Uporaba psihedelikov v terapevtske namene in za potrebe osebne rasti se v zadnjih letih strmo povečuje.
Ko se odmaknemo od pogosto polarizirane razprave o tem, ali so psihedeliki v terapevtskem kontekstu koristni ali škodljivi, se odpre prostor za obravnavo tistega, kar običajno ostaja nevidno – nezavednih motivov, ki posameznike vodijo k njihovi uporabi.
Ti vzgibi so tesno povezani z nezavednimi fantazijami in so pogosto način, kako se posameznik skuša izogniti bolečini, ki jo prinašata resnična notranja sprememba in soočenje z realnostjo. S tem želim opozoriti na skrite obrambne mehanizme, ki ljudi pogosto odvrnejo od klasične, zlasti analitične psihoterapije, ter jih usmerijo k uporabi psihedelikov, ki se zdijo hitra vznemirljiva in na videz neboleča bližnjica, ki naj bi nadomestila dolgotrajen, včasih mučno počasen in razočaranja poln proces globoke psihoterapije.
Psihedeliki so namreč pogosto le orodje za uresničitev nezavednih fantazij, utemeljenih na zmotnem prepričanju, da že sam uvid v najgloblje travmatične vsebine zadošča za njihovo razrešitev in prinese radikalno življenjsko preobrazbo.
Psihedeliki v terapiji: Kaj pravijo raziskave in kaj praksa
Preden ocenjujemo terapevtsko učinkovitost psihedelikov, moramo najprej razmisliti o kontekstu, v katerem se uporabljajo.
Zagovorniki te oblike zdravljenja se pogosto sklicujejo tako na raziskave kot tudi na anekdotične zgodbe o uspehu. Nekatere študije sicer nakazujejo na, na primer, pozitivne učinke psilocibina pri zdravljenju depresije (Andrade et al., 2025; Barnett et al., 2025; Borgogna et al., 2025; Fang et al., 2024; Marchi et al., 2024) in motenj hranjenja oziroma odvisnosti (Piper et al., 2025; van der Meer et al., 2023). Poleg psilocibina so določen potencial – čeprav v manjši meri – pri obravnavi anksioznosti in depresije pokazale ayahuasca, LSD in MDMA (Fluyau et al., 2024; Yao et al., 2024). MDMA se zdi še posebej obetaven v primeru zdravljenja posttravmatske stresne motnje (PTSD) (Shahrour et al., 2024; Sze Jing Yong et al., 2025; Žuljević et al., 2025).
Pri interpretaciji izsledkov raziskav je potrebna previsnost. Velik del študij je namreč metodološko problematičnih, prav tako pa se porajajo vprašanja o prenosljivosti izsledkov na splošno klinično populacijo.
Rezultati v strogo nadzorovanih kliničnih pogojih niso nujno prenosljivi na vsakdanje življenje. V kliničnih študijah psihedeliki, kot sta psilocibin in MDMA, kažejo obetavne rezultate, vendar še ne moremo govoriti o univerzalnem zdravljenju za širok spekter psiholoških težav.
Omejitve raziskav in vprašanje trajnih sprememb
Čeprav nekatere izolirane študije nakazujejo, da bi psihedelična terapija lahko vplivala, na primer, na stile navezanosti (Stauffer et al., 2021), trenutni izsledki tako široke uporabe ne podpirajo. Večina raziskav se osredotoča skoraj izključno na regulacijo simptomov in ne na razrešitev temeljnih notranjih konfliktov, ki so v ozadju posameznikovih duševnih težav oziroma ki jih povzroča zgodnja travma.
Vzemimo primer posameznika, ki se sooča z depresijo. Če je depresija notranje-psihična ostali del zgodnje razvojne (otroške) travme ali izkušnje parentifikacije, trenutni protokoli v primeru uporabe psihedelikov ciljajo zgolj na simptom depresije in ne na njen izvor. Ne naslavljajo torej notranjih konfliktov ali nezavednih posledic travme – posledice, ki so vtisnjene v posameznikovo osebnostno strukturo in vplivajo na njegovo doživljanje sebe, drugih, sveta in življenja.
