O pomenu in čustvenem naboju besed smo se pogovarjali s strokovnjakinjo, ki raziskuje odnose, dr. Katarino Kompan Erzar, docentko zakonske in družinske terapije, predavateljico, avtorico knjig in člankov, raziskovalko in svetovalko.
Vsi si želimo biti razumljeni, pa vendar se ne znamo vedno vživeti v sogovornika. Velikokrat nas preganja čas in/ali nismo pozorni na to, kaj smo zapisali ali kako bo prejemnik sporočila to razumel. Časa, da bi “za seboj prebrali”, pogosto nimamo. Zato lahko nekoga nehote prizadenemo ali pa mu ne damo, tistega, kar smo se namenili, da mu s pisano besedo damo.
Kako lahko besede vplivajo na razumevanje povedanega?
Pomen je vedno sestavljen iz dveh virov, čustvenega, ki se napaja iz avtomatičnih možganskih mehanizmov (limbični sistem) in je hitrejši in močnejši, ter miselnega, ki je počasnejši in se oblikuje v zavestnem delu možganske strukture (korteks, predvsem njegov prefrontalni del).
Besede, ki imajo močen čustven naboj, so navadno pridevniki, »slengovske« besede, kletvice in besede, ki jih zapišemo v neobičajnem vrstnem redu, z velikimi črkami, znaki, brez ločil ali s preveč ločili. Tudi telegrafski slog pisanja ima močen čustven naboj. Na ta način napisane besede ustvarijo vzdušje, na podlagi katerega potem interpretiramo pomen celotnega teksta.
Zato je pri pisanju vedno pomembno najprej izoblikovati celotno sliko tega, kaj želimo povedati, potem to napisati v »enem stavku« in nazadnje misel za seboj prebrati in izpiliti do te mere, da zares izraža tisto sliko, ki smo jo imeli na začetku.
Kako lahko zaporedje besed vpliva na različno dojemanje povedanega?
Zaporedje besed vpliva predvsem preko ritma, kako pritegnemo in ohranjamo pozornost bralca. Dolgi stavki z veliko detajli zahtevajo ogromno pozornosti in dostikrat bralca zmedejo ali odvrnejo. Prekratki, telegrafski stavki prebujajo strah in prav tako odbijejo pozornost. Način pisanja, kjer je misel jasna in tudi podana z ustrezno čustveno noto pa so tisti, ki bralcu omogočijo, da se s pisano besedo poveže in »pozabi«, da bere, ker ga pisanje čustveno umiri in mu pomaga slediti toku besede in sprotni gradnji razumevanja njenega pomena.
S katerimi besedami v napisanih sporočilih lahko bralcu sporočimo, da ga razumemo in podpiramo?
Največ opore bralcu dajo stavki, s katerimi povzamemo ali celo ponovimo njegovo misel. Torej, če v svojem odgovoru izhajamo iz njegovih besed. Močno oporo dajo tudi stavki, v katerih pohvalimo napisano (npr. »… kot ste tenkočutno napisali, da …) in kjer njegovo misel samo nadgradimo ali povežemo v še bolj jasno in razumljivo sliko. Način pisanja, ki bralcu omogoča, da doživi potrditev, je tisti, ki poveže čustveno vsebino z ustreznim imenom (npr. poimenovanje nasilja, krivice, nemoči, žalosti, izgube …).
Kaj lahko napačno razumljena beseda povzroči pri njenem bralcu?
Napačno razumljena beseda lahko bralca rani, razjezi, prizadene, tudi travmatizira, sploh, če izhaja iz suhoparnega strokovnega žargona, ki ne upošteva bralčevega doživljanja in njegove edinstvenosti. Težava nastane tudi takrat, ko pisec, ki odgovarja na nek napisan tekst, moralizira, poučuje ali zavzame pokroviteljsko držo do bralca.
V zapisani besedi lahko bralec razbere ton, način in ozadje napisanega.
Psihologi, psihiatri in drugi strokovnjaki lahko iz napisanega razberejo tudi osebno značilnost pisca in njegovo počutje. Pisana beseda ni namenjena ugibanju o stvareh, ki jih je treba vprašati in preveriti v živo, je pa nekaj zelo jasnih kriterijev, po katerih lahko iz napisanega razberemo temeljno čustveno stanje avtorja besedila.
Najprej gre za konsistentnost napisanega:
- je zgodba napisana z repom in glavo, ali je fragmentirana in nepovezana;
- se da določiti začetek in konec opisanega dogodka,
- ali je kronologija še neurejena in neizdelana,
- ter predvsem, ali je čustven ton besedila skladen z zgodbo, ali ne.
Na podlagi teh kriterijev lahko sklepamo na stopnjo stiske in predvsem na urgentnost stanja, v katerem se oseba nahaja. Bolj fragmentirana in nejasna je pripoved, bolj urgentno je stanje osebe, ki nam piše. Prav tako je alarmni znak za tveganje tudi zgodba, ki je popolnoma »očiščena« in brez čutenj, preveč popolna in na videz pravilno urejena, saj lahko kaže na disociacijo.
