Starši želijo otroku najboljše. Otroka vzgajajo na osnovi lastnih prepričanj, od katerih je večina za otroka koristnih. Nekatera prepričanja staršev pa lahko naredijo otroku več škode kot koristi. Starši lahko pri sebi prepoznajo ta prepričanja in prilagodijo svoj vzgojni stil. V nadaljevanju prispevka podajamo pet zgodb otrok, ki predstavljajo skrajne vzgojne stile. Zgodbe so povzete po odlični knjigi za naslovom: Mala knjiga za velike starše. Ob koncu prispevka predlagamo vzgojno formulo, ki otroku daje trdne temelje za kvalitetno življenje.
Petra – preveč pogojevana ljubezen
Petra velja za pridno punca. Obiskuje osmi razred in dosega zavidljive uspehe. Sedi v prvi klopi, redno dviguje roko. Starša jo imata zelo rada. Zanju je hčerka največja vrednota. Zelo redko jo pohvalita, saj je zanju ocena 5 nekaj običajnega. Kadar pa jo pohvalita, je pohvala povezana s pridnostjo. Kadar starša z rezultati nista zadovoljna, hčerki sporočata:
- “Kaj je šlo narobe, da si dobila 4?”
- “Bolj se potrudi.”
- “Če se ne boš trudila, iz tebe ne bo nič.”
Če dobi 4 ali celo 3 se Petra joče, počuti se neumno in nesposobno. Verjame, da jo imajo starši radi samo, če je pridna in jo pohvalijo. Seveda jo imajo starši radi tudi, kadar dela napake, ampak ona tega ne ve, ker ji ne povedo.
Naša sporočila za Petrine starše:
- Starševske ljubezni ne pogojujemo.
- Otrok si zasluži ljubezen že samo s tem, ko obstaja.
- Naj ima sebe rad in o sebi misli dobro.
- Otroka pohvalimo vsak dan.
- Pohvalimo ga tudi kadar poskusi in naredi napako. Pohvalimo ga za trojko. Zato se ocena 3 imenuje ‘dobro’.
Matjaž – razvajen
Matjaž je bister 16 letnik. Ponavlja prvi letnik srednje šole. Osnovno šolo je izdeloval brez napora. Večkrat šprica pouk, mama pa mu piše opravičila. Veliko igra igrice, tudi ponoči. Njegova starša sta bila vzgajana zelo strogo in sta se odločila, da bosta dobra starša ter naredila vse, da bo njun otrok srečen. Pogosto mu izkazujeta ljubezen. Matjaž je lahko zato počel, kar se mu je zahotelo. Ni bil kaznovan niti, kadar se je obnašal popolnoma nesprejemljivo. Starša sta mu poskušala razložiti, da se ne obnaša ustrezno, ampak to so bili nemočni pozivi brez posledic in rezultatov. Matjaž je razvil prepričanja:
- “Če mi izpolnijo želje, me imajo radi. Če ne, pa me ne marajo.”
- “Če me kritizirajo, me sovražijo.”
O sebi ima Matjaž dobro mnenje, ampak se ne počuti dobro. Okolica, učitelji, pa tudi prijatelji mu sporočajo, da nekaj ni v redu – da ni dovolj potrpežljiv in vztrajen, da si preveč dovoli. On kritike jemlje kot napad nase.
Naša sporočila za Matjaževe starše:
- Otrok potrebuje tako nežno kot strogo ljubezen. Stroga ljubezen je postavljanje mej.
- Da bo v življenju zadovoljen in uspešen, ga naučimo, da “NE” ne pomeni, da ga ne maramo.
- Otroku škodujemo, če mu dovolimo preveč.
- Postavljajmo mu ustrezno visoka pričakovanja. Brez tega otrok ne bo dosegel, kar zmore.
- Sprejmimo, da bo otroku včasih neprijetno in težko. Če bo vedel, kje so meje, bo laže živel.
Alenka – prezaščitena
Alenka je stara 15 let. Opisujejo jo kot tiho, nemotečo. Starši jo vozijo v šolo. Kljub temu, da je bila zdrava, je pozno shodila in dolgo nosila plenice. V vrtcu ni plezala, bala se je tobogana. Že krepko v osnovni šoli še ni zala zavezati vezalk ali jesti z nožem. Njena starša verjameta, da je njuno poslanstvo, da hčerko zaščitita pred nevarnostmi. Svojo ljubezen izražata skozi pretirano skrb. Pogosto jo svarita:
- “Ne stopaj na stol, lahko si razbiješ glavo.”
- “Nesreča nikoli ne počiva. To si zapomni.”
- “Pusti, lahko se urežeš. Bom jaz narezal kruh.”
Starše je strah, da bi se Alenka počutila neuspešno, zato vse naredijo namesto nje. Če otrok ni aktiven, se mu ne more nič zgoditi. Posledica je, da Alenka sama podcenjuje svoje sposobnosti, saj ne ve kaj zmore. Dobi premalo pohval pa tudi kritik, saj nič ne počne. Alenka o sebi misli slabo, počuti se nesposobno in ne verjame vase. Sčasoma njene spretnosti postanejo v resnici manj razvite.
Naša sporočila za Alenkine starše:
- Otrok se iz slabih izkušenj ogromno nauči.
- Pretirana skrb je otroku v škodo.
- Otrok napreduje, če od njega pričakujemo toliko kot zmore.
- Neuspehi ob uspehih otroka ne naredijo nesrečnega.
- Hvalimo otroka, da bo o sebi mislil dobro in kritizirajmo kadar se vede neustrezno.
