Princesa Kate je pretekli teden svet šokirala z novico, da ima raka. “To je bil seveda velik šok in z Williamom sva delala vse, kar je v najini moči, da bi vse uredila v dobro naše mlade družine,” je dejala. “Kot si lahko predstavljate, je to trajalo. Potrebovala sem čas, da sem okrevala po večji operaciji, da sem začela zdravljenje. Najpomembnejše pa je, da smo si vzeli čas in smo Georgeu, Charlotte in Louisu vse razložili na način, ki je primeren zanje, in jim zagotovili, da bom v redu,” je še dodala.
O tem, kako otroku na najbolj primeren način povedati, da je starš hudo bolan, smo se pogovarjali z zakonsko in družinsko terapevtko Mašo M. Bahor, mag. zakonskih in družinskih študij.
Najstarejši otrok princese Kate je star deset, najmlajši pet let. Ali tako majhni otroci razumejo, kaj pomeni resna bolezen?
Tudi če otrok še ne razume vsega, začuti tudi najmanjšo spremembo razpoloženja v družini. Družina je izredno povezan sistem odnosov, čeprav tega morda ne opazimo takoj. Otrok morda daje videz, da ga določene stvari ne prizadenejo toliko, v svoji notranjosti pa čuti ravno toliko kot tisti, ki je bolj dovzeten za najmanjšo spremembo in se nanjo tudi bolj burno odzove. Dobro je, da se pogovorimo s prav vsakim otrokom posebej.
Kako pomembno je, da starši z otroki delijo takšne novice?
Zelo pomembno je, da so starši z vsemi otroki iskreni, seveda do te mere, da informacija otroka pomiri, a je obenem resnična oziroma ni lažna. V nobenem primeru ni dobro, da takšno informacijo pred otrokom skrivamo. Pomemben pa je tudi partnerski odnos, v katerem se večino stvari predela in razreši, preden gredo te informacije do otroškega podsistema. Če starš nima partnerja, pa obstajajo druge odrasle osebe, s katerimi lahko govori o teh stvareh. To je lahko prijateljica, mama, terapevt. Oseba, ki zboli, mora imeti nekoga, s katerim lahko veliko govori in razrešuje vsa čustva, ki so se prebudila z boleznijo, in tudi tista, ki so bila do sedaj nekje globoko potlačena.
Na kaj je treba pri takšnih pogovorih paziti?
Paziti je treba, da je starš to novico že vsaj do neke mere predelal in je otroku ne pove takoj, ko je še sam poln težkih občutij. Tukaj pomembno vlogo igra zakonec, torej mož ali žena, s katerim bosta te zadeve predebatirala in regulirala. Otrokom je treba med takim pogovorom zagotoviti, da bo za njihovo varnost vedno poskrbljeno.
Otroka noben starš noče prestrašiti, zato mu bodo verjetno obljubili, da bo vse v redu, čeprav tega morda niti ne vedo. Kakšno je vaše mnenje o dajanju morda ‘lažnega upanja’?
Tudi v vsakdanjih stvareh otroka potolažimo ali opogumimo z besedami, kot so “vse bo v redu”, “zmogel boš”, “ti to zmoreš”, “uspelo ti bo” … in prav tako ne vemo, ali bo res. Zato tukaj ne gre za neko lažno upanje, ampak bolj za eno pozitivno naravnanost, ki pa je seveda zelo dobrodošla. Ne samo zaradi otrok, ampak tudi za bolnika. Vemo, kako zelo ugodno občutja in pozitivna naravnanost vplivajo na naše počutje in zdravje, zato absolutno podpiram, da se uporablja veliko upanja.
Kako naj starš odgovori na otrokovo vprašanje: Ali boš ozdravel?
Odgovori naj čim bolj konkretno, in sicer tako, da bo pomiril sebe in otroka. Kadar nastopi bolezen, je to velikokrat tudi znak, da je oseba mnoga leta pozabljala nase in v čustvenem smislu skrbela predvsem za druge. Čas zdravljenja je zato tudi priložnost, da oseba začne razmišljati o svojih občutjih in potrebah ter se jih nauči izražati. Starši morajo poskrbeti za otroka. Tolažbe nikoli ne iščimo pri otrocih, ampak pri odraslih osebah. Otroku pa na takšno vprašanje lahko odgovorimo tako: ‘Včasih se počutim slabše, ampak se trudimo, da bom ozdravela in bom OK, ni ti treba skrbeti zame.’ Na ta način otrok dobi informacijo, da je mamica v procesu zdravljenja in je velika verjetnost, da bo ozdravela. Ni pa njemu treba skrbeti za to.
