V primerjavi z drugimi, imajo ljudje z duševnimi motnjami bistveno slabše možnosti za zaposlitev, ki sicer dokazano ugodno vpliva na njihovo okrevanje; so ekonomsko marginalizirani, posledično pa tudi socialno izolirani, prav tako se jim odreka pravica do izobraževanja.
Zakonodaja na področju duševnega zdravja1, ki je pri nas večinoma namenjena le ureditvi napotitve in sprejema proti volji v bolnišnice ali zavode, naj se ne bi ukvarjala le z zdravljenjem in skrbjo, temveč naj bi bila legalna osnova za urejanje kritičnih problemov duševnega zdravja, kot so dostop do skrbi, rehabilitacije in nadaljevanja zdravljenja, integracija ljudi z duševnimi motnjami v skupnost in promocija duševnega zdravja v različnih družbenih sektorjih.
Najpogostejši znak stigmatizacije pa je neprimeren odnos do ljudi z duševnimi motnjami, ki se lahko kaže z neupoštevanjem njihovih drugih zdravstvenih težav, izražanjem negativnih čustev, kot so strah, podcenjevanje, odtujenost, odpor in odklonilnost.
Na socialno distanco (zadržanost, izogibanje) vpliva predvsem predsodek, da so ljudje s psihotičnimi duševnimi motnjami nepredvidljivi in nevarni ali pa nasprotno nemočne žrtve bolezni.
Živeti z motnjo v družbi je težje od same motnje
Mnogo oseb z duševnimi motnjami trdi, da so stigma in z boleznijo povezani predsodki enako ali celo bolj obremenjujoči kot simptomi bolezni in invalidnost, povezana z njo. Doživljanje oziroma občutenje stigme (sram, samoobtoževanje, krivda) je verjetno glavni vzrok za negativno samopodobo in posledično slabše funkcioniranje.
Za kakovost, dostopnost in nepretrganost skrbi in zdravljenja oseb z duševnimi motnjami potrebujemo izobraženo osebje, ki bo znalo in zmoglo delovati tudi v skupnosti in prepoznavati potrebe ljudi s težavami v duševnem zdravju v njihovem naravnem okolju.
Strokovnjaki in prostovoljci v skupnosti uporabljajo številne metode podpore, pomoči in opogumljanja pacientov. Poglavitno sredstvo tega dela je sočuten in hkrati enakopraven odnos do uporabnikov.
Kaj je stigma?
Stigma je sestavljena iz:
- stereotipov – zmotnih splošnih prepričanj o lastnosti cele stigmatizirane skupine (kot zgoraj – nemočni ali nevarni);
- predsodkov, ki nastanejo, ko se stereotipu priključi čustvo, bodisi strah bodisi usmiljenje; in
- diskriminacije, vedenja, s katerim izražamo predsodke in se največkrat kaže kot izogibanje.
Najboljši način premagovanja stigme je ta, da se o svojem vedenju in delovanju posvetujemo z ljudmi, ki imajo izkušnjo težave v duševnem zdravju in izkušnjo diskriminacije. Uporabnike je treba vključiti v učne procese, izobraževalne programe na vseh ravneh delovanja in jim omogočiti, da pričajo o svoji izkušnji. Ta pričevanja so daleč najuspešnejši način premagovanja stigme. Drugi načini, kot sta protest in izobraževanje, imajo sicer svojo vlogo, vendar brez udeležbe ljudi z izkušnjo ne prav velike vrednosti, kar se je izkazalo v številnih neuspešnih oblikah premagovanja diskriminatornih ravnanj.
Nekatera prepričanja iz preteklosti veljajo še danes
V preteklosti so menili, da duševne bolezni onemogočajo normalno funkcioniranje in da zelo zmanjšajo posameznikove sposobnosti.
Za shizofrenijo, na primer, se še vedno govori in dokazuje, da je bolezen, ki naj bi povzročala padec številnih sposobnosti in življenjskih zmožnosti. To naj bi potrjevali rezultati o izidih bolezni, slikanja možganov in ocenjevanja spoznavnih sposobnosti ljudi s to boleznijo. Ob tem pa raziskovalni dokazi kažejo, da ima le približno 25 odstotkov ljudi s shizofrenijo slab dolgotrajni izid bolezni. Tako večina ljudi s shizofrenijo lahko doživi dolgotrajno remisijo (umik simptomov) in lahko dobro funkcionira.
Mnogi še vedno nimajo dostopa do pomoči
To, da nekateri nazadujejo, je mogoče pogosto pripisati slabemu dostopu in sodelovanju pri zdravljenju, učinku spremljajočih okoliščin in socialnemu ter finančnemu osiromašenju.
Žal številni ljudje s shizofrenijo nimajo dostopa do ustreznih služb in socialne podpore, ki jih potrebujejo, da bi lahko dosegli okrevanje in dovolj dobro kakovost življenja. Pri napovedovanju izida shizofrenije je treba upoštevati vplive stigmatizacije in njenih posledic, kot so revščina, nezaposlenost, bivanje v bolnišnicah in socialnih zavodih ali celo zaporih, ki vsi nedvomno zelo poslabšujejo delovanje posameznikov.
V strokovnih službah in delovnih okoljih pa tudi v družinah ljudi odvračajo od njihovih življenjskih ciljev, ki so enaki kot pri drugih ljudeh: od zaposlitve, ustvarjanja družine in prijateljstev do neodvisnega življenja.
Kaže, da je ena izmed determinant tega arhaičnega razmišljanja pri strokovnih delavcih, uporabnikih in svojcih strah, ki pri obolelih še zdaleč ni vezan le na bolezen, temveč tudi na (pre)moč drugih in njihov nadzor, na strah pred stigmo in diskriminacijo ter stisko zaradi okoliščin, v katerih živijo. Strah strokovnjakov je prav gotovo zakoreninjen v njihovih profesionalnih vlogah, ki v določeni meri stremijo k inertnosti in pokroviteljstvu.
1 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/08, 46/15 – odl. US in 44/19 – odl. US
Vir:
Prof. dr. Vesna Švab, mag. Bogdan Dobnik; iz knjižice Prostovoljstvo na področju duševnega zdravja – Priročnik za pomoč prostovoljcem pri delu z osebami s težavami v duševnem zdravju; ŠENT – slovensko združenje za duševno zdravje in OZARA SLOVENIJA, nacionalno združenje za kakovost življenja; 2021;
