“Kot najstnica sem se sama borila z motnjami hranjenja, imela sem praktično vse, kar se je takrat dalo imeti, prehajala sem med anoreksijo in bulimijo, sledilo je obdobje kompulzivnega prenajedanja, pa spet nov krog odrekanja hrane ali bruhanja,” začenja svojo pripoved bralka, recimo ji Mateja (pravo ime je znano uredništvu), ki, 17 let kasneje, “nekako obvladuje svojo kompulzivno obvladovanje težav s hrano.”
Danes ima svojo družino. “Kakšen kilogram več,” pravi, ljubečega moža in ljubko triletno hčerkico. Motnje hranjenja? “Po strogi medicinski definiciji verjetno ne, imam pa še vedno težave s hrano.”
A bilo je težko. Zelo težko, kot najstnica je bila zaradi posledic motenj hranjenja večkrat tudi hospitalizirana.
“Nikoli ne bom pozabila tistega piškota, ki je prvi spremenil tok mojih motenj hranjenja: od anoreksije do kompulzivnega prenajedanja. Ko je mama prišla do mene in mi rekla, da moram jesti. Da mi je spekla piškote in če jo imam rada, bom pojedla vsaj enega. In sem ga. A nisem mogla nehati, sledili so dnevni žretja in nisem se mogla ustaviti. Od začetnih 41 kilogramov, kar je bilo mnogo premalo za mojo višino, sem v enem mesecu pridobila več kot 20 kilogramov, največ sem tehtala 66 kilogramov. Če sem svojo anoreksijo in bulimijo še nekako skrivala pred okolico, se tega ni dalo skriti.”
Mateja
In poleg samoobtožb se je srečala še s komentarji vrstnikov ter bližnjih.
“Ironično so nato doma začeli zaklepati shrambo, odstranili ključavnice, da se nisem mogla zakleniti v kopalnico ali umakniti v sobo. Nenehno so preverjali, kaj delam, zlasti po obrokih.”
Spomni se, kako jo je pri bruhanju enkrat zasačila mama. “In si še sama začela tlačiti prste v usta, da bom videla, kako je to,” se spominja.
Nadzor.
“Beseda, ki opisuje tvoj odnos do motenj hranjenja, torej lažen nadzor nad življenjem. Na drugi strani pa nadzor okolice, bližnjih. Nadzor, da nehaš. Da si normalen. A nobeden od nadzorov ne prinese nič dobrega,” še danes razlaga s tresočim glasom.
Kaj bi torej svetovala staršem, ki imajo otroka z motnjo hranjenja? Iskrenost, izstreli. Pogovor in sočutje. “Tudi če ne razumete, otroku prisluhnite. Naj se počuti slišanega.”
Čim manj naj bo direktnega nadzora, opozarja sogovornica. “Težko je zaupati, ko se bojite za zdravje otroka. A verjemite mi. Če vam otrok zaupa, bo prišel do vas po pomoč. Besede, tu sem zate, če me potrebuješ, vedno, podnevi in ponoči, lahko delajo čudeže,” svetuje.
Nato pa, je jasna Mateja, skupaj poiščite pomoč.
Kaj torej, če sumite, da ima vaš otrok motnje hranjenja?
“Staršem svetujemo, da se najprej pogovorijo s svojim otrokom, saj so oni tisti, ki so mu najbližje, ki najbolje poznajo svojega otroka in tako z njim lažje vzpostavijo zaupen odnos. Pogovorijo naj se brez obsojanja in s potrpežljivostjo ter z iskreno radovednostjo, kaj se skriva v doživljanju njihovega otroka,” Matejine besede potrdi Andreja Modrin Švab, strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani.
Naslednji korak je, dodaja univerzitetna diplomirana psihologinja, geštalt psihoterapevtka in supervizorka, da se orientirajo glede strokovne pomoči otroku . “Vemo, da se otrok težje odpre strokovnjaku, če ga starš pripelje na hitro ali pod nekakšno prisilo, saj pride na pogovor v strahu in zato zakrčen in bolj notranje napet. Vendar pa je potrebno imeti v mislih, da je pri motnji hranjenja zgodnja strokovna pomoč izjemnega pomena, zato starše spodbujamo, da ne poskušajo predolgo te težave reševati sami doma.”
