Igra Pokemon Go je naletela v javnosti na širok odziv in tudi razdelila mnenja ljudi, ali gre za pozitiven ali negativen odziv množic, ki jo igrajo. Njene posledice bodo vidne po preteku določenega časa, ko bo tudi postalo vidno, kaj je igranje prineslo igralcem in družbi.
Za mnenje kaj igranje prinaša, smo zaprosili Aljo Fabjan, integrativno psihoterapevtko s certifikatom Mednarodne zveze za integrativno psihoterapijo (I.I.P.A.) in doktorantko Zakonske in družinske terapije.
“Moje mnenje je, da so Pokemoni tak hit zato, ker imajo nostalgični element, saj so že prej obstajali v risankah in kartah ter so odprto dostopni, saj ima skoraj vsak že pametni telefon in se igri lahko pridruži.
Igra ima, za razliko od marsikatere druge, tudi socialni element. Njeni igralci so, odkar so jo začeli igrati, več zunaj na prostem. Prej neznanci so našli skupni inters za druženje. Prednost je tudi, da so igralci v gibanju, na zraku, morda tudi v (sicer lahko tematsko zelo omejeni) interakciji (če seveda gredo “na lov” skupaj s prijateljem), skupni interes (v tem primeru zanimanje za igrico) jih poveže v skupine, v katerih se (upajmo) pogovarjajo tudi o čem drugem, kar je dobro.
Ne smemo pa pozabiti, da gre za umik (od siceršnjega življenja, ki je v času igranja igrice nekako na pavzi), da lahko preide v odvisnost, ter, da ni neke realne, praktične koristi. Kot vsaka računalniška igrica pa deluje na čustveno raven, tako v pozitivnem smislu (uspeh pri igranju povzroči zadovoljstvo, srečo, potrditev …), kot tudi v negativnem (neuspeh povzroči jezo, žalost, nedostopnost igranja pa tesnobo, nemir ipd.).”
