Vsako leto zaradi samomora umre več kot 700.000 ljudi na svetu. Za njimi ostanejo družinski člani, prijatelji in svojci, ki tiho trpijo. Zato lahko rečemo, da samomor vsako leto prizadene vsaj še petkrat toliko ljudi. Če upoštevamo še dejstvo, da okrevanje po izgubi terja leto ali več, lahko tudi desetletje, da si najbližji umrlega zaradi samomora opomorejo in se lahko vrnejo nazaj v svoja življenja, se zavemo, da število naraste na več kot 3,5 milijonov ljudi na svetu, ki so vsako leto prizadeti zaradi samomora.
Številni se umaknejo, tisti, ki ostanejo, pogosto ne vedo, kaj naj rečejo
Ko spregovorimo o samomoru, v resnici govorimo o več milijonih ljudi, ki vsako leto trpijo neznosne bolečine in tiho trpijo, saj je samomor še vedno tabu tema, o kateri se ne govori. Vsaka smrt je težka in nas, ko se srečamo z njo, prikrajša za sposobnost pogovora. Pogosto ne vemo, kaj bi rekli. Takrat, ko se zgodi samomor, je tišina dokončna. Ni besed, ki bi opisale težo dejstva, da si je nekdo sam vzel življenje in da tisti, ki so ga poznali, niso imeli možnosti, da bi to preprečili.
Bližnji člani po izgubi zaradi samomora drug za drugim poročajo, kakšna izolacija in tišina jih je zajela. Ljudje so se umaknili, tisti redki, ki so ostali, pa niso vedeli, kaj naj rečejo. Ali še huje, podajali so nasvete, s katerimi si ni moč pomagati. Na primer, “bodi močna; saj bo bolje; boš videl, da bo minilo; morda se je pa rešil …”
Ob letošnjem svetovnem dnevu, ki ga obeležujemo 10. septembra, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), Mednarodna zveza za preprečevanje samomora in sodelujoči strokovnjaki opozarjajo, kako pomembno je, da spreminjamo način pogovora o samomoru in njegovo razumevanje. V prizadevanju za obravnavo tega vprašanja in spodbujanje pozitivnih sprememb na področju preprečevanja samomora je Mednarodna zveza za preprečevanje samomora predstavila novo geslo Svetovnega dneva preprečevanja samomora – ‘Spreminjajmo razumevanje samomora’.
Skoraj 300 moških in več kot 50 žensk
Doc dr. Saška Roškar psihologinja iz NIJZ pojasnjuje, da je v obdobju med leti 2014 – 2023 sicer prihajalo do nihanja samomorilnega količnika, vendar je že več let opazen trend upadanja. Leta 2023 je skupni samomorilni količnik v Sloveniji (število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev) znašal 16,96 in je najnižji od količnikov v preteklih desetih letih.”
Razen pri višjih starostnih skupinah (75 +) je bil samomorilni količnik v letu 2023 v primerjavi z letom 2022 nižji pri vseh starostnih skupinah. Podatki so vsekakor vzpodbudni za nadaljnje delo na področju preprečevanja samomora, kar še naprej ostaja naloga celotne družbe in nekaj, čemur se je treba posvečati skozi celo leto.
“V letu 2023 je zaradi samomora v Sloveniji umrlo 358 oseb, od tega je bilo 295 moških in 63 žensk: to je 4,5-krat več moških kot žensk. Med vsemi smrtmi, ki smo jih v letu 2023 zabeležili v Sloveniji med prebivalci s stalnim prebivališčem v Sloveniji (N = 21 540), je delež smrti zaradi samomorov znašal 1,67 odstotka.
Doc. dr. Saška Roškar, psihologinja z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ)
Kaj bi morali storiti, da se lahko pretrga molk in tlakuje nova pot
Mednarodna zveza za preprečevanje samomora vabi, da se več pogovarjamo. Z aktivnostmi, ki so jih naslovili ‘Pričnimo pogovor’, želijo spodbuditi posameznike, skupnosti, organizacije in politične odločevalce, da bi sodelovali v odprtih in iskrenih razpravah o duševnem zdravju in problemu samomora.
Menijo, da če bi bili odprti za pogovor, bi lahko premagali ovire in dvignili ozaveščenost. Tako bi tudi lahko stopili v stik s prijateljem ali ljubljeno osebo ter delili osebne zgodbe.
Vsak pogovor, ne glede na to, kako kratek ali nepomemben se zdi, prispeva k bolj podporni in razumevajoči družbi.
S pogovorom in sodelovanjem bi lahko ustvarili bolj podporno in sočutno družbo, kar je že samo po sebi dejavnik, ki preprečuje samomore. S tem pa bi tudi olajšali trpljenje žalujočim po izgubi bližnjega zaradi samomora.
Kako lahko prispeva vsakdo od nas
Mednarodna zveza za preprečevanje samomora je pripravila smernice za posameznike.
Pokažimo, da nam ni vseeno
Pri nudenju pomoči ima lahko vsak od nas pomembno vlogo. Vsak od nas lahko pristopi k nekomu in ga povpraša po počutju. Ni potrebno, da ponujamo nasvete ali rešitve, dovolj je že to, da si vzamemo čas in poslušamo posameznika in njegovo izkušnjo spoprijemanja s samomorilnimi mislimi in stisko. Čas, ki si ga vzamemo za nekoga, ki je v stiski, lahko nekomu spremeni življenje. Nekomu, ki je v stiski, lahko tudi pogovor o vsakdanjih stvareh da občutek povezanosti in upanja. Bodimo pozorni na posameznike, ki so v stiski, in naj nas ne bo strah vprašati, če razmišljajo o samomoru. Izkazovanje podpore, empatije in razumevanje situacije bo vplivalo na razbremenitev posameznika. Vzpodbujajmo jih, da poiščejo dodatno pomoč. Več o tem, kako se pogovarjati z nekom, ki razmišlja o samomoru, je na voljo npr. v Smernicah za psihološko prvo pomoč ob samomorilnem vedenju.
Informirajmo se in podprimo prizadevanja za ozaveščanje o duševnem zdravju
Udeležimo se edukacijskih programov, s katerimi bomo okrepili veščine, kako prepoznati, pristopiti in pomagati nekomu, ki je v samomorilni stiski. Več o tem je na voljo npr. na www.zadusevnozdravje.si.
Delimo izkušnje
Zgodbe posameznikov, ki imajo osebno izkušnjo s samomorilnim vedenjem, so lahko pomemben korak k boljšemu razumevanju samomorilnosti, hkrati pa so lahko vzpodbuda za iskanje pomoči (za posameznike, ki so v stiski) kot tudi za nudenje pomoči (za posameznike, ki jih skrbi za nekoga). Zelo pomembno je, da se posamezniki, ki delijo svoje osebne izkušnje, počutijo varno in sprejeto, prav tako pa je pomembno, da se varno počutijo tudi tisti, ki zgodbo slišijo. Osebne izpovedi posameznikov o čustveni stiski, samomorilnih mislih ali poskusu samomora ter o njihovem okrevanju lahko pri nekom, ki trenutno doživlja stisko, vzbudijo upanje, da je okrevanje možno, hkrati pa povečajo razumevanje o tem, kaj pomeni doživljati samomorilno stisko.
Več informacij: https://nijz.si
