“Veliko let je prenašala psihično in fizična nasilje za ljubi mir, zaradi otrok, češ da otroci morajo imeti očeta. Partner jo je popolnoma osamil, ostala je brez prijateljev in dohodkov. Nasilje se je stopnjevalo, iz psihičnega je prešlo na fizično in na spolno nasilje. Ker je bila odvisna od njegovih finančnih prihodkov, je doživljala tudi ekonomsko nasilje. Zgodba je trajala nekaj let, potem pa se je zgodil prelomen trenutek, ko se je gospa le odločila, da odide. Partner jo je tako zelo pretepel, da je utrpela hude telesne poškodbe in je bila preko CSD skupaj z otroci umaknjena v varno hišo,” pripoveduje strokovna delavka v Varni hiši Goriške, Zavod Karitas Samarijan, Dragica Pavšič Gerenčer, mag. psihosocialnega dela. Pojasnjuje celotno dinamiko nasilja, kako ga vidi okolica in nakazuje na možne poti iz začaranega kroga.
Kaj se dogaja v družini, kjer vlada nasilje?
Nasilje je zloraba moči enega v škodo drugega, kjer si povzročitelj nasilja skuša v odnosu zagotoviti moč in nadzor na žrtvijo. Najbolj razširjena oblika družinskega nasilja je psihično nasilje, sledi fizično nasilje, spolno nasilje in ekonomsko nasilje.
Za nasilje je značilna posebna dinamika nasilja, tako imenovani krog nasilja, v katerem so 4 obdobja:
- V prvem obdobju gre za dvigovanja napetosti, kjer žrtev poskuša napetost zmanjšati tako, da predvideva razpoloženje povzročitelja in ga ne želi vznemirjati ter mu ne dajati razloge za izbruhe nasilja. Vendar z naraščanjem napetosti izgubi nadzor.
- V drugem obdobju napetost narašča in postaja prevelika, žrtev pa krivi sebe, ker mu s svojimi prizadevanji in dejanji ni uspelo preprečiti nasilja. Napetost tako preraste v nasilje.
- Sledi tretje obdobje, tako imenovano obdobje obžalovanja, kjer povzročitelj nasilja obžaluje svoje dejanje in obljublja, da se bo poboljšal. Žrtev verjame njegovim obljubam in meni, da lahko poskrbi zanjo in da je to res zadnjič. Krivdo prevzema nase.
- Četrto obdobje imenujemo obdobje nežnosti ali imenovano tudi »medeni tedni«. Razumevanje med povzročiteljem in žrtvijo je prisotno, nasilje je odsotno. Pri partnerskem odnosu je odnos navidezno takšen, kot je bil na začetku njune veze.
Ko pride zopet do obdobja naraščanja napetosti, poskuša žrtev naredit vse, da bi nasilje preprečila – in krog je sklenjen.
Ko se nasilje stopnjuje, so faze vedno krajše. Vemo, da je najučinkovitejši način, kako zlomiti osebnost človeka ta, da se menjata nasilje in ljubezen. Na tak način sčasoma postane žrtev duševno mrtva.
Odnosi v družini, kjer se izvaja nasilje, so polni napetosti, sovražnosti in tesnobe. To ni varno družinsko okolje, vendar žrtve nasilja v tem okolju vztrajajo, niti ne poiščejo pomoči. Prilagodijo se takšnemu načinu življenja.
Velikokrat ljudje sprašujejo, zakaj žrtev nasilja vztraja v nasilnem okolju, zakaj ne odide in zakaj dovoljuje takšno stanje doma. Odgovor ni enoznačen, razlogov zakaj žrtev ostaja pri povzročitelju nasilja, je več:
- žrtev je strah in sram; nima se kam umakniti oziroma te možnosti ne vidi,
- nima dovolj poguma, da bi odšla, niti da bi komu povedala, kaj se doma dogaja,
- ker misli, da se to dogaja samo njim in jim ne bo nihče verjel, oziroma, da se to dogaja vsem ženskam in da morajo potrpeti,
- verjame, da jih bo nasilnež ubil, kar niti ni tako daleč od resnice,
- verjame, da same sprožijo nasilje in da so odgovorne zanj,
- verjame, da so slabe in nevredne, da bi jih kdo poslušal in pomagal,
- počuti se nemočno zaradi pomanjkanja znanja in informacij,
- ne vedo, kaj naj storijo,
- zaradi njenega dojemanja družine, izobrazbe, religije in okolja (moram potrpeti, otrok mora imeti oba starša, saj me ima rad, le na drugačen način),
- žrtev je navezana na nasilneža,
- zaradi otrok, ki morajo imeti očeta,
- zaradi pomanjkanje samospoštovanja in zaupanja vase,
- ker nima več prijateljic, saj jo je nasilnež osamil,
- ker jo je strah osamljenosti in starosti.