Nevarna iluzija: Psihedeliki kot nadomestek za psihoterapijo
Pogosto se srečujemo z zavajajočim prepričanjem, da lahko psihedeliki nadomestijo psihoterapevtski proces. Obstaja nevarna fantazija, da bi intenzivna psihedelična izkušnja lahko nadomestila dolgotrajno in postopno psihoterapevtsko delo, usmerjeno v razreševanje notranjih konfliktov. Prav tako je iluzorno verjeti, da bi psihedeliki lahko ‘odpravili’ ali ‘izbrisali’ razvojne travme.
Brez varnega in stabilnega okvira terapevtskega odnosa takšni poskusi le redko vodijo v trajno notranjo spremembo. Čeprav lahko psihedelična izkušnja omogoči močan vpogled v nezavedno, le redko privede do dejanske razrešitve notranjih konfliktov. V nekaterih primerih lahko tovrstno ‘zdravljenje’ brez podpore in nadzora usposobljenega strokovnjaka celo poglobi stiske, pred katerimi posameznik skuša ubežati.
Integracija: Ključni, a pogosto spregledan del zdravljenja
Soares idr. (2022) opozarjajo, da se številni posamezniki s psihedeliki srečujejo kot oblika samopomoči ali eksistencialnega raziskovanja, pogosto v zasebnih okoljih in zunaj okvira formalnih psihoterapevtskih pristopov. Njihovi vzgibi pri tem praviloma niso usmerjeni v doseganje klasičnih kliničnih ciljev, temveč v duhovno rast razvoj ali iskanje smisla življenja (Schutt et al., 2025).
Raziskave potrjujejo, da je integracija osredji element učinkovitega terapevtskega procesa (Horton David et al., 2021). Posamezniki, ki psihedelike uporabljajo predvsem zaradi same izkušnje in pri tem obidejo zahtevno, a bistveno fazo notranje integracije, pogosto ostanejo zgolj pri uvidu, ki pa žal ne prinese dolgotrajnejše strukturne spremembe. Ostanejo z zavedanjem o svoji notranji bolečini, nimajo pa načina za njeno obvladovanje, kar jih lahko postavi v posebno ranljiv položaj.
Nezavedni motivi za poseganje po psihedelikih
Na podlagi lastne klinične prakse želim izpostaviti opažanja predvsem glede nezavednih motivov, ki jih pogosto zasledimo pri posameznikih, ki se zatekajo k neprofesionalni rabi psihedelikov.
- Iluzija takojšnje transformacije
Med ugotovitvami znanstvenih raziskav in dejansko rabo psihedelikov v praksi obstaja izrazit razkorak. Medtem ko se raziskovalni okvirji osredotočajo na njihovo uporabo pri jasno opredeljenih duševnih motnjah, v praksi pogosto opažamo razširjeno in neregulirano uporabo psihedelikov z namenom osebne rasti in samoraziskovanja.
Takšna raba pogosto temelji na prepričanju, da že sam vpogled v notranje konflikte ali travmatične izkušnje samodejno vodi v njihovo predelavo in razrešitev. Intenzivna psihedelična izkušnja je zato pogosto napačno razumljena kot nadomestilo za dolgotrajni psihoterapevtski proces.
Neželeni učinek tega je, da novo pridobljeno zavedanje o lastnih nezavednih vsebinah brez ustrezne integracije ostaja zgolj na ravni spoznanja. Tudi čustveno intenzivno podoživljanje preteklih travm samo po sebi ne zadošča za njihovo globljo strukturno razrešitev. Nasprotno, pogosto vodi v nepotrebno retravmatizacijo – to je ključno dejstvo, če upoštevamo, da se večina uporabnikov obrača na psihedelike v iskanju globoke transformacije in ne le lajšanja simptomov (Ley et al., 2025).