Začetna točka obravnave je, da vzpostavijo prvi stik s strokovnjakom (po telefonu, po internetu ali osebno v času uradnih ur), kjer boste po besedah sogovornice nadalje usmerjeni v ustrezno vrsto pomoči.
“Včasih oseba potrebuje le eno vrsto pomoči in je to dovolj, denimo mesečno ambulantno spremljanje na Pediatrični kliniki ali vključitev v naš psihosocialni terapevtski program, ki poteka enkrat tedensko. Nekateri pa potrebujejo intenzivnejšo in kombinirano pomoč, poleg obiskovanja terapije pri nas na primer tudi obiskovanje psihiatra ali pa pri anoreksiji mesečno spremljanje splošnega telesnega in zdravstvenega stanja pri svojem družinskem zdravniku.”
V najtežjih primeru je, tako kot v Matejinem primeru, potrebna tudi začasna namestitev v bolnici ali ustreznem oddelku za urejanje motnje hranjenja, dokler se ne vzpostavi zadovoljivo zdravstveno in/ali psihično ravnovesje. “Predvsem je potrebno urejati splošno zdravstveno stanje, če je potrebno, nadalje pa obroke, telesno dejavnost in psihično stanje. Ko je oseba stabilna, se lahko vrne in nadaljuje z urejanjem motnje hranjenja v našem tedenskem programu, ki je bilo vmes začasno prekinjeno.”
Nekateri mladostniki se na Svetovalnico za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani namreč prvič vključijo po tem, ko so že uredili prvo najtežjo fazo zdravljenja v okviru Pediatrične klinike v Ljubljani, na Pedopsihiatričnem oddelku, a še vedno potrebujejo tedensko terapevtsko obravnavo.
Pri nas je zdravljenje prostovoljno
Za uspešno okrevanje je vedno v vseh vrstah terapij ključnega pomena notranja motivacija osebe, ki po besedah Modrin Švabove celo sega nad 70%, po nekaterih raziskavah pa še višje.
“Pri najstnikih, ki razvijejo anoreksijo ali drugo motnjo hranjenja, velja podobno – v kolikor vstopijo v naš terapevtski program zgolj zaradi pritiska in volje staršev, njihov proces okrevanja poteka počasneje ali pa se vmes celo prekine. Zato v prvih pogovorih vedno z mladostnikom jasno povemo, da terapija ni mogoča, v kolikor se zanjo ne odloča tudi sam/a. Ti trenutki so za mlade kot aha efekt – ko dojamejo, da so na potezi oni sami, da naredijo korake na poti odraščanja, da začnejo sami jesti (brez da jih hrani nekdo drug – denimo pod prisilo v bolnici ali pa doma pod pritiskom staršev). Življenje je naenkrat v njihovih rokah in so pred novim izzivom, kako zaživeti življenje na način, da bo to za njih smiselno in obenem, da bodo imeli dovolj energije za uresničitev svojih ciljev v obdobju mladostništva.”
“In verjemite, ko se mladi prebudijo iz oklepa motnje hranjenja – se pojavi nov val energije in navdiha, ki so jo dotedaj skrivali v sebi. V mladih je izjemna kreativna sila, ki le čaka, da se ima kje za izraziti (najprej v okviru skupin in nato se te izkušnje prenesejo v širše življenje),”
je optimistična Andreja Modrin Švab.
Staršem svetuje predvsem, da so najprej iskreni do sebe in morebitne svoje stiske in lastnih nezdravih vzorcev, ki so jih prenesli na otroka in najprej.
“V kolikor je potrebno, naj si vzamejo čas, da najprej počistijo pred svojim pragom in pa da tudi sočutno poskrbijo za svoje čustvene stiske. Nato se naslavlja partnerski/starševski odnos in se spodbuja, da starša urejata tudi medsebojni odnos, v kolikor so se pojavili izzivi na tem področju. Vemo, da se nerešene in močno čustveno nabite starševske dinamike silno močno prenašajo na odraščajoče otroke in motnje hranjenja so le eden od odrazov le-teh. Sledi naslavljanje celotne družine tekom procesa okrevanja, saj otrok ni osamljen otok znotraj lastne družine, ampak si ga lahko predstavljamo kot močno povezanega v družinski sistem, kot v nekakšno varno mrežo, ki mu omogoča fizično, pa tudi psihološko preživetje. Nato naslavljamo sedanji odnos z otrokom – kako ga graditi na novo ob pojavu motnje hranjenja, saj iz izkušenj vemo, da so v izjemni stiski tako otroci kot starši. Vendar starši imajo dodatno obvezo, da poskrbijo za zaupanje v tem odnosu, da vnašajo razumevanje in sočutje, saj so starši oni, ne pa otroci njim (to je vloga, ki so jo otroci z motnjo hranjenja pogosto sprejeli v preteklosti v družinskem sistemu in postali postaršeni otroci). Starši so pred velikim izzivom, kako stati ob strani svojemu otroku, mu z zaupanjem zreti v oči in ga spodbujati in podpirati na poti okrevanja.”
