Področje hematologije, ki se ukvarja s prepoznavanjem in zdravljenjem krvotvornih organov in krvnih bolezni, je v zadnjih 30 letih doživelo velik razvoj – tako na področju prepoznavanja določenih bolezni kot tudi zdravljenja. Velik napredek predstavljata predvsem zdravljenje s presaditvijo krvotvornih matičnih celic ter zdravljenje s tarčnimi in biološkimi zdravili. O tem, kaj bi moral vsak od nas vedeti o svoji krvni sliki in kaj vse lahko vpliva na njene spremembe, smo govorili s prof. dr. Samom Zverom, predstojnikom Kliničnega oddelka za hematologijo na UKC Ljubljana.
Na pregled krvi vsake tri leta
Krvna slika je nekaj, kar bi si moral nekdo, ki je obravnavan kot zdrav odrasel posameznik brez kroničnih obolenj ali trenutnih akutnih bolezenskih stanj, ki vzdržuje normalno telesno težo in se ne poslužuje posebnih diet, temeljito pregledati vsaj na vsake tri leta. Otrokom pa se kri pregleduje ne samo na rednih sistematskih pregledih, ampak pogosteje, saj rastejo, njihov organizem se spreminja, razvija. Otroke štejejo strokovnjaki v tako imenovane tvegane skupine, pri katerih se krvna slika preverja pogosteje kot pri zdravih odraslih, ki imajo že razvite stalne potrebe in nimajo zdravstvenih težav. Kdo vse pa pravzaprav sodi v tvegano skupino? “Gre predvsem za otroke, adolescente, ženske v rodnem obdobju in starostnike. Če se kdo od bralcev najde v teh opisih, priporočam, da si vsake toliko časa oziroma vsaj enkrat na leto pogleda svojo krvno sliko,” svetuje prof. dr. Zver.
Krvna slika posameznika je sicer nekaj spremenljivega, saj nanjo vpliva že vsaka sprememba naših življenjskih navad. “Nanjo navadno vplivajo diete, prekomerna telesna vadba, tudi stres in seveda vsako bolezensko stanje, ki traja dlje časa, na primer kronične bolezni, med njimi recimo kronične bolezni sklepov, vnetne črevesne bolezni, bolezni srca ter ožilja, kronična vnetja in podobno,” pojasnjuje sogovornik. Ter dodaja, da je težko reči, kaj bi o svoji krvni sliki moral vedeti vsak posameznik sam, saj gre za nadvse kompleksno področje. Razlaga in iskanje nepravilnosti v krvni sliki zahtevata osebo z medicinskim znanjem.
In tudi ko gre za interpretacijo krvne slike oziroma izvida krvi, ki ga kdaj dobimo v roke, velja, da si ga ne razlagamo sami, pač pa interpretacijo in mnenje zaupamo strokovnjaku, torej zdravniku.
Časi so takšni, da mislimo, da smo strokovnjaki za vse, potem ko enkrat na spletu najdemo tematiko, ki nas žuli. Še posebej v medicini menimo, da znamo vse sami, a temu ni tako. Zakaj? Ker v medicini ni pravil in ker so bolezenska stanja lahko zelo heterogena, imajo sto in en obraz. Kateri obraz je vaš, ve zgolj tisti, ki bolezen dobro pozna, ker ima potrebne izkušnje. Zato – tudi ko gre za krvno sliko – ne vidimo vedno, kaj ni prav in kaj je še normalno v njenem izvidu. Ni prav, da krvno sliko sodi vsak sam, saj brez potrebnega znanja človek ne more opaziti malenkosti, ki so neredko ključnega pomena. Ni vse v priloženih referenčnih vrednostih.
Prof. dr. Samo Zver
Pomemben znak za odhod k zdravniku so klinični znaki in simptomi slabokrvnosti
Kakšni pa so tisti znaki, ki bi nas morali spodbuditi, da zdravnika nemudoma prosimo za pregled krvne slike? “Odvisno do tega, kako hitro se pojavijo težave pri bolniku, tiste, ki so značilne na primer za slabokrvnost oziroma anemijo,” na to vprašanje odgovarja prof. dr. Zver. To so utrujenost, nemoč, vrtoglavica, šumenje v ušesih, hiter utrip srca, bledica kože, težko dihanje, ortostatizmi in sinkope, to je prehodne izgube zavesti ob poskusih hoje itd.
