Nekatere družine bi naredile vse, da bi skrile svoje težave. “Le kaj bodo rekli sosedi?” je ena od glavnih skrbi Slovencev. Naša gledališka in televizijska igralka ter komičarka Urška Vučak Markež ne spada v to skupino. Ko jo je novinar presenetil z vprašanjem o odvisnosti, mu je povedala, da se je z njo soočal njen mož Matjaž. Njegova droga so bile igre na srečo.
Bežal je pred težavami
Urška pravi, da je moža in tudi sebe v zadnjih desetih letih na novo spoznala. Z Matjažem sta v zvezo sicer stopila leta 1990 in že takrat je plačo puščal v igralnici. “Odkar se poznava, je srečo preizkušal na igralnih avtomatih. Ko si mlad, se ti to ne zdi strašna stvar, a sva se okoli tega že takrat prepirala, saj sem bila jaz kot študentka bolj pri denarju kot on, ki je imel službo. Večkrat sem mu tudi postavila ultimat, da ne bova ostala skupaj, če bo še naprej igral. Zato sva se tudi mnogokrat razšla,” nam je zaupala sogovornica, ki je hitro spoznala, da so igre pri njenem partnerju način bega. “Ko bi moral reševati probleme, se je raje posvetil igram na srečo, ker je bil tam v svojem svetu. Takrat ni težav, v igralnicah te pustijo pri miru. Problem pa nastane, ko greš domov, ko se moraš soočiti z ženo, družino …,” je povedala in dodala: “V igralnici je zapravil plačo. Ves čas je bil brez denarja. Ko sem nanj pritiskala, nekaj časa ni igral, tudi po nekaj let ne, nato pa ga je neki stres spet potisnil k igralnim avtomatom.”
Da štiričlanska družina ne bi zabredla v hude finančne težave, je Urška sprejela več varnostnih ukrepov, ki veljajo še danes, čeprav je Matjaž zdravljen odvisnik. Družino so namreč opozorili, da gre pri odvisnosti za kronično bolezen in da lahko pričakujejo recidive. “Zaradi njegove odvisnosti sem bila zelo previdna. Vsi poznamo zgodbe, kako je nekdo zakockal hišo … Takoj pomisliš, da nič uradno ne sme biti njegovega. Denarja mu ne posojam in tudi drugim smo to prepovedali. On poleg tega ni pooblaščen za mojo bančno kartico, jaz pa imam pooblastilo za upravljanje z njegovim računom. Matjaž bančne kartice sicer sploh nima in tudi na banki sva povedala, da mu je ne smejo izdati. Opravlja le z gotovino in vsak izdatek si zabeleži v blokec. Skratka, namesto da bi se šel zdravit, ti vzpostavljaš novo okolje.”
Pomoč sta najprej odklonila
Težave je opazila tudi Urškina mama in jima predlagala pogovor s strokovnjakinjo, ki je vodila skupino zdravljenih odvisnikov. Ta jima je svetovala bolnišnično zdravljenje. “Oba sva temu takrat nasprotovala. ‘To je pa malo pretirano, on ima službo, tja gredo tisti, ki so res odvisni …’ (smeh) Butasto,” se svojega prvega odziva na ta predlog spominja igralka, ki je v javnosti tudi odkrito spregovorila o tem, da se bori z depresijo. In ravno eno od teh temačnih obdobij je bilo vzvod za Matjaževo zdravljenje.
“Tik preden je šel mož na zdravljenje, sem preživljala težko obdobje. Za nič mi ni bilo mar, najraje bi se kar ločila. On se ni znal soočiti s svojimi težavami, kaj šele z mojimi. V nekem trenutku sem mu predlagala, naj se odseli in je rekel, da brez denarja pa ne gre. In sem mu dala 500 evrov, da bo imel denar za stroške, a z njimi je šel kar v kazino. Dan pozneje je že šel po kredit, da bi poravnal dolgove. To je začaran krog. Ker je zapravil denar, si ni upal vrniti domov. Iskala sem ga po igralnicah, kar en teden ga ni bilo domov. Takrat bi najraje umrl, ker ni našel izhoda iz svoje situacije. Nato pa se je spravil k sebi in poklical gospo, ki nama je predlagala bolnišnično zdravljenje. Nisva se več spraševala, kaj bodo rekli v službi. Pomembno je bilo le to, da se gre zdravit.”