Bi morali starši pri takšnih pogovorih pokazati svoja čustva, na primer strah, žalost?
Ne samo pri bolezni, v različnih situacijah v življenju je dobro, da otrok vidi starše izražati čustva. Ne moremo biti vedno veseli in skrivati strahu. Prav je, da otrok vidi starša žalostnega ali prestrašenega, ampak pomembno je tudi, da vidi strategijo in razrešitev tega. Se pravi, če otrok v nekem trenutku vidi mamico jokati, je prav, da mu pove, da je žalostna in da potrebuje nekaj trenutkov zase ter da skrb zanjo ni potrebna. Ko se pomiri, naj to otroku tudi pove. Še bolje pa je, če drugi starš takrat prevzame otroke in jih tudi on pomiri z besedami, da bo vse v redu.
Vsaka bolezen se pojavi z nekim razlogom. Kadar telo zboli, je to klic na pomoč, da je treba nekaj spremeniti v svojem življenju. Kadar nam telo nakloni drugo priložnost, jo je treba zgrabiti z vso močjo. In ta zanos ter pozitivno naravnanost je dobro prenesti na celotno družino. Bolezen ni čas žalovanja, ampak čas sprememb in zdravljenja.
Maša M. Bahor
Kako lahko najbolje potolažimo otroka?
Otroku moramo dovoliti in dopustiti, da občuti strah, žalost, jezo. Ne ga takoj spravljati v smeh ali mu govoriti, da bo mamica žalostna, če ga vidi takšnega. Recite mu: ‘Lahko si žalosten, ampak vedi, da bomo vedno skupaj in bomo poskrbeli drug za drugega.’ Večja težava je, če je v družini že na splošno prisotno izogibanje ali potlačevanje težkih občutij, saj to pomeni, da imata tudi starša ta vzorec, ki ga nevede prenašata na otroke. V takšni družini se avtomatsko potlačijo vse težke stvari, tudi diagnoza bolezni. Otroci pa kljub temu čutijo vse to. Ta mala telesca lahko v takšnem okolju kar ponorijo. Vsa ta potlačena in nakopičena občutja naredijo v telesih kaos. Otrok reagira z nemirom, jezo, besom.
Je dobro, da o svojem stanju obvestimo tudi šolo? Kako pomembna je v takih primerih dnevna rutina?
Čeprav v našem okolju neradi govorimo o takšnih stvareh, je dobro, da jih delimo, saj bo to v veliko pomoč vsem. Vsaka družinska sprememba bo vplivala na otroka. Otrok v šoli preživi veliko časa, z njim je učiteljica, ki bo veliko lažje delala z njim, če ima o njem čim več uporabnih informacij.
Dnevna rutina je pomembna za vsakega otroka in bo tudi v takšni situaciji v otrokovo življenje vnesla vsaj neko stalnico, ki ga bo pomirila. Ura in način vstajanja, jutranji rituali, jedi, dnevne obveznosti in obšolske dejavnosti, skupni sprehodi in izleti, večerne rutine … Vse te stvari, ki so njemu domače in poznane ter o njih ni treba razmišljati in aktivirati živčnega sistema, mu vračajo varnost.
Z najstniki, ki bolezen razumejo bolje, je verjetno še težje deliti takšne novice. Kako naj se starši lotijo pogovora z njimi?
Ne glede na to, koliko je otrok star, si želi le eno od starša – da ga ta pomiri. Najstnik razume že več stvari, bolje pozna telesne funkcije in vsaj osnovni potek bolezni. Zato se z njim lahko bolj podrobno pogovarjamo o tej temi. Še vedno pa je treba paziti, da se ohranja meja odnosa starš – otrok. Najstnik bi lahko hitro začel na čustven način skrbeti za starša in vloge bi se hitro zamenjale. Ravno pri najstniku je dobro, da doživi in vidi, kako starš po diagnozi bolezni rešuje svoje stanje. Kaj je spremenil, kaj bo vnesel novega v svoje življenje, kaj bo odstranil, katere strategije za boljše zdravljenje bo uporabljal. Polno enih informacij, ki jih najstnik črpa in se iz njih lahko nauči. Prav je, da starš to z njim ozavešča in mu po možnosti tako daje lekcijo, kako živeti bolj zdravo in funkcionalno.