“Pri krvni sliki velja biti pozoren bodisi na povečanje ali pomanjšanje števila trombocitov. Če se število kar naenkrat občutno zmanjša, lahko vidimo pri bolniku podkožne krvavitve, hematome, podplutbe. Nizke vrednosti levkocitov pomenijo zmanjšano odpornost predvsem pred bakterijskimi okužbami in lahko se pri nekom na primer ponavljajo pljučnice. Potem spontano nenačrtovano hujšanje, nočna potenja, tako huda, da si mora bolnik preobleči pižamo. Izmed vseh opisanih težav so daleč najbolj pogoste tiste, ki so povezane s slabokrvnostjo. Če se osredotočim na podskupine s povečanim tveganjem, so to tisti, ki jim lahko manjka železa, in tisti, ki so slabokrvni zaradi pridruženih kroničnih bolezni. Pogledamo tudi raven folne kisline in vitamina B12. Neredko, predvsem pri starostnikih, gre sočasno tudi za pomanjkanje omenjenih dveh. Pomanjkanje vitamina B12 je edini reverzibilni vzrok demence, zato velja raven vitamina B12 vedno preveriti pri osebah z novonastalimi kognitivnimi motnjami.“
Ženske so v rodni dobi zaradi močnih in srednje močnih, neredko pa tudi zgolj »običajnih« menstrualnih krvavitev iz meseca v mesec pogosto vsaj blago slabokrvne. To jim, razen občasne utrujenosti, ki jo praviloma pripisujejo življenjskemu ritmu, ne povzroča večjih težav. Na nižje vrednosti hemoglobina v krvi so prilagojene, ker je slabokrvnost kronične narave, nastane počasi in je zmerna. A je vseeno priporočljivo vsake toliko časa preveriti krvno sliko in raven hemoglobina.
Pravzaprav je kar tretjina žensk v rodnem obdobju zaradi mesečnih menstrualnih krvavitev slabokrvna, pa tega sploh ne vedo. Ker ženske krvavijo iz meseca v mesec, lahko to močno vpliva na njihovo raven železa v telesu. Zaradi menstruacij lahko raven hemoglobina z lahkoto pade na 50 ali 60 g/l, medtem ko je spodnja meja za ženske 120 g/l. Ker raven hemoglobina pada počasi, ženske tega sploh ne opazijo in trdijo, da so zgolj utrujene zaradi fizičnega napora.
Večje količine mesa in stročnic ne bodo rešile problema
Pri pomanjkanju železa pogosto slišite, da je treba pojesti več mesa, predvsem jeter, ali pa špinače, graha, fižola itd., in potem bo vse v redu. Skratka, da povečamo vnos živil, ki so znana po veliki vsebnosti železa. Pa vendar, ko človeku zmanjka oziroma primanjkuje železa, ga ne more nadoknaditi kar čez noč. “Pomanjkanja vitaminov ali železa preprosto ne moremo nadoknaditi s kratko dieto. Veliko ponudnikov dandanes prodaja številne prehranske dodatke, ki v veliki večini vsebujejo prenizke količine železa, v kolikor so zaloge le-tega v telesu izpraznjene. To je tako, kot bi žejnega želeli potešiti z 0,5 ml vode,” opozarja sogovornik.
Če zdravnik oceni, da ste slabokrvni, vas bo temu primerno zdravil. V prvi vrsti pa bo moral odkriti vzrok za pomanjkanje železa. “Slabokrvnost ne nastane vedno zaradi pomanjkanja gradnikov v tovarni eritrocitov, to je rdečih krvničk v kostnem mozgu. Nastane lahko tudi zaradi povečane izgube krvi, predvsem pri obsežnejših krvavitvah iz prebavil. Takrat je blato črno, kar poimenujemo melena, ali pa je v blatu primes rdeče krvi, če je krvavitev v distalnem delu črevesja. Na krvni sliki se odslikava zdravstveno stanje človeka v celoti. Tisti, ki jo zna prebrati, lahko ugotovi, na katerih organskih sistemih je človek pravzaprav bolan,” poudarja prof. dr. Zver. Tudi cenovno je to ena najcenejših preiskav v medicini, ki pa nam poda številne informacije o bolniku – pravi hematološki EKG.
Ali veste, kaj so rdeče in kaj bele krvničke?
Prav je, da nam krvni izvid interpretira osebni zdravnik ali specialist internist, lahko tudi hematolog. A zagotovo ne škodi, če sami poznamo vsaj nekaj osnovnih podatkov in značilnosti, ko gre za našo osebno krvno sliko, oziroma če poznamo osnovne izraze, povezane z njo. Dobro je poznati ravni hemoglobina v obdobju, ko smo zdravi. Znotraj normalnih vrednosti, 120–130 do 160–170 g/L, namreč lahko nastanejo kar precejšnje razlike. In slabokrvnost je definirana kot padec vrednosti hemoglobina za 10 % – ob upoštevanju vrednosti v obdobju, ko smo zdravi. Prav tako imajo moški zaradi testosterona višjo raven hemoglobina kot ženske.
