedami, mirnim tonom glasu, izkrivljenimi psihološkimi ali duhovnimi modrostmi otroka prav tako zavrnejo in mu ne zadovoljijo potreb kot tisti, ki namesto tega kričijo, tepejo, blatijo itd., s to pomembno razliko, da otrok tega sploh ne zazna kot nekaj, kar je »narobe«.
Večja možnost je, da bo poiskal pomoč otrok, na katerega se starš zadira, ga žali, zmerja, je nad njim fizično nasilen itd., kot pa otrok, ki mu starš reče: »Veš, otroci so srečni, šele ko so srečni starši. Jaz grem zdaj na kratek izlet, ti pa boš tačas pri babici. Saj si želiš, da bi bil očka srečen, kajne?« Ali: »Vsi si kot duše vnaprej izberemo svoje življenje. Ti si si izbral, da boš otrok ločenih staršev. To je bila tvoja izbira. Jaz nimam s tem nič.«
»Aristokratski« narcis uporablja navidezne pohvale, ki vključujejo zelo zločesto vsebino: »Tvoja mamica mi je vse vzela, ampak ne skrbi, ti si njen otrok, tebi ne bo storila nič hudega.« Ali: »Tvoja babica ima duševno bolezen, zato je tako hudobna, ampak ne skrbi, mamica je najbrž ni podedovala.« Ali navidezno zaskrbljenost: »Ali mamica še kadi? Te nič ne skrbi, da bo dobila raka? Kaj, če umre? Ampak ne skrbi, jaz sem zdrav in bom še dolgo tukaj, ne boš me izgubil.«
K tem metodam spadajo tudi vloga žrtve, cinizem in sarkazem, zagrenjenost, vse skupaj močno podprto s prevračanjem odgovornosti na druge, vključno z otrokom.
Morda se sprašujete, zakaj bi kdo počel kaj takega. Vsako vedenje ima svojo funkcijo. S tovrstnim vedenjem in besedami narcis doseže, da je otrok zmeden in prestrašen, obremeni ga z grozo in s tem, da mora čuvati vse to kot skrivnost – in s takim otrokom je potem še lažje manipulirati in doseči, da počne vse, kar hočemo. Tu je še dejavnik maščevanja nad bivšo partnerko, dejavnik povzdigovanja sebe itd.
»Aristokratski« narcisi so še posebej nevarni zato, ker jih tudi okolica in institucije silno težko prepoznajo. Pogosto so visoko funkcionalni, zelo inteligentni in spretni v socialnih stikih. So mojstri poneumljajočega zavajanja (ang. gaslighting) in manipulacije. Ko tak narcis dobi deljeno ali celo polno skrbništvo nad otroki, ti pravzaprav nimajo nobene možnosti, da bi odrasli v zdrave, stabilne in samozavestne posameznike. Prva stvar, ki jim jo bo odvzel, če jim je še ni, je njihova identiteta – in od tod bo šlo samo še na slabše.
Osebnostna in družbena rast
Smo družba, ki se šele uči ljubezni do sebe, empatije do drugih, pristnosti in sprejemanja. Ne gre za to, da bi želeli narcise prikazati kot pošasti. So, kakršni so – plod stoletij patoloških vzorcev, neustrezne mentalitete, čustvenih ran tako na kolektivni kot na individualni ravni. Velika večina nas nosi posledice tega, le kažejo se na različne načine (alkoholizem, depresija, samomorilnost, deloholizem …). Smo pa obenem generacija, ki končno začenja vse to ozaveščati in ki lahko prispeva, da se začnejo stvari obračati na bolje.
Naslednjič: Posledice odraščanja ob narcisu
Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.
