Ločitev od partnerja je sprememba družinskega življenja, ki predstavlja velik stres tako za starša, kot tudi za otroka. Starši so sicer tisti, ki prekinejo nekoč ljubeč partnerski odnos. Otrok pa nase nehote prevzema bremena, ki jih prinese prekinitev ‘partnerskega’ odnosa med njemu najpomembnejšima osebama – očetom in mamo. V prejšnjem stavku namenoma nisem izpustil besede ‘partnerskega’. Saj bosta starša tudi po ločitvi v neki obliki odnosa. Še vedno bosta imel vpliv drug na drugega. Še vedno bo potrebna neka minimalna komunikacija med njima, v kolikor želita tudi po ločitvi vzgojiti srečnega in brezskrbnega otroka. Četudi se sprva ta ideja zdi »misija nemogoče«, je Matej Zaplotnik prepričan, da je to mogoče.
Pot, ki starše lahko pripelje do tega cilja, je po mojem videnju bistveno drugačna od poti, ki jo po ločitvi uberejo mnogi starši. Veliko njih je prepričano, da z bivšim partnerjem ni možno najti skupnega dogovora glede skrbi za otroka po njuni ločitvi. Zato uberejo navidezno bližnjico. Odhitijo do odvetnika oz. na sodišče ter vložijo zahtevek za tožbeno razvezo.
Navidezna bližnjica, ki zaplete življenje celotne družine po razvezi
Murphyjev zakon pravi: “Bližnjica je najdaljša razdalja med dvema točkama.” To na lastni koži občutijo starši, ko nekaj let po ločitvi še vedno nimajo sodne odločbe z načrtom starševske skrbi. Predvsem trpijo otroci, ki veliko predolgo prehajajo med dvema konfliktnima domovoma, brez dogovorjenih pravil in s kupom bremen, ki jih morajo prenašati med obema staršema.
Starši po letih merjenja moči na sodišču pogosto fizično, čustveno in finančno izmučeni pristanejo na nek kompromis starševske skrbi, ki v večini primerov sploh ni prilagojen njihovemu otroku in njihovi družini. Ampak nekemu “povprečnemu vzorcu” sodne odločbe, izdane v ločitvenih postopkih.
Starši se pogosto ne zavedajo, da tožbeni postopek ločitve pomeni, da bo o njihovem otroku in njihovi družini odločal nekdo, ki družine še nikoli pred tem ni videl. Predaja odgovornosti za lastno življenje in življenje otroka popolnemu tujcu je nekaj, kar bi morala biti zadnja možnost v postopku razmišljanja o načinu prehajanja otroka med obema domovoma.
Starša morata najti skupni dogovor, kako bosta skrbela za osebo, ki jima največ pomeni. Je pa razumljivo, da je težko sprejeti takšen dogovor z nekom, s katerim se starš razide ravno zaradi slabe ali pa pomanjkljive komunikacije. Težko je tudi sprejeti kvalitetne dogovore, če je razmišljanje in sprejemanje odločitev v tem postopku napačno.
Sam sem prepričan, da starši zmorejo sami pripraviti dogovor, ki je prilagojen celotni družini, če se priprave načrta za prihodnost družine lotijo na pravi način. To zmorejo narediti hitreje in bolje, kot bi to naredil popolni tujec.
Po 15 letih dela z družinami z ločenimi starši tako v stanovanjski skupini kot tudi v svetovalnici za ločene starše sem dobil zelo dober vpogled v težave vseh družinskih članov, ko se starša razideta. Dnevno spremljam stiske otrok, ki so razpeti med dvema domovoma. Dodobra sem v svetovalnici spoznal tudi težave staršev v ločitvenem postopku. Po spremljanju mnogih uspešnih in manj uspešnih ločitvenih zgodb sem ugotovil, da starši lahko naredijo kvaliteten starševski načrt, če v pravilnem vrstnem redu »sledijo« 6-im ključnim korakom.