Eritrociti oziroma rdeče krvničke so celice, ki v človekovem telesu prenašajo kisik in tako poskrbijo, da ga tkiva dobijo dovolj. Levkociti oziroma bele krvničke so celice, ki telo varujejo posameznika pred okužbami in rakavimi boleznimi. Trombociti ali krvne ploščice pa so krvne celice, ki mašijo rane v telesu in na površini kože ter tako preprečujejo, da bi izkrvaveli.
Vrednosti omenjenih treh vrst krvnih celic strokovnjaku veliko povedo o zdravstvenem stanju posameznika. Spodnja številčna meja za trombocite je na primer 130 oziroma 140 x109/l. Nižje število trombocitov je lahko posledica različnih bolezenskih stanj, ki so nemalokrat reaktivne narave. Eno od njih je tako imenovana imunska trombocitopenija. Klinične težave, to so kožne in sluznične krvavitve, se pojavijo, ko je število trombocitov v telesu manjše od 10×109 g/l. Se pravi, da je številčna ‘rezerva’ od numerične nepravilnosti do kliničnih težav pri bolniku velikanska. “In le malokdo ima tako hudo trombocitopenijo, da bi potreboval našo pomoč. Če pa jo vseeno potrebuje, medicina danes ponuja številna zdravila, ki pomagajo pri takšni bolezni. In tudi pri številnih drugih,” pove predstojnik KO za hematologijo.
Svojih izvidov nikar ne razlagajte s pomočjo spleta
Če vaša krvna slika kaže povečano ali zmanjšano vrednost levkocitov, lahko to pomeni marsikaj. Napaka, ki jo mnogi naredite, je ta, da greste na splet iskat tolmačenja svojega krvnega izvida. Tam naletite na poplavo informacij, ki si jih pravzaprav ne znate prav razložiti, jih natančneje umestiti v vaš primer. V iskalnik vnesete svoje vrednosti in med prvimi zadetki dobite članek o levkemijah ali tumorjih. Kar je lahko sicer v nekaterih primerih na koncu celo pravilna diagnoza, mnogo pogosteje pa zelo daleč od resnice. Fiziološka odstopanja vrednosti levkocitov od normale, vpliv nekaterih zdravil, tiha vnetja v telesu in levkocitoza kadilcev so mnogo pogostejši vzroki za levkocitozo.
“Nekatere levkocitne vrste in podvrste so lahko povečane ali zmanjšane, tako da je takrat treba narediti celostno, torej tudi diferencialno krvno sliko. Gre za razmaz periferne krvi, katerega oceno poda izurjeno človeško oko. Prešteje levkocitne podvrste, opredeli razmerja med njimi in prepozna tudi nepravilnosti pri krvnih celicah. Neravnovesje krvničk lahko najdemo tudi pri krvnih rakih, bakterijskih, virusnih ter parazitskih okužbah, pri solidnih tumorjih, kroničnih boleznih in podobno. Pogoste so recimo razne alergije, tudi okužbe s paraziti, na primer če ima hišni ljubljenček parazite. Te morebitne nepravilnosti so praviloma zelo nespecifične in diferencialno diagnostično široke, kar zahteva podrobne raziskave in vključuje celoten pregled z biokemičnimi preiskavami,” pojasnjuje prof. dr. Zver.
Zaenkrat, in po mnenju sogovornika je tako tudi prav, osnovne informacije bolnik pridobi od svojega osebnega zdravnika. Ta pa se lahko, če vidi to kot dodano vrednost, posvetuje s hematologom 24 ur na dan, vse dni v tednu. “Vendar bi kazalo v prvi vrsti tudi poglobiti in razširiti znanje o branju krvne slike med samim medicinskim osebjem. Gre za eno temeljnih preiskav v medicini, ki mora biti poznana vsakemu zdravniku. Na sprotnem izobraževanju kolegov zdravnikov hematologi tudi zelo veliko delamo, neprestano predavamo. In smo vedno dosegljivi za posvet v primerih nejasnosti. Treba je izboljšati prepoznavanje subtilnih posebnosti, ki kažejo recimo na pomanjkanje železa, levkemije, okužbe, sočasne kronične bolezni in tako naprej. Z osnovno sliko je mogoče velikokrat predvideti, za kakšno bolezensko stanje pri bolniku gre, in nato posledično opredeliti nadaljnje diagnostične postopke,” za konec še pove prof. dr. Zver.