“Meni se je zdelo, da je na počitnicah”
To je bilo leta 2014, eno leto po njuni poroki. Matjaž se je tri mesece zdravil v Psihiatrični bolnišnici Vojnik, kjer je na oddelku za zdravljenje odvisnosti največ odvisnikov od alkohola. To obdobje je bilo za njegovo soprogo zelo naporno. “Svojec je moral enkrat na teden v bolnišnico na terapijo in na predavanja. Takoj ti dajo vedeti, da je on odvisnik, da so to njegove skrbi … To sem težko prenašala. Meni se je zdelo, da je na počitnicah, v hotelu, kjer dobi tri obroke na dan in se vsi pogovarjajo samo o njem, jaz pa sem obtičala v temačnem krogu sama z otrokoma. Včasih sva se pred vsemi tako drla, da nama je šefica oddelka predlagala, naj prideva k njej na terapijo. K njej hodiva še danes.”
“Čez čas vidiš, da je bila odvisnost najboljša stvar, ki se ti je lahko zgodila”
Ko je zdravljenje zaključeno, se mora par priključiti skupini zdravljenih odvisnikov, ki jo obiskuje pet let enkrat na teden. Matjaž in Urška sta jo obiskovala kar sedem let. “Svojec pri zdravljenju sodeluje že od samega začetka, saj je soodvisen. Od njega se pričakuje, da se spremeni. Če se ne, to ni dobro za odvisnika, ki pa se spreminja. Za nas, soodvisnike obstaja celo diagnoza, posebna šifra, ki se zapiše v zdravstveni karton.” Z odvisnikom se mora torej spremeniti vsa družina in drugače tudi ne gre … “Na enak način preprosto ne moreš več delovati. Soodvisnik se namreč med sobivanjem z odvisnikom prilagaja, da lahko sploh preživi. Če sem na primer navajena, da se na moža ne morem zanesti, da sem glavna, da on ne more izraziti svojega mnenja itd., pride do zamer. In ko nato nekdo začne počasi uveljavljati svojo voljo, mu ti tega ne dovoliš,” je dejala in priznala, da je svoje vedenje težko popraviti. “Velikokrat se med zdravljenjem zgodi, da kot soodvisnik pomisliš, da bi bilo bolje, če se partner spet vrne k odvisnosti. Da bi bilo lažje … Čez čas pa vidiš, da je bila odvisnost najboljša stvar, ki se ti je lahko zgodila. To se morda sliši nenavadno, ampak če te izkušnje ne bi bilo, se morda ne bi toliko ukvarjala sama s sabo. Hodiš na ogromno terapij, na katere sicer morda nikoli ne bi. Več sva se pogovarjala, kot se sicer pogovarjajo zakonci. Nekateri se težav sploh ne zavedajo.”
“Odvisnost kriviš za čisto vse težave”
“Večkrat se zgodi, da bi najraje vrgel puško v koruzo. Če bi ti takrat pred nos pomolil ločitvene dokumente, bi jih podpisal. Na terapijah pa ti dajo vedeti, da ni treba takoj pomisliti na ločitev in z njo groziti. Morda res v tem trenutku tako čutiš, ker si jezen, naslednji dan pa je slika drugačna. Čez čas vidiš, da gre le za trenutna stanja, za katera si želiš, da bi jih bilo vedno manj,” je o pozitivnih učinkih terapij še povedala naša igralka, ki s pomočjo terapevtke zelo veliko naučila. “Sedaj razumem, da gre pri odvisnosti za bolezen. Ko živiš z odvisnikom, večkrat pomisliš, da bi odnehal z igranjem, če bi pomislil na moja čustva, na otroke, če bi me imel res rad … To so napačne predstave. Prav nobene povezave ni med tem, koliko me ima rad in igranjem. Odvisnikom je igranje življenjskega pomena. Poleg tega odvisnosti kriviš za čisto vse težave v zakonu. Ko te odvisnosti več ni, se začneš vsega na novo učiti, spoznavati nove plati sebe in zakonca. Takrat šele vidiš, kje imaš v resnici težave. Nekateri pari ugotovijo, da so si značajsko zelo različni in da si sploh niso tako všeč … Skupaj sva od leta 1990, pa šele deset let vem, kakšen je, ko ne igra. Tudi midva se sedaj učiva usklajevanja svojih značajskih razlik.”
