Stres je izjemno pomemben obrambni mehanizem našega telesa, ki je skozi zgodovino človeku omogočal preživetje. Njegova naloga je, da prepozna nevarnost v okolju in s pomočjo biokemične reakcije aktivira telo, da se obvaruje pred njo. Ključna reakcija za preživetje v preteklosti je danes postala prepogosto uporabljena, saj telo zaznava občutke ogroženosti tudi, ko jih v okolju ni. Čezmerno izločanje stresnih hormonov pa je škodljivo za delovanje našega telesa in vpliva na zdravje, doživljanje sebe, psihično počutje in medosebne odnose.
Kaj je za vsakega izmed nas stresno in kako se na stres odziva je popolnoma individualno, odvisno od številnih dejavnikov.
Ravnanja s stresom se učimo od prvega dne svojega življenja.
Dojenček doživlja stres na primer ob občutku lakote v želodcu, odsotnosti mame, ko potrebuje, da ga nahrani, pomiri in že v teh situacijah oblikujemo občutek o sebi in o načinu ravnanja s stresom. Učenje poteka na nezavedni ravni, preko izkušnje:
O zdravem učenju ravnanja v stresnih situacijah govorimo tedaj, ko je izziv za posameznika in njegove zmožnosti ravno dovolj velik, da lahko z njim zdrži.
Primer: Otrok začuti bolečino v trebuhu, ki nakazuje lakoto; to v njem prebudi neugodje. Telo zazna neugodje in se aktivira tako, da se odzove z jokom. Mama pride čez nekaj trenutkov, otroka nahrani in ga potolaži. Otrokova potreba po hrani je zadovoljena, zato se pomiri.
Telo je zaznalo neugodje, kot znak, da je potrebno izvesti določeno akcijo za umiritev neugodja in otrok je zajokal. Mama se je odzvala na otrokovo potrebo in ga s tem pomirila. Tovrstna reakcija je osnovna reakcija, kako nam stres pomaga pri razreševanju izzivov, ki nam jih prinaša življenje in jih lahko začutimo znotraj sebe ali iz okolja. Sprva potrebujemo pomoč zunanje odrasle osebe, ki nas vzpodbudi, podpira pri izvedbi in nato tudi pomaga pri notranji umiritvi. Tovrsten način ponotranjimo in ga postopoma začnemo sami uporabljati ter nadgrajevati, kar nam je pomemben pripomoček pri učenju ravnanja s stresom.
Če pa je za nas situacija preveč stresna in nas preplavijo čustva s katerimi ne zmoremo, se naše telo v želji po preživetju aktivira v skrajne zmožnosti delovanja.
Primer: Otrok začuti bolečino v trebuhu, ki nakazuje lakoto, kar čuti kot neugodje. Telo zazna to nelagodje in aktivira telo tako, da otrok zajoka. Če se mama kar nekaj časa ne odzove na njegov jok, se njegovo nelagodje stopnjuje, v telesu ga preplavljajo občutke ogroženosti, nemoči, saj si ne zmore sam pomagati. Zaradi teh občutkov se telo še bolj aktivira v skrajno obliko akcije in sicer BOJ/BEG, kar se izraža preko še intenzivnejšega jokanja. Če mame še vedno ni, otrokovo telo zazna, da akcija ni dobra rešitev, zato telo potisne v še bolj skrajno delovanje, in sicer v stanje ZAMRZNITVE, kjer otrok postane otopel, apatičen, svojega telesa in nelagodja v sebi ne čuti več. Telo se zaradi skrajnega delovanja ne zmore pomiriti, zato se ta izkušnja v telesu ne zaključi, ostane v nas zaklenjena in se vedno znova aktivira, ko nekaj v nas ali okolici spominja na ta dogodek. Ta reakcija je biokemična, nagonska, nezavedna in tu ni prostora za razmišljanje.