Klemen – zanemarjen
Klemen je 15 letnik in ponavlja 8 razred. Pogosto moti pouk, sošolki skriva svinčnik, dela ravno obratno kot zahteva učiteljica. Velja za razrednega klovna. Za slabe ocene mu ni mar, pomembno mu je, da ga drugi opazijo. Starši se jezijo na učiteljice, zakaj jih spet vabijo v šolo. Pravijo, da je Klemen verjetno neumen. Učiteljice pa pravijo, da je bister, ampak len. Kadar je grajan, vrže stol ob tla in zmerja učiteljico.
Starši Klemnu ne postavljajo zahtev. Pohval ne dobiva in nikoli ni nagrajen. Tudi realne kritike je premalo. Rečejo mu na primer: “Ti si tako ali tako izgubljen primer. Grozen si – nesposobnež mali.”
Klemen je vzgojno je zanemarjen. V prvi vrsti mu manjka izkazovanje ljubezni in vzgojnih spodbud. Nikoli ni slišal, da je krasen, sposoben in da ga imata starša rada. Ker ga starši ne vzgajajo, ne ve zanesljivo kaj je prav in kaj narobe. Slabo se znajde v različnih situacijah, ne ve točno kaj drugi pričakujejo od njega. Kadar nalašč noče narediti tega, kar zahteva učiteljica, ta ‘noče’ v resnici pomeni naslednje: o sebi misli, da je slab, nesposoben, hkrati pa ne ve prav dobro kako se sprejemljivo obnašati. In ker noče pokazati, da se ne zna sprejemljivo obnašati, ker bi se tako razkrilo, da je nesposoben, raje izbere vlogo upornika. Bolje je biti upornik kot neumnež. Klemen v resnici zmore veliko več. Njegove težave so posledica zmotnih prepričanj staršev, npr. “otrok je kot roža – zalivaš ga, pa zraste sam.” Otrok je lahko vzgojno zanemarjen tudi zaradi pogoste odsotnosti staršev zaradi dela.
Naša sporočila za Klemnove starše:
- Otrok potrebuje izkaze naše ljubezni, edino tako bo imel sebe rad.
- Hvalimo otrokove vrline, vsak dan ga pohvalimo.
- Otrok se varno počuti, če ve kaj se od njega pričakuje, kaj sme in kaj ne.
- Grajajmo in primerno kaznujmo, kadar se vede neustrezno.
Andrej – pretirano kaznovan
Andreja se v šoli precej otrok boji. Je 13 letnik, trenira boks, v šoli se večkrat pretepa. Že z načinom hoje in izrazom na obrazu izkazuje telesno moč. Njegov oče verjame, da je telesna kazen osnova za dobro vzgojo. Tudi sam je bil tako vzgajan. Klemen jih dobi pogosto, ker mu starši ne razložijo natančno kaj od njega pričakujejo. Verjamejo, da bi moral sam vedeti kaj so njegove dolžnosti. Ko Andreja vprašamo, zakaj je bil nazadnje tepen, pove, da sploh ne ve točno. Da je razbil skodelico s kakavom, ampak to je že enkrat prej, pa jih ni dobil. Ali pa mogoče, ker je bila mama tisti dan na govorilnih ali mogoče, ker je pozabil peljati ven psa.
Čeprav Andrej navzven kaže, da ima o sebi dobro mnenje, to ni res. Zase verjame, da ni vreden, da bi ga imeli drugi radi, počuti se nemočnega ter živi v stalnem strahu, da ga bo kdo udaril. Starši ga nehote učijo, da bi moral brat njihove misli, zato verjame, da bi morali tudi drugi sami od sebe vedeti kaj on želi in pričakuje od njih. Zato ne izraža verbalno svojih pričakovanj, ampak to ureja z mišicami. Andrej ne ve, da ga ima nekdo lahko rad tudi, če ne naredi po njegovih željah.
Naša sporočila za Andrejeve starše:
- Otrok si zasluži ljubezen že sam po sebi. Povejmo mu, da ga imamo radi.
- Kazen otroku pove samo česa ne sme, ne pove pa kako mora.
- Otroka ne zmerjamo s hudič, nesposobnež, norec …
- Prehuda in prepogosta kazen otroku škodita.
- Kazen je smiselna, ča otroku jasno povemo kaj je naredil narobe.
Vsaka od zgodb kaže izrazito neravnovesje med tremi vzgojnimi elementi:
- Zahteve in pričakovanja.
- Pohvale in nagrade.
- Kritika in kazen.
Za otroka je dobro ravnotežje med vsem temi tremi elementi.
Mag. Uroš Drčić
Mag. Uroš Drčić je transakcijski analitik – psihoterapevt.
Je direktor Zavoda Revita, center za svetovanje in izgorelost, kjer vodi prakso individualne, partnerske in skupinske psihoterapije ter psihosocialnega svetovanja. Skozi leta psihosocialnega dela je tudi na podlagi lastne izkušnje izgorelosti dal poseben poudarek pomoči osebam s težavami s prekomernim izčrpavanjem. Vodi tudi svetovalno skupino prav za osebe s takimi težavami in je moderator foruma Izgorelost.
Znanja in veščine s področja psihoterapije je pridobil v okviru študija na Univerzi Sigmunda Freuda ter specialističnega študija psihoterapije transakcijske analize na Psihopolis inštitutu pod mentorstvom priznanega psihoterapevta Zorana Milivojevića, TSTA.
Je član Mednarodne zveze za transakcijsko analizo (ITAA). Poleg privatne prakse je Uroš v preteklosti več let delal kot psihoterapevt v programu za psihosocialno rehabilitacijo zasvojenih s prepovedanimi drogami Društva Projekt Človek.
Več o Uroš Drčić …