Kdaj na terapijo s starši in kdaj sami
Najbolj obiskane pri svetovalnici MUZA so terapevtske skupine za osebe z motnjami hranjenja kot tudi za starše ter individualne terapije za osebe z motnjami hranjenja.
“Zelo velik odziv imamo tudi preko prvi informativnih pogovorov (do tri zaporedoma), kjer osebam in staršem najprej prisluhnemo, nato pa jih usmerimo v ustrezen način pomoči za njih in otroka, če je možno pri nas, sicer pa tudi drugje. Sem spada tudi to, da staršem pomagamo izpeljati proces, ko je zaradi velike podhranjenosti in izčrpanosti potrebna namestitev otroka v bolnici ali na prvi pregled na Pediatrični kliniki v Ljubljani,” pojasnjuje sogovornica.
Za starše imajo v Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA sicer organizirani dve skupini, ki potekata dvakrat mesečno in vsaka sprejme do deset staršev. Veseli so, da se vse pogosteje poleg mame vključujejo tudi očetje, saj s tem simbolično pokažejo ženi, da jo podpirajo pri vzgoji in čustveni skrbi za otroka, otroku pa dajo vedeti, da jim je mar zanje in da lahko računajo tudi na očeta.
Vključitev staršev v skupine in sodelovanje v programu je pomembno pri mlajših osebah, po 18. letu pa ne več, razen če je nujno glede na družinsko dinamiko in težavnost motnje hranjenja. “Osebe si v študentskem obdobju večinoma želijo prihajati na terapijo samostojno, ne da so v program povabljeni tudi njihovi starši, kar je razumljivo,” pojasni terapevtka.
Zaradi porasta motenj hranjenja v zadnjih dveh letih skozi korona krizo, so odprli tudi novo skupino za mlade od 9. razreda osnovne šole do konca gimnazije. Običajno jih hkrati vodijo tudi mesečno na Pediatrični kliniki, kjer spremljajo njihovo telesno težo, zdravstveno stanje in izpeljavo drugih pomembnih korakov v življenju, kot so vpeljava rednih in zadostnih obrokov ter ustrezne telesne aktivnosti.
“Pri nas v skupini, ki poteka pri meni redno tedensko, pa mladi dobijo prostor za izražanje sebe – občutij v telesu, čustev in potreb, nadalje se posvečamo medosebnim odnosom in kako stopiti ven iz izolacije ter še mnogo drugih aktualnih izzivov je, na katerih delamo v skupini. Poleg skupine obiskujejo tudi naš dodatni program Prebudi MUZO, ki je sestavljen iz kreativnih, tematskih in gibalno doživljajskih dejavnosti, kjer razvijajo predvsem svoje notranje vire in potenciale, dobijo izkušnje, kako se sprostiti in poskrbeti zase ter vključeni so v skupno podporno mrežo mladih s podobnimi težavami,” pripoveduje vodja svetovalnice MUZA Andreja Modrin Švab.
“Za uspeh pri svojem delu štejemo vse male korake, ki jih vsak oseba uspe narediti v procesu okrevanja. Eden od naših sloganov je, da vsak korak šteje in z njih vsako osebo spodbujamo, da vztraja na poti okrevanja v sedanjosti in nato čim dlje naprej – dokler ne pride do utrjenega izboljšanja novega stanja. Urejanje motnje hranjenja pomeni, da se postopno neobičajna prehranska vedenja (bruhanje, stradanje in druge restrikcije, prenajedanja, obsesivno gibanje…) odmikajo proč, v ospredje pa prihajajo nove oblike čustvovanja in vedenja osebe, ki ji omogočajo smiselno in zadovoljujoče življenje v sedanjosti,”
sklene Andreja Modrin Švab, univ.dipl.psihologinja, geštalt psihoterapevtka in supervizorka, strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani.