Tovrstna reakcija je z nami od prvega trenutka našega življenja in dojenček ima sprva na voljo le te osnovne obrambne drže boj/beg ali zamrznitev. Večkrat, kot se je v zgodnjem obdobju življenja pojavila potreba po uporabi te reakcije, bolj se ta vzorec ravnanja v stresnih situacijah utrdi. Telo in možgani sprejmejo ta način kot osnovni način spoprijemanja s stresom, kar vpliva na slabše razvito odpornost na stresne situacije tudi kasneje v življenju.
Ta reakcija telesa je sicer v določenih situacijah ključna za naše preživetje, na primer ko gremo čez cesto in zagledamo avto, ki drvi proti nam – instinktivno, brez razmišljanja bomo skočili iz ceste in se tako obvarovali pred nevarnostjo. Problematično postane, ko naše telo zaznava nevarnost in nas nanjo odzove, ko v okolju ni dejanske nevarnosti, ampak je ta občutek nevarnosti povezan z občutkom ogroženosti iz preteklosti. Občutki nemoči, ogroženosti, ujetosti se aktivirajo kot posledica nezaključene skrajno stresne, travmatske izkušnje iz preteklosti.
Tovrstna reakcija se lahko aktivira večkrat dnevno, na primer ob hitenju iz službe, pred pomembnim sestankom, v prepiru z ženo, ob plačevanju posojila, nestabilnosti službe, kar pomeni, da se naše telo večkrat dnevno v sebi sooča z življenjsko ogrožajočo situacijo. Mi jo lahko doživljamo kot del nas, nekaj normalnega ali imamo lahko celo občutek, da v njej bolje delujemo, vendar pa na dolgi rok močno vpliva na delovanje telesa.
Prekomerna uporaba skrajnih oblik odziva telesa na stresne situacije (boj/beg ali zamrznitev) na dolgi rok v nas pušča posledice:
- Če se naše telo odziva na zunanji ali notranji občutek ogroženosti s prekomerno uporabo reakcije BOJ/BEG potem se lahko začnemo soočati z: anksioznostjo, paniko, hiperaktivnostjo, pretirano vzdraženostjo, nesposobnostjo sprostitve, notranjim nemirom, pretirano pazljivostjo, preplavljanjem čustev, nespečnostjo, kroničnimi bolečinami, prebavnimi težavami, izbruhi besa/sovraštva, ipd.
- Če se naše telo odziva na zunanji ali notranji občutek ogroženosti s čezmerno uporabo reakcije ZAMRZNITVE potem se lahko začnemo soočati z občutki praznine, otopelosti, izčrpanosti, kronične utrujenosti, zmedenosti, nepovezanosti s seboj in svetom, depresijo, disasociacijo, nizkim krvnim tlakom, občutkom manjvrednosti, prebavnimi težavami ipd.
Učenje ravnanja s stresom ni nikoli zaključeno
Z aktivnim pristopom do sebe lahko pomagamo svojemu telesu, da se razbremeni, sprosti in ponovno vzpostavi notranje ravnovesje.
Pomagamo si lahko z zavestnim prepoznavanjem notranjega doživljanja. Bodimo odprti za doživljanje sebe v stresnih situacijah, in sicer: Katere zunanje dogodke doživljamo kot stresne, nevarne? Katere misli se ob tem pojavijo in jih doživimo kot stresne? Katere občutke v nas prebujajo? Kako se na to odziva naše telo?
Telesu lahko pomagamo, da se umiri z dihanjem, z različnimi oblikami gibanja, umetnostjo; lastno zavedanje sebe pa lahko povečamo s čuječnostjo, meditacijo. Če zaznamo, da ne zmoremo sami, je modro poiskati telesno orientirano strokovno pomoč, ki nam bo pomagala pri predelavi in razbremenitvi preteklih preživetvenih reakcij, ki so shranjene v telesu ter pri učenju ravnanja s seboj v stresnih situacijah.