Kako s pisano besedo lahko odpiramo prostor za pogovor?
Pisana beseda je eden najlepših načinov odpiranja prostora za pogovor, saj obema sogovornikoma omogoči, da se začneta pogovarjati v vzdušju, ki ga ustvari pisana beseda. Ta hkrati ustvari bližino in tudi ustrezne razmejitve, saj se oba lahko sklicujeta nanjo. (npr. Napisali ste, da, …«, »Iz teksta, ki sem ga prebrala, sem začutila, da …«; »ob prebranem se mi je porodilo vprašanje, kako to, da …«)
Je mogoče na lep način zavrniti nekoga? Kako mu povedati, npr., da ne pristanemo na srečanje, kamor nas je povabil?
Seveda. Povabila, na katera moramo izoblikovati zavrnitveni odgovor so namreč namenjena prav temu, da se postavi razmejitve, ki so nujne za tistega, ki je tako povabilo izrekel. Vsako neprimerno povabilo je prošnja za to, da osebi omogočimo, da se zavaruje pred zlorabo, pred tem, da bi bila osramočena, izpostavljena ali da bi izpostavljala ali sramotila druge. Čustveno mora biti taka zavrnitev napisana jasno in v naklonjenem tonu. Lahko se začne npr.: »žal vašega vabila ne morem sprejeti, …”, »Hvala za vaše povabilo. Žal se nanj ne morem odzvati, z veseljem pa vam odgovorim na vaša vprašanja na forumu …).
Na kaj biti pozoren pri komunikaciji z ljudmi, ki jih ne poznaš?
Bistvo komunikacije z ljudmi, ki jih ne poznaš je, da ne interpretiraš njihovega doživljanja, ne ugibaš, kaj je človek hotel povedati, ampak se držiš povedanega. Konkretno to pomeni, da uporabljaš izraze, ki so uporabljeni v tekstu tega človeka ter vprašaš za informacije, ki ti, kot bralcu manjkajo, da bi lahko razumel, kaj dejansko je želela oseba sporočiti.
Kaj menite o svetovanju preko e-pošte, forumov in klepetalnic?
Svetovanje prek elektronskih medijev je zelo lahko dostopno, vedno na voljo in tudi odprto za vsakega, ki se ne želi izpostavljati, rad bi pa povedal svojo izkušnjo. Hkrati z lažjo potjo do izpovedi se odpira tudi težava, da svetovalec nikoli ne more zares vedeti, ali je zgodba resnična ali izmišljena, popačena ali preoblikovana. Temeljna naloga urednika takih elektronskih platform je, da koordinira, pregleduje, po potrebi izloči neprimerne vsebine in na ta način prepreči zlorabo tega prostora za čustveno »bruhanje«, grobe ali obscene pripombe in predvsem nekorektno komuniciranje med uporabniki platforme.
Kako ocenjujete pomen zaprtih podpornih skupin za samopomoč na družabnih omrežjih ali forumih, kjer se združujejo ljudje s podobno zgodbo in izmenjujejo osebne izkušnje? Kdaj menite, da sodelovanje v taki skupini ne prispeva več k napredku?
Vsaka podporna skupina, tudi elektronska, je namenjena temu, da uporabniki lahko v svojem življenju nekaj spremenijo. Pri tem je izjemno dragoceno, da se lahko povežejo, delijo svoje izkušnje, sploh, če jim pri tem pomaga koordinator. Hkrati je pomembno, da se ves čas zavedamo, da zgolj govorjenje o izkušnji še ni dovolj, da bi uporabnikom pomagalo spremeniti tiste oblike vedenja, ki jih je nujno spremeniti, če hočejo zares premagati bolečo izkušnjo, se iz nje nekaj naučiti in se zavarovati pred tem, da bi se jim še kdaj ponovila. Prvi znak, da skupina ne deluje v to smer, je skupno »pritoževanje« nad sistemom, zunanjimi dejavniki. Takrat je nujno uporabnike spodbuditi za to, da storijo prve korake, ki vodijo v spremembo in jih v tej spremembi krepiti in opogumljati.
Kaj vam osebno pomeni pisana beseda?
Osebno menim, da bi vsem, ki se ukvarjamo s čustvenim svetom in doživljanjem drugih ljudi, zelo koristilo stalno branje zares kvalitetnega leposlovja, kjer so izkušnje podane na urejen in čustveno reguliran način.
Umetniška literarna in dramska govorica je tista, ki prinaša globlji vpogled v ritem in pomen človeškega doživljanja ter omogoča nove izkušnje, ki so ključnega pomena za kakršnokoli osebnostno rast in razvoj. Poleg stalne redne supervizije, stalne strokovne rasti in poznavanja novih znanstvenih spoznanj, je tako higienski minimum za ustrezno delo z uporabniki tudi čustvena in miselna širina, ki jo prinaša besedna umetnost.
