To so primeri, ki jih spregledajo celo strokovnjaki. Bi jih znali prepoznati?

zmeda glede narcisov
Foto: Profimedia

Zadnje čase se veliko govori in piše o narcisih, a prepoznavanje je šibko tudi med terapevti in strokovnjaki z drugih področij. Ti lahko zaradi nepoznavanja nenamerno reviktimizirajo žrtve, sploh v partnerski terapiji ali odločitvah o skrbništvu.

Od narcisoidnih in narcističnih lastnosti do diagnoze osebnostne motnje

Kolikor spremljam strokovne ali poljudne članke na to temo, je izraz narcis ali oseba z narcistično osebnostno motnjo (NOM) ustrezno uporabljen.

Vedno pa poudarjam, da ni tako pomembno, ali ima oseba »nekaj« narcističnih lastnosti, je narcisoidna, narcistična ali ima strokovno diagnozo NOM – pomembno je, kakšni so naši odnosi s to osebo ter kako vplivajo na nas in na morebitne skupne otroke.

To, da stvar dobi ime, je seveda v pomoč, ker smo tudi jezikovna bitja in ker poimenovanje prinaša jasnost, olajšanje, možnost iskanja rešitev. Če niti ne vemo, kaj je problem, ga ne moremo rešiti. Na področju psihologije smo na splošno zelo šibko podkovani, obenem nas omejujejo številni toksični vzorci, napačna prepričanja in obrambni mehanizmi, pod vsem tem so globoke rane, pogosto tudi travme – in zaradi vsega tega imamo občutek, da je svet grozen, da smo mi grozni in nepopravljivo pomanjkljivi ali nevredni, da »tako pač je«, da »taki pač smo«, da smo edini, ki smo tako »zavoženi«, ipd. Vse to spremlja globok, marsikdaj neozaveščen sram.

Ko lahko prepoznamo – bodisi sami ali na terapiji – da gre npr. za depresijo, za zasvojenost (npr. z odnosi, kar je precej težje prepoznati kot npr. zasvojenost z alkoholom), za soodvisnost, za osebnostne motnje, to prinaša veliko olajšanja, saj pomeni, da nismo edini, ki to doživljamo, da obstajajo ljudje, ki nas popolnoma razumejo, saj so šli oz. gredo sami skozi nekaj podobnega, in da obstajajo strokovnjaki, ki nam lahko pomagajo, ter številne metode samopomoči.

(Ne)prepoznavanje med stroko

O tem lahko govorim le iz svojih izkušenj in iz tega, kar so mi na to temo zaupali drugi. Na tej (subjektivni) podlagi bi rekla, da je prepoznavanje te motnje (pre)šibko. Prevladujejo izkušnje, ko se je oseba v odnosu z narcisom obrnila po pomoč k psihoterapevtom ali psihologom, pa je v bistvu doživela reviktimizacijo, zlasti če je šlo za partnersko terapijo. (Naj ob tem mimogrede omenim, da v takih okoliščinah partnerska terapija ni niti primerna niti koristna.)

Oseba z NOM ali s potezami NOM namreč terapevta relativno zlahka omreži (sploh če gre za terapevta, ki s tem nima izkušenj ali ki je sam narcis[oiden]), tako da bo terapevt žrtev usmeril k še več prilagajanja in prenašanja toksičnega vedenja (ki ga narcis terapevtu oriše kot skrb, pomoč, ljubezen), žrtev bo znova (kot to pozna že od otroštva dalje) neslišana, nevidena, nerazumljena in ne bo prejela sočutja, podpore in zdravih smernic. Marsikateri terapevt sploh ne prepozna (ali pa šele po več letih terapije), da je klient vpet v dinamiko narcističnih odnosov.

Foto: Profimedia

Ob tem velja omeniti, da lahko osebe z NOM ali s potezami NOM najdemo – tako kot povsod – tudi v poklicu psihologa, psihiatra, psihoterapevta. Zelo malo je žrtev, ki si upajo spregovoriti o tej izkušnji. Poleg tega se nimajo kam obrniti. Nobeno strokovno telo ne bo odvzelo licence takemu izvajalcu le na podlagi pričevanja žrtev. Za zdaj nam ne preostane drugega, kot da vodimo »črno listo« imen in na ta način skušamo preprečiti, da bi se še kdo opekel.

Kar pa se tiče prepoznavanja te motnje (pa tudi mejne osebnostne motnje) pri otrocih in mladostnikih, smo v popolni temi. V stroki še vedno velja prepričanje, da se ti motnji pri mladoletnih osebah ne diagnosticirata. Dejstvo pa je, da prej ko dobimo diagnozo, prej lahko začnemo uvajati ciljane, specifične oblike pomoči.

Nujno bi bilo ozaveščati tudi strokovnjake z drugih področij, ki pomembno sovplivajo na potek dogajanj, ko gre za narcistično-soodvisniško dinamiko. Tako kot ozaveščamo npr. zaposlene v šolstvu, zdravstvu, na policiji in CSD-jih, da prepoznavajo znake ne le telesnega, ampak tudi psihičnega nasilja, znake demence ipd., bo treba ozaveščati tudi prepoznavanje oseb z NOM ali s potezami NOM.

Nesprejemljivo je, da neka strokovna oseba npr. odloča o tem, kdaj in kako bodo potekali stiki med otrokom in staršem, na podlagi pristranskega mnenja, temelječega na očaranosti nad narcisom, pri tem pa se ne meni za faktografske dokaze, kot so policijski zapisniki, medicinski izvidi, zvočni in video posnetki …

Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.

Avtor
Piše

Aleksandra Kocmut

Aleksandra Kocmut je pod psevdonimom Loti Palmer izdala knjigo V opoju narcisa. Vodi terapevtsko-podporno skupino Vrtnice in se ukvarja s terapevtskim svetovanjem. Zasnovala je Program samookrepitve, katerega cilj je okrepiti se do mere, da lahko izstopimo iz toksičnih odnosov in zacvetimo. V pomoč za delo na sebi je izdala tudi kartice za delo z notranjim otrokom z naslovom Tukaj sem … in čustveni dnevnik z naslovom Tu sem zase. Vse o tem in še marsičem najdete na njeni spletni strani www.kasandra.si. Kratka predavanja o narcizmu objavlja tudi na spletni platformi YouTube.
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
809
04.11.2024 ob 12:00
1,059
05.11.2024 ob 03:44
360
20.10.2024 ob 18:58
784
04.11.2024 ob 11:59
1,189
08.05.2024 ob 23:42
Preberi več

Več novic

New Report

Close