Upanje, da bosta zavedanje in uvid, okrepljena z močno čustveno razbremenitvijo oziroma katarzo, neizogibno pripeljala do razrešitve, je zato zgrešeno in potencialno škodljivo. V takšnem kontekstu lahko psihedeliki delujejo kvečjemu kot sprožilec procesa – podobno kot uvid v klasični psihoterapiji – pri čemer lahko proces odprejo, ne morejo pa ga zaključiti.
- Psihoterapija kot razočaranje in zakaj je to nujno
Eden najpomembnejših nezavednih motivov za uporabo psihedelikov v terapevtske namene je fantazija o nenadnem razsvetljenju, trenutku preloma, ki naj bi pomenil začetek povsem novega življenja. Posameznik v tej predstavi pričakuje osvoboditev od čustvenih bremen preteklosti ter vstop v življenje, polno smisla, izpolnitve in zdravih odnosov.
Obljuba hitre rešitve, ki jo nekateri pripisujejo psihedelikom, ostro nasprotuje resničnosti globoke psihoterapije. Ta je praviloma zahteven, počasen in pogosto frustrirajoč proces, kar je še posebej izrazito v analitično usmerjeni psihoterapiji, kjer se delo osredotoča na razreševanje temeljnih notranjih konfliktov in ne zgolj na odpravljanje simptomov.
V psihoterapiji se posameznik teden za tednom vrača k istim notranjim vsebinam. Spremembe so majhne, postopne in pogosto boleče. Prav zaradi tega pa so tudi resnične in trajne.
Ker psihedeliki ponujajo zapeljivo nasprotje dolgotrajnosti in naporu globokega psihoterapevtskega dela, jih je lahko razumeti kot privlačno alternativo oziroma bližnjico. Obljubljajo namreč spremembo brez truda in brez potrebe po temeljnih posegih v lastno osebnost ali življenjske vzorce.
- Iluzija avtonomije in strah pred terapevtskim odnosom
Globoka, analitično usmerjena psihoterapija v svojem jedru temelji na psihoterapevtskem odnosu. Z vzpostavljanjem stabilnega terapevtskega okvira se postopoma razvija trajen odnos, ki pri klientu spodbuja navezanost in, kar je bistveno, omogoča učenje zdravega zanašanja na drugega človeka. Veliko ljudi poišče terapevtsko pomoč prav zato, ker je bilo njihovo zaupanje v zgodnjem razvoju porušeno ali zlorabljeno v obdobjih največje ranljivosti. Dolgotrajno delo v odnosu zato neizogibno znova odpira te zgodnje rane.
Pri tem se pogosto ponovno aktivirajo dinamike prvih odnosov, v katerih se lahko klient začne doživljati kot močno odvisen od psihoterapevta. Takšno zanašanje na drugega je za napredek v psihoterapiji nujno, a hkrati izjemno neprijetno, saj v posamezniku sproža globoke občutke ranljivosti in izgube nadzora nad odnosom.
Posameznik se tako nezavedno spopada z dejstvom, da se mora na poti notranje preobrazbe zanesti na drugega – prav na tisto, kar mu je v otroštvu povzročilo največ bolečine. Čeprav je takšna oblika zdrave medosebne odvisnosti oziroma zanašanja na drugega ključni pogoj za predelavo preteklih travm, jo klient pogosto doživlja kot globoko nelagodje in strah pred izgubo avtonomije ali ujetostjo v odnosu.
Če ti občutki v terapiji ostanejo nenaslovljeni, lahko nelagodje v odnosu s terapevtom sproži umik ali beg iz terapije. V tem smislu psihedeliki predstavljajo privlačno nasprotje ranljivosti, ki jo zahteva terapevtski odnos. Posameznik se k njim nezavedno zateče, ker v njih vidi možnost notranje spremembe brez potrebe po prepustitvi nadzora terapevtu, torej ob ohranjanju popolne neodvisnosti.