6 korakov do učinkovitega starševskega načrta po ločitvi
Najprej morajo starši OZAVESTITI, kaj je najboljše za otroka ločenih staršev. Ko starši uspejo na situacijo pogledati skozi perspektivo otroka in njegove največje koristi, se morajo posvetiti sebi in lastnemu čustvenemu doživljanju procesa ločitve. Gre za OBČUTENJE tega, kar se dogaja znotraj nas. S pravim razumevanjem in ustreznimi koraki v smeri krepitve lastne čustvene stabilnosti starši lahko prevzamejo nadzor nad lastnimi čustvi.
V tretjem koraku morajo starši nujno pogledati tudi na odnos z bivšim partnerjem. OVREDNOTENJE komunikacije, razumevanje odgovornosti za prekinitev partnerskega odnosa ter postavitev temeljev za komuniciranje glede otroka morajo biti temelji te tretje stopnje.
Šele po tem, ko starši pogledajo na otroka, na sebe in na odnos z bivšim partnerjem, je čas, da OSNUJETE podrobnosti načrta starševske skrbi. Več kot je konfliktov med staršema, več podrobnosti mora vsebovati starševski načrt, da ga bo sploh možno izvajati. Starši poskusite predvideti čim več situacij oz. možnih zapletov pri prehajanju med obema domovoma, da v načrt starševske skrbi lahko vnaprej določite, kako boste ob vseh teh potencialnih »zapletih« reagirali in da slednji ne bodo povod za nove konflikte med vama.
Res je, da je staršem težko vse te stvari predvideti, saj se večina ločuje prvič. Verjetno pa vsak zase najbolje ve, kako dobro je vozil kolo, ko ga je vozil prvič. Ali kako dobro je lupil krompir, ko ga je lupil prvič. V prvo stvari niso najbolje oz. optimalno narejene. Zato je pomembno, da se starši izobražujejo in da se učijo tudi iz napak drugih.
V peti stopnji je nujno potrebno OCENITI, ali je pripravljen osnutek res najboljša možnost za prehajanje otroka med obema domovoma in ali bi bilo možno predlog še kako izboljšati. Mnogi starši na sodišče pošljejo nek osnutek načrta, ki naj bi veljal mesece, če ne leta. V praksi niti za teden ali dva ne preizkusijo, ali je ta predlog delujoč. Zato lahko nastopi veliko težav, ko skušajo predlog po potrditvi sodišča prenesti v prakso.
V zadnji, šesti stopnji, pa morajo starši OBVLADOVATI implementacijo pripravljene vsebine v končno sodno odločbo. Tu je ključno, da starši s pravo miselno naravnanostjo pristopijo k dogovarjanjem z bivšim partnerjem. Da torej pripravita skupni sporazum. V kolikor ne gre drugače, kot s tožbenim postopkom, je pomembno tudi obvladovanje in nadzor procesa na sodišču.
Če starši uspejo prehoditi vseh 6 korakov, sem prepričan, da lahko zagotovijo otroku pravo razmerje časa, ki ga preživijo z obema staršema, pravo starševstvo in primerno minimalno komunikacijo med staršema. Takšni pogoji otroku po ugotovitvah švedske raziskave zagotovijo okoliščine, ki nudijo zdravo odraščanje otroka in ob katerih se otrok ločenih staršev sooča s podobno malo prilagoditvenimi težavami, kot otroci ne-ločenih staršev.
Kako lahko straši pridejo do pravih odločitev
Mnogi starši so navdušeni in z velikim odobravanjem občasno na mojih predavanjih spremljajo podrobnosti 6-stopenjskega sistema, ki sem ga poimenoval Učinkovit načrt starševstva. To so starši, ki so zavedni in jim je mar za otroka. Zato tudi iščejo informacije, ki bi jim pomagale olajšati prehajanje otroka med obema domovoma. Pa vendar mnogi starši, ki so navdušeni nad vsebino tega sistema, na takšen ali drugačen način izrazijo mnenje v smislu: »To bi moral moj bivši partner slišati«. Ali pa: »To bi pa moral moj bivši it čez.« Takšno razmišljanje me sicer navdaja z optimizmom. Saj starši uvidijo, da je ta sistem res jasen in uporaben. Pa vendar staršem v takšnih primerih dam v razmislek sledečo situacijo.
