To, da ljudje nekatera čustva doživljamo kot prijetna, druga pa kot neprijetna, ima skozi oči evolucije točno določen namen. Na primer, naši predniki so med sezonsko selitvijo nepričakovano naleteli na vodni izvir in bili zato zelo srečni. Ker so to čustvo doživljali kot zelo prijetno, so bili naslednje leto še bolj motivirani, da spet pridejo žejni do vode in doživijo ta isti prijeten občutek.
Torej, narava nam je dala to čustvo, da bi nekaj, kar je za nas koristno, doživljali kot prijetno, kot »oh, super, to je dobro, daj mi še tega …« V tisti točki evolucije so naši predniku ustrezno izenačili prijetno in pozitivno. V smislu, kar je prijetno, je tudi dobro.
Podobno, ampak obratno se je zgodilo, če so med selitvami naleteli na dolino polno grizlijev. Celo pleme se je tako prestrašilo, kar so seveda doživeli kot neprijetno, da jim ni več prišlo na misel iti po tisti poti. Neprijetno čustveno reakcijo so si razložili kot negativno in so se od takrat te doline izogibali.
Je delitev čustev na “pozitivna” in “negativna” ustrezna?
Iz zgoraj opisanega bi lahko sklepali, da je delitev čustev na pozitivna in negativna, ustrezna. Zakaj torej trdimo obratno?
Težava nastane, ker danes ne živimo več v svetu kakih 20.000 let nazaj, ko so bile take čustvene reakcije funkcionalne. Danes tako razumevanje čustev povzročajo celo vrsto težav. Na primer:
- o hamburger, dober je, čutim prijetno srečo, daj mi še …
- o pivo, prijetno zadovoljstvo, daj mi še …
- o zaljubljenost, blaženost, daj mi znova in znova …
- vzgoja otrok, frustracija, fuj negativno, tega nočem …
- discipliniran trud za dolgoročne cilje, frustracija, slabo, tega nočem …
- hipno zadovoljstvo na pametnem telefonu, o ja, super, daj mi več tega …
V današnjem svetu na tak način neposredno slediti prvotnemu smislu čustev, je škodljivo. Eden od razlogov za to je ravno ta interpretacija čustev kot pozitivna in negativna. Taka delitev je poenostavljena do te mere, da je že napačna in škodljiva. Opisano težavo krepijo še številni strokovni in splošni viri, ki spodbujajo zatekanje k ‘pozitivnim’ čustvom in izogibanje ‘negativnim’. Beremo, kako se oklepati pozitivnih čustev za polnejše življenje, kako se takih čustev naučiti ipd.
Čustva do lahko doživljajsko prijetna ali neprijetna
Čustva torej niso pozitivna/negativna ali dobra/slaba, ampak doživljajsko prijetna/neprijetna. To je pomembna razlika. Recimo, eno je če srečo razumem kot pozitivno, samo po sebi dobro, kot »oh, super, to je dobro, daj mi še tega …«, drugo pa če jo razumem kot, ok to je prijetno, velja pa dodatno razmisliti ali je to zame dobro, koristno. S tem smo uvedli novo delitev, na ustrezna in neustrezna čustva.
Čustvene reakcije velja razdelati v več korakov:
- Prvi korak je samodejen. Zelo hitro zaznamo katero čustvo v resnici čutimo in ali ga doživljamo kot prijetnega ali neprijetnega.
- Potem lahko naredimo presojo ali je naša čustvena reakcija ustrezna ali neustrezna. Pomagamo si z vprašanji:
- Ali je moje čustvo ustrezno situaciji? Recimo, ali je ustrezno, da čutim strah, ali bi bila situaciji bolj primerna jeza?
- Ali je situacija zame res tako pomembna kot močno čutim? Je situacija na nivoju ‘ptič se je pokakal na moj ravno opran avto’ ali na nivoju ‘moj bližnji je na smrt bolan’?
- Katero mojo vrednoto situacija ogroža do te mere, da tako močno čutim? Je to ustrezno realnosti? Je to res moja vrednota, ali pa sem jo nevede prevzel v otroštvu?