Urška odkrito priznava, da možu ni zaupala, saj ga je večkrat ujela na laži. Popolnoma mu še vedno ne … “Popolnoma bi mu spet lahko zaupala, če bi takoj priznal, da sem imela pri neki stvari prav in ne šele, ko zadevo še enkrat premisli. Vse, kar je do tistega trenutka govoril, v takih primerih namreč doživljam kot neiskreno, čeprav ni nujno, da je tako.”
Znebil se je tudi drugih odvisnosti
V javnosti je največ govora o odvisnosti od drog in alkohola, vse več pozornosti pa se zaradi številnih smrti v svetu slavnih daje tudi odvisnosti od protibolečinskih tablet in opioidov. Nekemične odvisnosti, kamor spadajo tudi igre na srečo, so potisnjene v ozadje. To je opazila tudi naša sogovornica. “Slovenija je vinorodna dežela in če smo iskreni, tudi pivska. Alkoholizem je morda ravno zato postavljen na prvo mesto, ostale odvisnosti, kot je na primer odvisnost od iger na srečo, pa se obravnavajo kot novodobne in manj pogoste. Temu sledi tudi zdravstveni sistem. Skupine za odvisnike, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica, so bolj kot ne usmerjene le v alkoholizem,” nam je zaupala.
Med zdravljenjem je Matjaž sicer nehal tudi kaditi in piti. “Dokler se ni zdravil, o problematiki alkohola nisva razmišljala. Nato pa je počasi začel drseti v novo odvisnost. Ker ni mogel več igrati, je namreč namesto v igralnico zavil v gostilno na pivo,” pove Urška, ki se je tudi sama odpovedala rujni kapljici, in sicer zato, da moža ne bi izzivala in da bi skupaj lažje zdržala pritisk družbe. “Izkazalo se je, da so ljudje res neutrudni, ko gre za pitje. Ko jim poveš, da nočeš alkohola, ti ponudijo enega ‘ta kratkega’ ali ‘špricar.“
Jo je strah, da bi mož spet krenil na stara pota?
Urška pravi, da je ni strah, da bi mož, ki sedaj ne sme igrati niti lota, spet zavil v igralnico. “Če pa bi, upam, da bi mi takoj povedal, da ne bi zabredel pregloboko. Sicer mislim, da tega ne bi več naredil, verjamem pa, da bi se želel ponovno zdraviti, če bi se to zgodilo. Zase pa vem, da bi mu želela pomagati in bi z njim spet hodila na terapije.” Na vprašanje, ali ima za družine, ki se spopadajo z odvisnostjo, kakšen nasvet, pa odgovarja: “Soodvisniku mora hitreje ‘prekipeti’, ker odvisnik vedno potrebuje neko prisilo. Nekaterim je bilo na primer treba zagroziti z odvzemom vozniškega izpita, drugim z odpovedjo v službi … Soodvisniki pa mnogokrat ne upajo zagroziti s koncem zveze in so prav tako polni izgovorov. Ostanejo v zvezi, ker jim je lažje, saj vedo, kako funkcionira. S tem si delajo škodo. Če bi jim prej prekipelo, bi se partner prej spametoval. Če ne, pa je bolje, da se razideta. Če se Matjaž ne bi hotel poboljšati, bi brez premisleka takoj odšla.”