»Predstavljajte si, da se vi in bivši partner usedete v avtomobil, ko se odpravljate na pot. Vi sedite za volanom, vaš bivši partner pa v avtomobil posedi otroka. Ne zapne ga z varnostnim pasom. Vi pa kljub temu, da veste, da bi moral biti otrok pripet, speljete z mislijo in zavedanjem v glavi, da bi to pa že moral narediti bivši oz. bivša. Cesta je spolzka in kljub previdni vožnji se zaletite v drevo ob cesti. Otrok se zato, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, hudo poškoduje. Če bi bil pripet, verjetno ne bi imel kakšnih večjih posledic trka. Močno poškodovanega ga z rešilcem odpeljejo v bolnišnico.«
Če bi se to zgodilo… Bi mirno spali? Bi imeli mirno vest, če bi vedeli, da je možno otroka obvarovati pred hujšimi posledicami, pa tega niste storili? Ker ste menili, da bi to moral narediti bivši partner…
Če torej najdete stvari, ki vam lahko pomagajo in ki podpirajo zdravo odraščanje otroka v dveh ločenih domovih, brez zadržkov zagrabite priložnosti in investirajte v svoje znanje. Naj bo to z nakupom knjige, uporabo zanimive spletne aplikacije, udeležbo na kakšnem predavanju, terapiji, ali kar koli drugega.
Nasvet avtorja 6-stopenjskega sistema starševstva po ločitvi
Prehod družine iz življenja v enem domu v življenje družine v dveh domovih je polno nepredvidljivost in težav. Svetujem vam, da ste previdni in da naredite vse, kar je v vaši moči, da otroka obvarujete pred negativnimi vplivi, ki jih ima lahko ločitev staršev na otroka. Predvsem pa vi odločajte o prihodnosti vaše družine. Ne predajajte odgovornosti v roke popolnemu tujcu. Tujec lahko sicer sprejme neko odločitev in zapiše črke na papir namesto vas. Ne more pa namesto staršev iti čez vse izobraževanje, zavedanja, čustveno soočanje z dogodkom ter čez postopek vzpostavitve komunikacije z bivšim partnerjem. To je proces, ki ga nobena črka na papirju ne more nadomestiti.
Starši, sprejemajte odločitve, na katere boste tako vi, kot tudi otrok, leta po ločitvi ponosni. Predvsem pa sprejmite odločitve, ki jih kasneje ne boste obžalovali in ko si boste mirne vesti lahko rekli – vse sem naredil oz. poskusil, da bi se izteklo v redu za najinega otroka.
Pa srečno!”
O avtorju članka
Matej Zaplotnik je predavatelj in avtor knjige Starševstvo po ločitvi. Celo njegovo izobraževanje in delo je povezano z otroki in mladostniki. Prepoznal je velike stiske otrok, ki se leta po ločitvi staršev soočajo z resnimi prilagoditvenimi težavami, saj ne zmorejo nositi vseh bremen, ki jih po nepotrebnem nanje prelagajo ločeni starši. Poslanstvo čuti v tem, da pomaga družinam v kriznem obdobju razveze staršev. Zasnoval je sistem Učinkovit načrt starševstva, ki starše opolnomoči pri tem, da zmorejo sami v 6 preverjenih korakih pripraviti kvaliteten, otroku in celotni družini prilagojen načrt starševske skrbi.
Matej Zaplotnik, avtor knjige Starševstvo po ločitvi
WEB: www.matejzaplotnik.com
Kontakt: [email protected]
