Osebe z NOM niso zmožne empatije, saj so njihovo celotno delovanje, njihova pozornost in energija usmerjeni na grajenje in vzdrževanje lažnega jaza. V okviru slednjega pa so zmožne odigrati čustva, ki spadajo k določeni situaciji (tega se naučijo z zelo pozornim opazovanjem odnosov, situacij in ljudi). Zanimivost: mnogi preživeli iz odnosov z narcisi poročajo o narcisovem »posebnem pogledu«. Tudi sama imam to izkušnjo. V obdobju dvorjenja ali če je za to kakšen drug za narcisa pomemben razlog, nas take osebe tako intenzivno, tako »močno« in »goreče« in »bleščeče« gledajo v oči, da se – morda prvič v življenju – resnično počutimo zares videne, zares opažene, obsute s čudovito pozornostjo. Zdi se nam, kot da nam narcis »vidi v dušo«.
V resnici je to del njihove osvajalske igre pa tudi njihova metoda, kako nas čim prej prebrati, da nam bodo lahko rekli točno tisto, kar si tako silno želimo slišati. Kdor odcepi večino svojih čustev, ki so naš glavni informacijski sistem, se mora tistega, kar mi vemo na podlagi čustev, naučiti na podlagi razuma.
Osebe z NOM razvijejo »radarje«, na podlagi katerih izvrstno presojajo, kaj v kateri situaciji storiti, reči, pokazati, izraziti … Zato se nam zdijo tako zrele, modre, v stiku s sabo, vse jim je jasno, tako zelo nas razumejo … Takrat se namreč naravnajo na nas, nas resnično odlično berejo in se temu ustrezno odzivajo. Ko to ni več potrebno (ko se ujamemo v njihovo zanko), ta proces opustijo in začne se pekel.
Takrat se začnemo čuditi, zakaj se je naš partner/prijatelj/šef … tako spremenil. Iščemo zunanje vzroke (slab dan, bolezen, stres) in vzroke pri sebi (res sem bila tečna, mogoče sem se zredila, nisem ga na pravi način pozdravila, ko je prišel domov …). Začnemo ga opravičevati, začnemo racionalizirati, se zatekamo v iluzije, iščemo sto in en način, kako naj se mi še bolj potrudimo, da bi se čudovita faza dvorjenja vrnila. Verjamemo, da je bil takrat narcis tak, kakršen v resnici je. Dejansko pa je takrat igral – in je zdaj tak, kakršen pač je. In to ni niti slučajno ne naša krivda ne naša odgovornost.
Je pa naša odgovornost, da poiščemo pomoč.
Čustvena manipulacija
Narcisi vedo, kaj delajo. Pogosto so zelo inteligentni in sposobni, ciljno in storilnostno naravnani, kar se zlasti kaže na poklicnem oz. kariernem področju. Vedo, kako, kdaj in h komu pristopiti, da bodo dosegli, kar želijo. To vključuje tako dvorjenje kot najhujše, kaznive grožnje. Dobro vedo, s čim bodo pri tej ali oni osebi uspeli ali kje se morajo potruditi s svojo igro, kje pa se ni treba in se lahko namesto tega napajajo z energijo žrtve. K slednjim spadajo praviloma njihovi najbližji: starši, otroci in partnerji, lahko pa tudi sorojenci. Tako dinamiko narcis potrebuje tudi v službi, zato bo imel med svojimi zaposlenimi tipične soodvisnike, ljudi s šibko identiteto, šibkimi ali neobstoječimi mejami in slabo samopodobo, s katerimi bo lahko pometal in tako črpal iz njih.
Sočutje do narcisa?
Za zdaj veljata dve glavni teoriji vzroka nastanka narcizma. Freudovska teorija pravi, da je šlo v otroštvu za hude travme, da je bil otrok tako ali drugače zlorabljan in neslišan, nesprejet in neljubljen, zato je prišlo do narcističnega razcepa, pri katerem oseba tiste dele sebe, za katere verjame, da so slabi (ker dobiva take informacije in zrcaljenje od okolice), odcepi od sebe.
Po drugi teoriji, ki zlasti v zadnjih desetletjih dobiva močan zagon, se narcizem razvije pri otrocih, ki so vzgajani permisivno, ki jih starši postavljajo na piedestal, jim omogočijo in kupijo vse, kar si zaželijo, ne postavljajo meja, jih pretirano hvalijo, za vsako malenkost (npr. nižjo oceno) tekajo v šolo in grozijo učiteljem …
Toda pod črto gre za isto težavo, ki lahko povzroči enako (narcistično) rano: otrok se ne počuti varnega, ljubljenega, opaženega. Ne tak, kakršen je. Pri nas je stoletja veljalo prepričanje, da otrok ne smemo pohvaliti, ker jih bomo skvarili. To je seveda skrajnost. Nasprotna skrajnost pa je, da otroka hvalimo čez vse mere, mu vzbujamo občutek in prepričanje, da je že s svojim obstojem vreden več od drugih ljudi, mu ne privzgojimo delovnih navad in odgovornosti, preprečimo, da bi doživljal običajne frustracije, nujne, da se učimo reševanja problemov in popravljanja napak. V obeh primerih je otroška psiha poškodovana, od več dejavnikov pa je odvisno, ali bo šla v narcistični razcep ali v kakšno drugo anomalijo (npr. v depresijo).
V obeh primerih gre za to, da starši niso opravili svoje starševske naloge v celoti.
S tega vidika je povsem normalno, da čutimo do osebe z NOM sočutje. Ko pomislim, kaj je moral nekdo v otroštvu doživljati, da je bilo tako hudo, da je svojo osebnost razcepil in najpomembnejše dele sebe nepovratno pokopal, se mi zasmili do solz. Toda kot odrasla oseba je sam odgovoren za svoja ravnanja, in ker so ta ravnanja toksična, je treba taki osebi postaviti mejo in se od nje distancirati ali popolnoma prekiniti stike z njo. Pomagati ji namreč ne moremo.
Nasprotno: s tem ko ostajamo v takih odnosih, samo še spodbujamo tako osebo, da postaja vse bolj nasilna, obenem pa vse bolj škodujemo sebi in seveda morebitnim skupnim otrokom.
Ima kdo od vaših bližnjih značajske lastnosti (npr. čustveno izsiljevanje), ki bi jih lahko uvrstili k značilnostim narcistične osebnostne motnje? Vprašajte za pomoč na tem forumu. Tu že najdete tudi vprašanja ljudi, ki opisujejo svoje zgodbe in izkušnje.