Kakšen je izhod iz nasilnega odnosa
Zapuščanje partnerja, izstopanje iz nasilnega odnosa je dolgotrajen proces, saj gre za izstop iz pripisanih vlog, ki so ženski kulturno in spolno določene: da potrpijo, neskončno odpuščajo, dajo prednost interesom otroka in ne svojim, s v emocionalnem smislu skrbnice družine, prevzemajo odgovornost za ljudi, ki jih imajo rade, s katerimi so čustveno povezane.
Velikokrat ljudi zanima, kaj se dogaja z žrtvijo med nasiljem. Žrtev nasilja v družini trpi in je ponižana, čuti bolečine – psihično in fizično, čuti tesnobo ter jo je zelo strah, saj ne ve, do kakšne mere bo nasilnež šel ter je nemočna in obupana. Velikokrat ji je vzeto človeško dostojanstvo.
Kakšne so najpogostejše oblike nasilja
Najbolj pogosto (približno 49 odstotkov) se pojavlja psihično nasilje. Sem sodi:
- zastraševanje, teroriziranje (podrejanje njegovi volji), ustrahovanje, ščuvanje otrok proti materi,
- grožnje, ignoriranje, zavračanje, poniževanje, norčevanje in zasmehovanje, izolacija,
- neprestane zahteve po pozornosti, tihi dnevi, igranje lepega vedenja pred drugimi,
- nadvlada v spalnici (grožnje s silo, fizičnimi poškodbami za zadovoljitev potreb) ipd.
Pri psihičnem nasilju gre večinoma za čustveno zlorabo: za željo po nadvladi v hiši, kjer se mora življenje vrteti okrog povzročitelja nasilja in njegovih pravil in po nadzoru nad žrtvijo nasilja.
Nasilnež doseže, da se ga žrtev boji in se uklanja njegovi volji. Spodjeda ji samozavest in jo razvrednoti.
Posledice (psihičnega) nasilja za žrtev
Osebe, ki doživljajo psihično in ostale oblike nasilje so soočajo s posledicami kot so:
- na duševnem zdravju (izguba same sebe, izguba samospoštovanja, samozavesti, pojavijo se občutki ničvrednosti, strahu, sramu, pomanjkanje energije, napadi panike, joka, sprememb spalnih navad, misli na samomor, depresija, anksioznost, osamitev, motnje hranjenja, ranljivost, glavoboli, ipd.),
- posledice na telesnem zdravju (zlomi, trajna invalidnost, različne kronične bolezni),
- težave pri odnosih z ljudmi (ženske izgubijo nadzor nad svojim življenjem, saj o njihovem življenju odloča nekdo drug – nasilnež, soočajo se z nezaupanjem do ljudi, ne zaupajo v prihodnost),
- finančne in premoženjske težave.
Psihično nasilje pogosto preraste v fizično in to takrat, kadar je povzročitelj nasilja prepričan, da ga žrtev ne bo zapustila (po poroki, med nosečnostjo, ob izgubi službe ipd). Velikokrat pa obema oblikama nasilja sledi še spolno nasilje (v fazi »medenih tednov«).
Kako se razvija in stopnjuje nasilje v družini
Večina nasilja v družini se prične s psihičnim nasiljem in je kot neka uvertura v kasnejšo dinamiko, ki je žrtev oslabila do te mere, da se mu klanja. In če se mu ne ukloni, kot si povzročitelj želi, začne nad žrtvijo izvajati fizično nasilje. Gre za popolnoma banalne stvari: npr. mož pride domov ob štirih, če ni na mizi krožnik s hrano ali če se mu prepozno postreže, vrže krožnik po tleh in začne kričati. To se ponovi enkrat, dvakrat, trikrat in potem ne more več vztrajati samo pri tem in začne že s fizičnim nasiljem, Nasilnež udari, klofuta, zbrca. Ko žrtev psihično uniči, jo še fizično napade. Zadeva se pomiri in nato sledi še faza, ko ima žrtev spolne odnose s povzročiteljem in gre za spolni napad na žrtev.
Žrtve nasilja vedno upajo, da je bilo zadnjič, da drugič tega ne bo naredil. Vendar se ponovi in vedno je hujše in vedno je slabše.
Partner je lahko tudi ˝samo˝ psihično nasilen, ponižuje, nadzoruje, terorizira. In to je dosti težje dokazati. Povzročitelji nasilja so znani tudi po tem, da lahko tudi več tednov ne govorijo z žrtvijo. Molk je kazen in sredstvo za odtegnitev ljubezni. Imam te rad, zato sem te ponižal, pretepel… Če gremo raziskovati njihovo preteklost, otroštvo, pogosto ugotovimo, da izhajajo iz nasilnega okolja, kjer je njihov oče izkazoval ljubezen ravno na tak način.