Privlačnostpsihedelikov v tem kontekstu izhaja prav iz iluzije avtonomije – obljube globoke preobrazbe brez potrebe po drugem človeku.
- Spiritualni obvod: zloraba duhovnosti kot obramba pred globjimi spremembami
Gre za beg v različne oblike ‘duhovnosti, čuječnosti ali neskončnih tečajev ‘osebne rasti’.
Posameznik živi v zmotnem prepričanju, da s tem ‘predeluje’ svojo travmo, v resnici pa je njegov nezavedni cilj pogosto izogniti se bolečini in nelagodju, ki sta neizogiben del resničnega terapevtskega procesa in iskrenega soočanja z lastnim življenjem.
Z begom v ‘poduhovljene’ izkušnje se posameznik paradoksalno izogne dejanski predelavi preteklih travm. Tovrstni obrambni mehanizmi so tesno povezani z navezanostjo na travmo: z nezavedno potrebo, da se izognemo globoki krizi identitete, ki bi sledila izgubi starega, travmatiziranega jaza. Posloviti se od življenja, ki ga poznamo – pa čeprav je to boleče – je namreč pogosto zastrašujoče.
Več o terapiji s psihedeliki in skritih pasteh ‘hitrih’ psihedeličnih preobrazb, si lahko preberete v tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava tukaj.
VIRI:
- Andrade, F. R. T., Buchborn, T., Thalheimer, G., Meinhardt, M. W., Joca, S., & de Almeida, R. M. M. (2025). Therapeutic Use of Psilocybin in Depression: a Systematic Review of Clinical Evidence. Acta Neuropsychiatrica, 37, e86, Article e86. https://doi.org/10.1017/neu.2025.10039
- Barnett, B. S., Mauney, E. E., & King, F. (2025). Psychedelic-assisted therapy: An overview for the internist. Cleveland Clinic Journal of Medicine, 92(3), 171-180. https://doi.org/10.3949/ccjm.92a.24032
- Borgogna, N. C., Owen, T., Petrovitch, D., Vaughn, J., Johnson, D. A. L., Pagano, L. A., Aita, S. L., & Hill, B. D. (2025). Incremental efficacy systematic review and meta-analysis of psilocybin-for-depression RCTs. Psychopharmacology, 242(10), 2139-2157. https://doi.org/10.1007/s00213-025-06788-w
- Cashwell, C. S., Glosoff, H. L., & Hammond, C. (2010). Spiritual bypass: A preliminary investigation [doi:10.1002/j.2161-007X.2010.tb00014.x].
- Fang, S., Yang, X., & Zhang, W. (2024). Efficacy and acceptability of psilocybin for primary or secondary depression: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials [Systematic Review]. Frontiers in Psychiatry,Volume 15 – 2024. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2024.1359088
- Fluyau, D., Kailasam, V. K., & Revadigar, N. (2024). Rapid and Prolonged Antidepressant and Antianxiety Effects of Psychedelics and 3,4-Methylenedioxy-methamphetamine—A Systematic Review and Meta-Analysis. Psychoactives, 3(4), 476-490.
