Nekoč je veljalo, da ima glavno vlogo pri vzgoji otroka mati, do danes pa se je v starševstvu marsikaj precej spremenilo. V preteklosti so bili prepričani, da moškega vloga vzgojitelja ne zanima niti ni zanjo kompetenten. Običajno so mu pripisovali vlogo materialnega in finančnega skrbnika družine ter nadzornika hišnega reda in discipline. Zaradi takih stereotipov so pogosto zanemarjali njegovo vlogo pri vzgoji otroka. Čeprav sta mati in otrok v otrokovem najzgodnejšem otroštvu nerazdružljivo povezana, moramo tudi očetovstvu nameniti veliko pozornosti. Oče mora biti enako pomemben in enakopraven roditelj kot mati, saj so za kakovostno starševstvo ključne sposobnosti obeh roditeljev, s katerimi pa se ne rodimo, temveč se jih vse življenje učimo.
Zakaj je moj očka zakon?
Če povprašate strokovnjake pa tudi otroke, zakaj je očka zakon, boste prijetno presenečeni. Odgovori se nanašajo na očetovo vključenost v vzgojo otroka vse od rojstva. Njegovo dejavno sodelovanje pri vzgoji pozitivno vpliva na mnoge vidike razvoja otroka.
Oče je lahko popolnoma kompetenten starš, saj premore očetovski nagon, sposobnosti dobrega vzgojitelja pa se uči skozi preživljanje časa z otrokom in na podlagi izkušenj. Pri mnogih dejavnostih v zvezi z otrokom, kot so hranjenje, previjanje in posluh za otrokovo neverbalno sporočanje, je oče enako uspešen kot mati.
Otrok postane na očeta pozoren pri približno treh letih. To je povezano s koncem psihološke odvisnosti otroka od matere in z začetkom istovetenja z očetom ter iskanjem njegove naklonjenosti in pozornosti. Za deklice je oče prva moška oseba, ki jo spoznajo in preko katere se učijo o moških, medtem ko je za dečke očetova prisotnost najpomembnejša v času adolescence, ko gradijo svojo identiteto. Ne glede na spol otroka je vloga očeta skozi celotno otroštvo izjemno pomembna, saj se otrok skoznjo uči odgovornosti, pravilnega ravnanja in drugih veščin. Z opazovanjem očeta in razumevanjem njegovega jezikovnega in nejezikovnega sporočanja otrok v resnici gradi svojo osebnost in razvija notranjo samopodobo.
Po mnenju otrok je očka zakon še zaradi nečesa – bolj naklonjen je igranju, pri tem pa se igra na drugačen način kot mama. Mati je pri igri bolj nežna in umirjena, oče pa je dejavnejši in uporablja več dotikov – otroka nosi, lovi, ga meče v zrak, ga žgečka, ga nosi na ramenih, dovoli, da mu zleze na glavo, in izvaja z njim različne vragolije. Oče se pogosteje igra tudi športne in druge igre, v katerih prevladuje telesna dejavnost. To je izjemno koristno, saj gibanje pripomore k otrokovemu telesnemu razvoju in razvoju možganov. Oče je tudi bolj nagnjen k raziskovanju novih, vznemirljivih stvari in zna vsakdanje situacije spremeniti v zabavne in izobraževalne, kar je otroku nadvse všeč. Očetovo sodelovanje pri otrokovi igri, obenem pa tudi pogovor z otrokom in očetova spodbuda pomagajo otroku pri prilagajanju, razvijanju družabnih spretnosti, samonadzoru in zadovoljstvu skozi vse življenje.
Oče tudi precej bolj kot mati spodbuja raziskovanje in prestopanje otrokovih lastnih meja. Dokazano je, da način, na katerega oče uči otroka vztrajnega iskanja rešitev, pomaga otroku pri ustvarjanju družbenih pa tudi akademskih dosežkov v prihodnosti.
Prisotnost in vključenost očeta v vzgojo otroka pospešujeta otrokovo duševno zdravje ter njegov socialni, intelektualni in čustveni razvoj. Raziskave kažejo, da očetova prisotnost in pozornost skozi igro v zgodnjem otroštvu pripomoreta k temu, da otrok prej spregovori, bolj zgodaj shodi in lažje vzpostavlja odnose z vrstniki. Oče pomembno vpliva tudi na zgodnji razvoj pismenosti, na otrokov uspeh v šoli in na razvoj njegovih akademskih sposobnosti. Očetova vloga je prav tako pomembna pri otrokovi čustveni stabilnosti, razvoju seksualnosti in obnašanju v adolescenci. Otrok, katerega oče je enakopravno sodeloval pri njegovi vzgoji vse od njegovega rojstva, pozneje postane spolno dejaven in manj verjetno je, da bi v najstniških letih postal roditelj.
Občutek notranje varnosti strokovnjaki pogosteje pripisujejo vplivu očeta. Mati pogosteje postavlja omejitve, oče pa je bolj popustljiv, obenem pa tudi bolj avtoritativen. Oče, ki kombinira ljubezen in visoka pričakovanja ter spoštuje svojega otroka in njegovo neodvisnost, ustvarja tesnejši in pristnejši odnos z otrokom in tega ohrani, tudi ko otrok odraste. Raziskave so pokazale, da je otrok avtoritativnega očeta samozavestnejši kot tisti, ki je deležen avtoritarne (stroge in toge) vzgoje. Oče z umirjeno, a trdno avtoriteto ve, kaj se dogaja v življenju njegovega otroka, ker se z njim odprto pogovarja in gradi občutek zaupanja in iskrenosti. Njegova ljubezen, spodbuda in podpora so pomembni dejavniki za celovit razvoj otroka v družini.
Za zdravo odraščanje otroka je ključen zdrav, kakovosten in naraven odnos obeh staršev do otroka. Starši, ki vzgajajo otroka v toplini in z zadovoljstvom, nanj nezavedno prenašajo vedrino in lahkotnost.
Dragi očetje, zapomnite si, da otrok tako kot mater potrebuje tudi očeta, saj se s svojo različnostjo kot starša dopolnjujeta, in tako sta mu oba vzor in z obema se istoveti. Pogumno in dejavno se vključite v vzgojo, saj boste tako uspešnejši tudi na drugih življenjskih področjih, vaš otrok pa bo odrasel v zdravo in srečno osebo.