Pomoč povzročiteljem nasilja
Nujno je seveda strokovno pomagati tudi povzročiteljem nasilja, a pogosto nimajo nikakršne želje po spremembi. Več bi bilo potrebno delati z njimi, kajti ni lahko, da je imel nekdo takšno težko otroštvo, potrebujejo uvid, zakaj povzročajo nasilje, da zaradi njih nekdo trpi, da je ponižan, da posledice nosi vsa družina in da posledice niso samo za zaprtimi vrati, člani družine te vzorce prenašajo tudi naprej.
Vzorci iz otroštva, njegova prepričanja in opazovanje, kaj je npr. oče počel z mamo, partnerko, neobvladovanje jeze, pomanjkanje znanja za razumevanje svojih čustev. Jeza je ta, ki povzroča vso žalost.
Kakšni so povzročitelji nasilja v odnosu do drugih
Po mojih izkušnjah so povzročitelji nasilja, možje, partnerji, na zunaj pogosto prijetni, prijazni, simpatični, delovni, ko pa pridejo domov in so za zaprtimi vrati, postanejo popolnoma druga oseba. Pogosto se skrivajo za svojo prijaznostjo, in ko pridejo domov sprostijo vso jezo in negativno energijo, ki se v njih kopiči čez dan.
Velikokrat me ljudje vprašajo, kje se dogaja nasilje. Nasilje se dogaja tudi v bogatejših družinah, pri visoko izobraženih oseba, ne samo v socialno šibkejših okoljih. Bila sem v stiku z ženskami, ki so imele partnerje na visokih položajih. Gospa je prišla v svetovalnico in povedala, da se želi pogovarjati, nasilja pa ne bo prijavila, saj bi bila prijava brez zveze. Prepričana je bila, da karkoli bi prijavila, ji nihče ne bi verjel.
Povedala je, da partner izvaja psihično in ekonomsko nasilje. Povzročitelj žrtev čustveno naveže nase in še denar jim vzame. Žrtve so odvisne od povzročitelja nasilja, nad njimi ima popoln nadzor. Ob prijavi bi bil njihov moški ego zelo prizadet. Včasih je iz kroga nasilja resnično težko izstopiti in to tudi razumem.
Kako se okolica odziva, ko je nasilje v družini razkrito
Za žensko žrtev nasilja je obdobje, ko odide od partnerja, najnevarnejšo obdobje. Takrat se zgodi največ ubojev.
Z dojemanjem nasilja je povezanih veliko predsodkov. Ko ženska pove, da jo je partner udaril, še vedno ljudje razmišljajo, morda je bila pa ona kriva, da ga je izzvala.
“Poudarjam: za nasilje je vedno kriv povzročitelj. Ne glede na travme, ki jih je doživel v otroštvu, kot odrasla oseba odgovarja za svoja dejanja. Ko pa so v družinah prisotni otroci, takrat smo strokovni delavci dolžni prijaviti nasilje in to žrtvam tudi povemo.”
Dragica Pavšič Gerenčer, mag. psihosocialnega dela
Nasilje nikoli samo od sebe ne izgine. Za nasilje je vedno in izključno kriv povzročitelj nasilja. Povzročitelj potrebuje dolgotrajno terapevtsko pomoč, da lahko spremeni svoje vedenje, svoje vzorce. Zato je potrebno, da se žrtev nasilja čim prej umakne od nasilneža, da ona in otroci ne utrpijo nepopravljive škodo na duševnem in telesnem zdravju ter da lahko mirneje zaživi.
Kam po pomoč v primeru nasilja v družini
Žrtve nasilja v družini se lahko obrnejo po pomoč:
- Centri za socialno delo,
- nevladne organizacije, ki se s problematiko nasilja ukvarjajo (varne hiše, ženske svetovalnice, materinske domove ipd),
- anonimni telefoni za pomoč žrtvam nasilja v družini,
- k prijateljem oz. osebam, ki jim zaupajo,
- na policijo ali tožilstvo,
- forum Za ženske v stiski.
Uporabne povezave:
https://www.gov.si/teme/pomoc-v-primeru-nasilja
Brošura MREŽA SOCIALNOVARSTVENIH PROGRAMOV, PROGRAMOV ZA INVALIDE IN PROGRAMOV V PODPORO DRUŽINI
Ukrepi za zagotovitev varnosti ob nasilju v družini
https://www.zadusevnozdravje.si/pomagam-drugemu/dodatne-vsebine/nasilje-v-druzini/
