Odnose in oblike starševstva po ločitvi bi lahko razdelili v več različnih podskupin, kamor bi uvrstili starše s podobnim načinom. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je najbolj otroku v korist, da tudi po ločitvi starša sodelujeta, se dogovarjata in usklajujeta glede stvari, ki se tičejo otroka. Starši, ki delujejo sodelovalno, otroka ne izpostavljajo konfliktom, otrok ne prenaša sporočil od enega starša k drugemu. Starša ob prehodih tudi ne ‘odpirata’ tem, ki se tičejo njunega preteklega odnosa. Osredotočena sta zgolj na skrb za skupnega otroka.
Otroci, ki odraščajo ob starših s takšnim načinom funkcioniranja, imajo v odraščanju najmanj prilagoditvenih težav. Po praktično vseh ‘kazalnikih’ so ti otroci enako uspešni in imajo podobno malo težav, kot otroci ne-ločenih staršev.
Mnogi starši, ki ne zmorejo sodelovanja, pa zelo pesimistično stopijo na pot dogovarjanja, prepiranja in usklajevanja z bivšim partnerjem. V ozadju zavedanja teh staršev je predpostavka, da “itak se kot starša težko kaj zmeniva, zato že tako ali tako ne delujeva v največjo korist otroka. Dajva pa se potem potruditi, da vsaj čim bolj omiliva škodo, ki jo delava otroku.”
Ti starši se potem trudijo zadeve urejati po svojih najboljših močeh, čeprav jim ni najbolj jasno, kako bi se zadeve lotili in kako bi moralo zgledati starševstvo v dveh domovih, da bi bilo delujoče tudi za konfliktno razvezo. Žal največkrat uberejo zelo drago, stresno in nepredvidljivo pot – preko sodišča.
Rešitev za ločene starše, ki se ne znajo dogovarjati
Tudi za ločena starša, ki se težko dogovarjata, obstaja rešitev. To rešitev vidim v vzporednem starševstvu. Zakaj je torej ta rešitev po mojem mnenju tako dobra in kaj je bistvo vzporednega starševstva? To obliko starševstva najlažje opredelim, če jo opišem v povezavi s sodelovalnim starševstvom. Pri sodelovalnem starševstvu gre pri starših za visoko stopnjo komunikacije in na drugi strani za zelo nizko stopnjo konfliktov. Pri sodelovalnem starševstvu je malo konfliktov zato, ker imata starša čustva pod nadzorom, ker se spoštujete in zmoreta na ta način otroka zaščititi pred nepotrebno izpostavljenostjo nesoglasjem in njunim konfliktom.
Pri vzporednem starševstvu pa je drugače. Tam pa gre za nizko stopnjo komunikacije, hkrati pa tudi za nizko stopnjo konfliktov. Vendar se v ozadju termina ‘nizka stopnja konfliktov’ pri vzporednem starševstvu skriva nekaj povsem drugega kot pri sodelovalnem starševstvu. Pri slednjem gre za nizko stopnjo konfliktov zaradi zmožnosti sodelovanja. Pri vzporednem starševstvu pa je nizka stopnja konfliktov zato, ker je med staršema malo komunikacije. Posledično je tudi malo priložnosti za konflikte in nesoglasja.
Kako deluje vzporedno starševstvo
Morda se na tem mestu starši sprašujete, kako lahko starša prideta do stopnje, ko je med njima možno zelo malo komunikacije, pa zadeva še vedno ‘funkcionira’? Razen tako, da se pač pustita pri miru in delata vsak po svoje. Odgovor je zelo preprost. Malo komunikacije je zato, ker je bodisi sodišče, bodisi pa sta to storila starša sama – pripravilo tako natančen načrt starševske skrbi, da med staršema ni potrebne več prav veliko dodatne komunikacije, pa zadeva lahko uspešno deluje.