- Ko poznam ustrezno čustveno reakcijo, imam na dlani kako situacijo rešiti. Lahko poiščem in izvedem ustrezno akcijo, s katero bom bolj učinkovito dosegel cilj svoje čustvene reakcije.
Praktičen primer soočanja z lastnimi čustvi
Gospa je v otroštvu ponotranjila logiko ločevanja čustev na pozitivna in negativna. Takrat sicer teh besed še ni poznala, razumela jih je kot dobra in slaba čustva. Kadar se kasneje v življenju s kom v nečem ni strinjala, se je pričela počutiti neprijetno. Zato je v skladu s svojo otroško logiko zaključila, da je to slabo in da se mora takim situacijam izogibati. V odraslosti se je tako z vsemi štirimi izogibala konfliktom. Tako vedenje je sčasoma pripeljalo do vrste težav:
- V službi pri šefici in sodelavcih ni uveljavljala svojih interesov. Posledično je stisko tiščala vase, doma jokala in izgorevala.
- Kot mama pri otrocih ni uporabljala neprijetnih vzgojnih ukrepov (disciplina, avtoriteta, kazen). Posledica so bile težave otrok v šoli, njuno neprimerno vedenja doma, pomanjkanje delovnih navad, predvsem pa zelo naporno starševstvo zanjo.
- V partnerstvu zaradi ljubega miru možu ni povedala, kaj ji je všeč pri seksu in kaj ne. Posledica je bila večkrat neprijetna spolnost in postopoma upad želje.
Ko se je kasneje naučila, kakšna je prava narava konflikta, je spoznala, da je neprijetno občutje ob konfliktu normalno. In hkrati, da so njeni pretirani strahovi povezani z otroškimi prepričanji, ne pa z današnjimi situacijami. Funkcija strahu je namreč, da se oseba izogne nevarnosti, ki je od nje močnejša. Gospa je spoznala, da je v večini opisanih situacij bolj ustrezno čustvo blaga jeza. Ta pa ima bistveno drugačno funkcionalnost ko strah. Jeza je zahteva naj drugi spremeni vedenje. To čustvo oseba čuti, kadar sebe vidi kod dovolj močno, da svojo zahtevo uveljavi.
Iz razumevanja opisane logike, je gospa neposredno izpeljala kako učinkovito ukrepati:
- Šefici in sodelavcem povedati: »Vem, da sem bila do sedaj bolj tiho. Od sedaj naprej ne bom več prevzemala dela, ki bi ga morali opraviti drugi. Jaz imam na voljo toliko in toliko ur. V tem času naredim to in to (spisek del). Za to pričakujem pohvalo in nagrado, ne pa dodatno delo. Za kar je več od tega se lahko tudi dogovorimo, vendar postopoma, če mi vodstvo odobri, da si organiziram pomoč študenta, ki mu bom lahko predala enostavnejše naloge.«
- Pri otrocih poleg negujočih funkcij uveljaviti tudi avtoriteto, disciplino. Otrokom pokazati, da je ona alfa in ko bo ona rekla, da je dovolj, bodo stvari narejene po njeno brez ugovarjanja!
- Se z možem pogovori, kaj je komu všeč pri seksu in kaj ne ter se z njim pogaja ti v obojestransko korist/užitek.
Gospa je s preprostim uvidom, zakaj je delitev čustev na pozitivna in negativna napačna, pričela valiti snežno kepo, ki je kmalu prerastla v bolj kvalitetno življenje. Počutila se je bolj pomirjeno, močnejšo in bolj zadovoljno. Bila je bolj spočita in tudi poslovno uspešnejša. Vse se je začelo s tem, da jeze ni več smatrala kot negativno čustvo, pač pa kot neprijetno, ampak zelo uporabno, v določnih situacijah nujno potrebno, lahko bi rekli celo pozitivno 😊.
Avtor članka:
mag. Uroš Drčić,
transakcijski analitik – psihoterapevt
Kontakt: http://www.revitacenter.si | 031 336 452 | [email protected]
Področje delovanja: Individualno, partnersko in skupinsko psihosocialno svetovanje ter psihoterapija.
Specialist: izgorelost, zasvojenost, čustvovanje.
