Prvi stik s šolo naj bo prijeten, dobra izkušnja, lepo doživetje, saj pri prvošolčkih lahko oblikuje odnos do šole, pravi psiholog Darko Miha Čibej z Osnovne šole Savsko naselje. Za Med.Over.Net je povedal, kako lahko starši poskrbijo, da bo prvi šolski dan lep, in opozoril na nekaj napak, ki jih pri tem lahko storijo.
Težko je za otroka narediti lep dan, če je starša strah
Otroci, ki gredo v prvi razred, sami po sebi običajno nimajo strahu pred šolo, ker je to za njih nova izkušnja, pripoveduje Čibej: »Če jih je strah, so to verjetno nanje prenesli starši, saj so starši tisti, ki jih skrbi, kako bo potekal prvi šolski dan, kako se bo otrok znašel v novem okolju, kako se bo vklopil v družbo, ali pa se spominjajo lastnih negativnih izkušenj.« Dodaja, da je zato pomembno, da starši to predelajo, saj bodo težko naredili lep dan za otroka, če bo njih strah.
Drži, da bo otrok v šoli doživel marsikaj, tudi kakšno negativno izkušnjo, vendar ni dobro, da se jih s tem straši že v naprej, saj bo sicer bolj pozoren na negativne stvari. »Treba je spodbujati pozitivne stvari, vendar mu ne smejo govoriti, da se gre v šolo zabavati,« še opozori.
»Prvi šolski dan naj bo dogodek za celo družino, ne le ‘obveznost’ enega starša. To bo oba starša povezalo z otrokovim učnim procesom in otroku bo tako lažje, kot če se bo tega lotil sam ali le z enim delom družine.«
Darko Miha Čibej
Zakaj je zabavati prepovedana beseda?
Besede zabava naj starši ne uporabljajo pri opisu šole, ker bo otrok imel nerealna pričakovanja in bo doživel neprijetno presenečenje, ko pri pouku ne bo samo zabava. Namesto tega naj mu starši povedo, da se bo imel dobro ali prijetno in da se bo veliko naučil. »V prvih razredih šole se ima velika večina otrok lepo. Dobro se počutijo, ker se učijo nove stvari – in otroci se radi učijo – zanimivo jim je spoznavati nove sošolce in učitelje …« meni Čibej.
»Univerzalnega recepta, kaj početi, da bo prvi dan za otroka lepo doživetje, ni. To je odvisno od tega, kaj otroka zanima, kaj ga veseli. Če starši nimajo idej, naj otroka vprašajo. Predvsem pa je pomembno, da starši pokažejo iskreno zanimanje, mu pokažejo navdušenje, ko otrok pripoveduje, kaj vse je doživel, saj otroci povzemajo dojemanje šole preko staršev.«
Otroku želimo sporočati, da zmore
Ko starši prvošolčka pospremijo v šolo, ponekod je to do šole, ponekod pa do učilnice, nekateri opazujejo, kako otrok odhaja. »Dobro je, da to delajo tako, da jih otrok ne vidi, saj jim s tem lahko nehote sporočajo nesigurnost, da ne vedo, ali se bo znašel,« razloži psiholog. Dodaja, da imajo na njihovi šoli narisano simbolično črto zaupanja, do katere v uvajalnem tednu starši pospremijo prvošolčka v šolo, od tam naprej pa gredo otroci sami. »S tem želimo otrokom sporočiti, da to zmorejo, saj so otroci pri šestih to dejansko sposobni,« pojasni.
Kaj pa če se otrok težko loči od staršev?
»Če se otrok težko loči od staršev, je to običajno odraz tega, da se tudi starši težko ločijo od svojega otroka, saj otroci sami po sebi nimajo te anksioznosti, temveč se tega naučijo. Ta izziv je lahko bolj izrazit pri otrocih, ki nikoli niso bili v vrtcu ali do vstopa v šolo niso nikoli pri nikomur prespali,« razloži sogovornik. Pravi, da če starši ločitvene stiske ne znajo razrešiti sami, še ne pomeni, da gre za res hudo stisko otroka. Včasih tudi starši potrebujejo podporo. »V tem primeru naj se obrnejo na učiteljico ali svetovalno službo, kjer se skupaj dogovorimo, kako olajšati ta proces,« sklene Darko Miha Čibej.
Tudi Nacionalni inštitut za varovanje zdravja opozarja, da je dobro, da starši poznajo razliko med običajnimi občutki zaskrbljenosti ob začetku ali povratku otroka v šolo in tesnobo, ki zahteva pozornost:
Stisko ob ločitvi od staršev ob vrnitvi oziroma prvem vstopu v šolo doživljajo mnogi otroci. Kljub temu pa spremljajoči izbruhi jeze, težave s spanjem ali zavračanje aktivnosti brez staršev, morda nakazujejo na težave, ki zahtevajo strokovno obravnavo. Podobno velja za sramežljivost, ali zaskrbljenost glede urnikov, domačih nalog in prijateljev. Otrok je lahko zaskrbljen zaradi nove šole, novega razreda, novih učiteljev, novih sošolcev. Morda ga skrbijo določena pravila. Strah lahko izvira iz pretekle izkušnje medvrstniškega nasilja. Morda ga skrbi, kako bo pridobil prijatelje. Sprašuje se, če bo uspešen. Pred njim so veliki izzivi. Če zaskrbljenost traja krajši čas v obdobju povratka ali vstopa v šolo, je to povsem normalno. Dalj časa trajajoča zaskrbljenost, tesnoba ali odpor do obiskovanja pouka pa staršem sporočajo, da nekaj ni v redu.
Obstaja več enostavnih načinov, kako prepoznati ali je otrokova tesnoba oziroma anksioznost razlog za skrb. Če simptomi tesnobe vztrajajo več kot dva tedna po vstopu v šolo in se zdijo čezmerni, je potreben posvet s strokovnjakom.
Otroci pogosto ne znajo ubesediti svojih občutkov, ko so tesnobni. Tedaj so starši lahko pozorni na naslednje simptome:
-izogibanje aktivnostim v šoli ali izven nje,
-oklepanje staršev,
-nemirnost,
-bolečine v trebuhu,
-pogosti glavoboli,
-težave s spanjem,
-spremembe pri prehranjevanju,
-izražanje negativnih misli ali skrbi,
-hitra jeza ali razburjenje,
-nepojasnjen jok ali
-težave s koncentracijo.
Več informacij je na voljo na tej povezavi.