- Horton David, M., Morrison, B., & Schmidt, J. (2021). Systematized Review of Psychotherapeutic Components of Psilocybin-Assisted Psychotherapy. American Journal of Psychotherapy, 74, 140-149. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.20200055
- Ley, L., Liechti, M. E., Becker, A. M., Straumann, I., Klaiber, A., Holze, F., Vogt, S. B., Arikci, D., & Schmid, Y. (2025). Motivation and retrospective appraisal of psychedelic study participation: a qualitative study in healthy volunteers. Psychopharmacology, 242(8), 1875-1892. https://doi.org/10.1007/s00213-025-06772-4
- Marchi, M., Farina, R., Rachedi, K., Laonigro, F., Žuljević, M. F., Pingani, L., Ferrari, S., Somers, M., Boks, M. P. M., & Galeazzi, G. M. (2024). Psychedelics as an intervention for psychological, existential distress in terminally ill patients: A systematic review and network meta-analysis. Journal of Psychopharmacology, 02698811241303594. https://doi.org/10.1177/02698811241303594
- Piper, T., Small, F., Brown, S., Kelleher, M., Mitcheson, L., Rucker, J., Young, A. H., & Marsden, J. (2025). Psychedelic-assisted treatment for substance use disorder: A narrative systematic review. Addiction. https://doi.org/10.1111/add.16762
- Schutt, W. A., Exline, J. J., & Pait, K. C. (2025). How psychedelic experiences can cause, worsen, or resolve spiritual struggles: A mixed-methods study of psychedelic users. Psychology of Religion and Spirituality, 17(4), 398-414. https://doi.org/10.1037/rel0000562
- Shahrour, G., Sohail, K., Elrais, S., Khan, M. H., Javeid, J., Samdani, K., Mansoor, H., Hussain, S. I., Sharma, D., Ehsan, M., & Nashwan, A. J. (2024). MDMA-assisted psychotherapy for the treatment of PTSD: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials (RCTs). Neuropsychopharmacology Reports, 44(4), 672-681. https://doi.org/https://doi.org/10.1002/npr2.12485
- Soares, C. M., Leite, Â., & Pinto, M. (2022). Self-care practices with psychedelics – a qualitative study of users’ perspectives. Journal of Psychoactive Drugs, No Pagination Specified-No Pagination Specified. https://doi.org/10.1080/02791072.2022.2071134
- Stauffer, C. S., Anderson, B. T., Ortigo, K. M., & Woolley, J. (2021). Psilocybin-Assisted Group Therapy and Attachment: Observed Reduction in Attachment Anxiety and Influences of Attachment Insecurity on the Psilocybin Experience. ACS Pharmacol Transl Sci, 4(2), 526-532. https://doi.org/10.1021/acsptsci.0c00169
- Sze Jing Yong, A., Bratuskins, S., Sultani, M. S., Blakeley, B., Davey, C. G., & Bell, J. S. (2025). Safety and efficacy of methylenedioxymethamphetamine (MDMA)-assisted psychotherapy in post-traumatic stress disorder: An overview of systematic reviews and meta-analyses. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 59(4), 339-360. https://doi.org/10.1177/00048674251315642
- van der Meer, P. B., Fuentes, J. J., Kaptein, A. A., Schoones, J. W., de Waal, M. M., Goudriaan, A. E., Kramers, K., Schellekens, A., Somers, M., Bossong, M. G., & Batalla, A. (2023). Therapeutic effect of psilocybin in addiction: A systematic review [Systematic Review]. Frontiers in Psychiatry, Volume 14 – 2023. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2023.1134454
- Welwood, J. (2000). Toward a psychology of awakening: Buddhism, psychotherapy, and the path of personal and spiritual transformation. Shambala.
- Whitfield, C. L. (2003). My recovery: A personal plan for healing. Health Communications.
- Yao, Y., Guo, D., Lu, T.-S., Liu, F.-L., Huang, S.-H., Diao, M.-Q., Li, S.-X., Zhang, X.-J., Kosten, T. R., Shi, J., Bao, Y.-P., Lu, L., & Han, Y. (2024). Efficacy and safety of psychedelics for the treatment of mental disorders: A systematic review and meta-analysis. Psychiatry Research, 335, 1-26. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2024.115886
- Žuljević, M. F., Viđak, M., Vukojević, J., Hren, D., & Peričić, T. P. (2025). MDMA-Assisted Psychotherapy for PTSD: Evidence Synthesis and Methodological Challenges in a Rapidly Evolving Field. Current Treatment Options in Psychiatry, 12(1), 33. https://doi.org/10.1007/s40501-025-00369-6
