Predstavniki zdravniških in etičnih organizacij so ob podpori Svetovnega zdravniškega združenja znova opozorili, da bi predlagani zakon pomenil “nevaren družbeni eksperiment”, ki ruši temeljna načela medicine in spodriva razvoj paliativne oskrbe.
Slovenski zdravniki, etiki in paliativni strokovnjaki opozarjajo, da predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni izraz sočutja, temveč nevaren družbeni eksperiment, ki ogroža etiko in spodriva razvoj paliativne oskrbe.
Svojo skrb so izrazili na okrogli mizi, ki je potekala v sredo, 12. novembra, v organizaciji Komisije RS za medicinsko etiko, Slovenske medicinske akademije, Zdravniške zbornice Slovenije in Slovenskega zdravniškega društva.
Zdravniške organizacije soglasno proti ZPPKŽ
Na skupni novinarski konferenci so predstavniki Komisije Republike Slovenije za medicinsko etiko, Slovenske medicinske akademije, Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva, Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in več organizacij, povezanih s paliativno oskrbo, enotno izrazili nasprotovanje predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Po njihovem mnenju zakon odpira vrata zlorabam, ogroža etiko zdravniškega poklica in zavaja javnost z videzom sočutja, medtem ko bi dejansko lahko poglobil stiske bolnikov in njihovih svojcev.
“Ne moremo ponujati smrti, dokler nimamo urejene oskrbe”
Družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, dr. med., poudarja, da zakon prihaja v času, ko več kot 150.000 ljudi v Sloveniji nima osebnega zdravnika, paliativna oskrba pa ostaja sistemsko zapostavljena.
“Namesto da bi zagotovili osnovno nego in podporo, država ponuja pomoč pri samomoru.“
Polona Campolunghi Pegan
Zakon bi po njenih besedah omogočil tudi dostop do pomoči pri smrti kroničnim bolnikom in invalidom, pri čemer “neznosno trpljenje nikjer ni jasno opredeljeno”. To po njenem mnenju ustvarja visoko tveganje za zlorabe in družbeni pritisk na najranljivejše.
Paliativna oskrba kot resnična pomoč trpečim
Vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu, asist. dr. Maja Ebert Moltara, dr. med., opozarja, da se večina bolnikov, ki sprva izražajo željo po smrti, po ustrezni paliativni obravnavi premisli.
“Bolniki si želijo lajšanja simptomov, sočutja in bližine – ne smrti.“
Asist. dr. Maja Ebert Moltara
Po njenih besedah bi moral biti cilj družbe dostojanstveno življenje do naravne smrti, ne pa zakonsko omogočeno dejanje smrti.
Psihiatri: “Zakon odpira Pandorino skrinjico”
Predstavnik Združenja psihiatrov Slovenije, izr. prof. dr. Borut Škodlar, dr. med., je opozoril na težavo pri presoji duševnega trpljenja.
“Trpljenje je pogosto psihološko in prehodno. Psihiater v enem srečanju ne more odločati o tako končni odločitvi.“
izr. prof. dr. Borut Škodlar
Psihiater dodaja, da vsak samomor v sebi nosi klic po pomoči, ne dokončno odločitev. Legalizacija pomoči pri samomoru bi po njegovem mnenju utišala ta klic in oslabila družbeni občutek odgovornosti za ranljive.
Etika medicine: pomoč pri smrti kot prelomno dejanje
Izr. prof. dr. Urh Grošelj, dr. med., s Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete UL poudarja, da zakon krši temeljno načelo medicine “primum non nocere” – najprej ne škodovati.
“V medicino se vnaša nepovratno dejanje. Ko družba sprejme smrt kot rešitev, izgubi spoštovanje do življenja.“
prof. dr. Urh Grošelj
Zato poziva, naj Slovenija raje sprejme zakon o paliativni oskrbi, ki bi resnično pomagal trpečim.
Zdravniki: “Naša vloga ni izvajanje smrti”
Predsednik Komisije RS za medicinsko etiko, dr. Božidar Voljč, dr. med., opozarja, da zakon razceplja zdravniški poklic in nalaga zdravnikom dejanje, ki je v nasprotju z bistvom medicine.
“Zdravniki moramo zagotoviti mirno in nebolečo naravno smrt – ne sodelovati pri samo usmrtitvi.“
dr. Božidar Voljč
Po njegovih besedah bi zakon prvič v zgodovini slovenskega zdravstva uvedel možnost, da zdravnik neposredno sodeluje pri dejanju, katerega namen je smrt bolnika – kar pomeni globok etični prelom s temelji medicinske etike.
Tudi prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med., predsednik Slovenske medicinske akademije, opozarja, da zakon zdravnike postavlja v etično nevzdržen položaj.
“Če zdravnik sodeluje v vseh fazah postopka samo usmrtitve, gre v resnici za zakon o evtanaziji, le da se to prikriva z igro besed.«“
prof. dr. Pavel Poredoš
Predsednica Zdravniške zbornice, prof. dr. Bojana Beovič, dr. med., dodaja, da bi zakon porušil zaupanje med bolnikom in zdravnikom, saj večina zdravnikov ne želi izvajati postopkov, povezanih s smrtjo.
Namesto zakon o smrti – zakon o skrbi
Predsednik Slovenskega zdravniškega društva, prof. dr. Radko Komadina, dr. med., opozarja tudi na nevarnost t. i. “evtanazijskega mobinga“, ki se pojavlja v državah, kjer je evtanazija uzakonjena – ko zdravniki, ki ne želijo sodelovati pri takih postopkih, postanejo tarča pritiska okolja in sistema.
Po mnenju vseh sodelujočih organizacij je pravi izraz sočutja do trpečih bolnikov sistemska krepitev paliativne in dolgotrajne oskrbe, ne pa uzakonjena pomoč pri smrti. Zato pozivajo državo, naj najprej sprejme Zakon o paliativni oskrbi, ki bi zagotovil dostopno, kakovostno in sočutno podporo bolnikom ob koncu življenja.
Kje se zdravniki srečajo z etično mejo in zakaj tako glasno nasprotujejo zakonu?
Zdravniki v svojem pojasnilu vsem prebivalcem Slovenije pojasnjujejo, zakaj nasprotujejo Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na kratko lahko povzamemo v treh odstavkih, celotno pismo pa si lahko v dokumentu preberete v prilogi.
- Ob etičnem konfliktu: Zdravnik pojasnjujejo, da so poklicani, da pomagajo ohranjati zdravje, lajšati trpljenje in reševati življenja, medtem ko jih zakon postavlja v vlogo neposrednega pomočnika pri končanju življenja. To spreminja bistvo zdravniškega poklica.
- Ob svobodni odločitvi: Zdravniki pojasnjujejo, da so bolniki z neozdravljivimi boleznimi pogosto pod vplivom močnih zdravil, fizične izčrpanosti, čustvene stiske in občutka, da so breme svojim bližnjim. V takih okoliščinah je resnično svobodno odločanje pogosto omajano.
- Ob paliativni oskrbi: Bolnikom ob koncu življenja zdravniki lahko pomagajo drugače – s sodobno paliativno oskrbo, ki je po njihovi oceni strokovna, celostna in sočutna in predstavlja pot, ki krepi človečnost in spoštovanje življenja do naravnega konca.