Ob pripravi natančnega načrta je treba pomisliti na čim več stvari, predvideti je potrebno čim več različnih situacij, za katere je treba vnaprej doreči, kako bosta starša v njih reagirala in kako bodo te različne situacije vplivale na prehajanje otroka med dvema domovoma.
Dejstvo je, da je v življenju vse stvari težko predvideti. Lahko pa se na njih pripravimo, da nas preveč ne presenetijo.
To je podobno, kot če imamo nepremičnino. Težko je predvideti, ali bo kdaj potres ali ne. Lahko pa se vnaprej zaščitimo in hišo zavarujemo. Tako točno vemo, kako bomo zbirali sredstva in obnovili hišo, če do potresa slučajno res pride. Če hiše ne zavarujemo, se nam po glavi kar naenkrat plete ogromno vprašanj: “Kaj bomo sedaj? Imamo kaj prihrankov? Kako lahko zberemo dovolj denarja? Bo kdo kaj pomagal? Kako čim prej sanirati škodo?” Kup vprašanj se torej lahko poraja po glavi, če se vnaprej ne pripravimo na določeno situacijo.
Podobno se tudi starši z vnaprejšnjimi dogovori lahko zelo dobro pripravite na izzive, ki vas čakajo v dveh domovih. Vnaprej se npr. lahko dogovorita, kako bodo potekali prehodi, če otrok zboli. Ne pa, da se bosta vsakič, ko bo otrok malce zakašljal, prepirala glede tega, ali gre otrok k drugemu staršu ali ne.
To je le ena od mnogih situacij, na katere je smotrno pomisliti od pripravi načrta. Mnogi starši sicer težko pomislijo na vse posebnosti odraščanja otroka v dveh domovih. Kar je seveda razumljivo. Večina staršev se namreč ločuje prvič. In povsem jasno je, da v situacijah, v katerih se znajdemo prvič, ne znamo oz. ne zmoremo poiskati najboljših rešitev.
Kako zagotoviti, da bodo dogovori uspešno tekli
Sam sem v svojem 15-letnem delu z družinami z ločenima staršema dobil zelo dober vpogled v to, kaj gre lahko narobe, kaj deluje in kaj ne deluje, ter kako nastaviti ‘pravila’ prehajanja otroka med obema domovoma, da so prehodi za otroka in za starše čim lažji in čim bolj ‘tekoči’. Zato me le pocukajte za rokav, mi napišite mail ali pa me pokličite, če bi želeli podporo z moje strani.
Preden me kontaktirate, bi vas seznanil še z zelo zanimivimi izsledki raziskave, ki jo je opravil dr. Sullivan. Gospod je namreč ugotovil, da so otroci, ki odraščajo v vzporednem starševstvu, podobno dobro prilagojeni kot otroci, ki odraščajo v sodelovalnem starševstvu. Z drugimi besedami to pomeni, da ni glavna težava po ločitvi od partnerja v tem, da sta starša v visokem konfliktu in se težko kaj dogovorita. Ključno je, da otroka ne izpostavljata tem medsebojnim konfliktom. Izpostavljenost konfliktom je namreč po mnogih raziskavah eden najbolj zanesljivih ‘napovedovalcev’ kasnejših prilagoditvenih težav otroka. Tudi če starša nista zmožna sodelovanja, že samo zaščita pred njunimi konflikti otroku nudi dobre temelje za odraščanje brez nepotrebnih ‘pretresov in posledic’.
Zato vas starše, ki ste morda v visoko konfliktni razvezi, opogumljam, da poiščete načine in rešitve, kako boste opravljali svojo starševsko vlogo v dveh domovih učinkovito in skrbno, ob tem pa otroka zaščitili pred nepotrebno izpostavljenostjo konfliktom med staršema. Pa naj ta rešitev ne bo odhod na sodišče. Saj se tam, na žalost, pogosto konflikti le stopnjujejo, namesto da bi se umirjali. Kakorkoli, želim vam čim več modrih odločitev.
