“Sram pomembno vpliva na naš občutek pripadnosti in povezanosti z drugimi ljudmi. Lahko ga opredelimo kot posebno vrsto strahu pred nesprejetostjo, pred tem, da nas drugi zavrnejo, prizadenejo, kritizirajo, ko se čutimo boleče izpostavljene v neki svoji pomanjkljivosti,” razloži Tomaž Flajs, geštalt psihoterapevt, nosilec certifikata strokovnosti inštituta GATLA iz Los Angelesa, bivši predsednik Slovenskega društva za geštalt terapijo in predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, ki ima dolgoletne izkušnje dela s posamezniki, pari in skupinami.
Sram se razvija sočasno z govorom
Ko se človek začne zavedati sebe, svoje izpostavljenosti pred drugimi – ki so seveda lahko do nas tudi kritični – začne doživljati tudi sram. Razvojno gledano se zmožnost doživljati sram razvija sočasno z razvojem govora. Ko smo sposobni razumeti, ubesediti in tako ponotranjiti sporočila drugih o nas. Ko prepoznamo njihovo neodobravanje in smo od njih obenem odvisni, doživljamo občutke neustreznosti, nevrednosti. Sram ima torej funkcijo sledenja socialnim normam in pričakovanjem drugih glede tega, kakšni bi morali biti.
Če med odraščanjem pogosto doživljamo kritike, zasmehovanje, primerjanje z drugimi, zavračanje, zapuščanje…, dobivamo sporočila, da nismo ustrezni, da smo nevredni. Oblikujemo prepričanje, da je z nami nekaj narobe, da smo drugačni, kar lahko vodi v razvoj slabe samopodobe, perfekcionizma in težnje po ugajanju drugim za vsako ceno.
Boleče in neprijetno čustvo
Sram je zelo boleče in neprijetno čustvo, neposredno povezano z občutkom lastne vrednosti. Je prepričanje, da nismo dovolj dobri, da je z nami nekaj narobe, da smo manj kot drugi ljudje in kot taki nevredni ljubezni in pripadnosti. Sram se pojavi takrat, ko smo prepričani, da smo s svojim ravnanjem povzročili, da nekdo misli slabo o nas. Občutek je toliko bolj intenziven, kolikor bolj nam je pomembno, da imajo drugi dobro mišljenje o nas. “Potreba po pripadanju in povezanosti je ena od temeljnih in najvažnejših človeških potreb. Ljudje smo bitja odnosov,” razloži psihoterapevt. Preko bolj ali manj očitnih oblik zasramovanja okolica vrši pritisk na posameznika, da se prilagodi normam, kakšen mora oziroma kakšen ne sme biti, da bi bil vreden, da pripada. Če posameznik presoja, da ni dovolj dober in zaznava da ni sprejet, ga postane sram.
Celjenje čustvenih ran
“Občutkov sramu ne zanikajmo, ampak si jih priznajmo in se z njimi soočimo. Zelo nam je v pomoč, ko razvijemo zavedanje, da so naše karakterne lastnosti in naše vedenje spremenljivi del nas in ne določajo naše temeljne človeške vrednosti. Ko se spopademo s sramom, pogosto lahko odkrijemo, da so tisti deli nas samih, ki se jih sramujemo, pravzaprav naše dragocene kvalitete. Na primer tisto, kar smo prej zavračali kot svojo ‘šibkost’, začnemo prepoznavati kot ranljivost, ki nam omogoča, da se lahko globlje in bolj pristno povežemo z drugimi ljudmi,” razloži sogovornik. Za globoko spremembo občutka sebe in premagovanje sramu je pomembno celjenje čustvenih ran, zaradi katerih so ti občutki nastali.
Sram lahko preraste tudi v duševno motnjo
Različne študije in klinične izkušnje kažejo, da je prav sram v ozadju številnih psihosocialnih motenj. Depresija, narcistična osebnostna motnja, mejna motnja osebnosti, motnje hranjenje, razne oblike nasilja, vse to lahko izhaja iz sramu.
Ima številne obraze
“Akutni sram doživljamo ob različnih priložnostih – ta pride in mine, kot vsa druga čustva. Ena od definicij akutnega sramu je, da ga doživljamo takrat, ko v neki določeni, konkretni situaciji zaznamo oviro za doživljanje vznemirjenja, želja in potreb, ker nekaj kar doživljamo in počnemo, ni v skladu z družbenimi normami. Ta sram ne povzroča nekih trajnih težav,” razloži Flajs. Bolj težaven pa je sram, ki ga ponotranjimo in tako postane del naše identitete. Tovrsten sram, imenujemo ga tudi eksistencialni sram, poseže globoko v naše bistvo in negativno vpliva na pomembna področja življenja. Jasen znak je nizka samopodoba. Ljudje z nizko samopodobo ne zaupajo sebi in svojim sposobnostim, izogibajo se izzivom, in tako jim ne uspe razviti in uresničiti svojih talentov. Tu gre pogosto za neka prepričanja, ki so povezana s spolom in ki jih začnemo zaznavati že zelo zgodaj. Saj poznate tisto – fantki ne jokajo, deklice se ne jezijo. Če takšne stereotipe ponotranjimo, znamo imeti kasneje v življenju precej težav. Eksistencialni sram je lahko zelo pereč in preraste tudi v kakšne duševne motnje, depresijo….
Človek, ki ga je sram, se poskuša skriti. To počne tako, da se izmika pogledu v oči, gleda v tla, skloni glavo ali pa se obrne stran. Najvidnejši znak sramu je rdečica. Ko postane občutek sramu zelo močan, bi človek najraje izginil iz pogleda drugih. To je hipni akutni sram.
Kdaj po strokovno pomoč?
Včasih v težkih življenjskih preizkušnjah potrebujemo pomoč pri navigaciji. Pomoč strokovnjaka je najbolj dobrodošla takrat, ko človek sam začuti, da potrebuje pomoč. Ne nujno le pri hudih težavah, psihoterapevt lahko pomaga tudi pri osebni rasti, pri premagovanju nekih osebnih stisk. To je zrela odločitev in prvi korak k izboljšanju kvalitete življenja. “V naši kulturi pa velikokrat tudi ta korak vzbuja sram. Saj imamo nekje globoko zakoreninjeno, da če nekdo obiskuje psihoterapevta, je z njim nekaj narobe. Še vedno se sramujemo tega, da se želimo bolj spoznati, pozdraviti, zrasti,” sklene sogovornik.
