Johnny Depp zaradi obrekovanja, ki naj bi uničilo njegovo kariero, toži nekdanjo ženo Amber Heard, ki je v odprtem pismu spregovorila o zlorabah, ki naj bi jih utrpela v njunem kratkem zakonu. Depp trdi, da žrtev ni bila Heard, ampak on.
Na sojenju je igralec že pričal, prav tako pa so sodnica in porotniki že slišali pričanja prič in strokovnjakov, ki so jih najeli Deppovi zagovorniki. Med njimi je bila tudi forenzična psihologinja Shannon Curry, ki je s Heard preživela 12 ur. Po pregledu testov, ki jih je opravila zvezdnica, njene zdravstvene dokumentacije, fotografij, video in audio posnetkov je Curry pri Heard diagnosticirala dve motnji osebnosti – borderline in histrionično motnjo osebnosti.
Motnji pogosteje pripisujejo ženskam
Motnji spadata v skupino t. i. dramatičnih motenj osebnosti in sta za razliko od recimo narcistične ali disocialne motnje pogosteje pripisani ženskam, pravi Irma Hus, specializantka psihoanalitične psihoterapije.
“Zanimivo je, da se nekatere motnje osebnosti, kot sta npr. izogibajoča ali obsesivno-kompulzivna, manj pogosto omenjajo, ker osebe, ki imajo tovrstni motnji, bolj trpijo same, niso pa s svojim vedenjem tako moteče za okolico. V osnovi namreč o motnjah osebnosti govorimo takrat, ko določene značajske poteze, ki so relativno trajne lastnosti posameznika, postanejo moteče bodisi za njega samega ali za njegovo okolico,” še dodaja.
Kako se diagnosticirajo motnje osebnosti?
Psihiatri in klinični psihologi motnje osebnosti diagnosticirajo na podlagi poglobljenega intervjuja s pacientom. “Pri tem mora oseba na področju kognicije, čustvovanja, medosebnih odnosov in kontrole impulzov v predpisani meri ustrezati deskriptivnemu opisu motenj v že omenjeni klasifikaciji bolezni in duševnih motenj. Eden od instrumentov, ki jih pri tem uporabljajo, je denimo IPDE, s pomočjo katerega pogosto ugotovijo izražene poteze več različnih in ne le ene same osebnostne motnje, saj tudi posameznikove značajske poteze pogosto zelo težko umestimo v le eno osebnostno kategorijo,“ o načinu diagnosticiranja razlaga Hus.
Kaj je značilno za ti dve motnji osebnosti?
Za borderline motnjo osebnosti so značilni:
- intenzivna čustvena nestabilnost,
- črno-bel pogled na svet,
- impulzivnost in motena kontrola impulzov, ki v skrajnem primeru pelje v samomorilnost ali druga samodestruktivna in samoagresivna nagnjenja,
- strah pred zapuščanjem, negotova samopodoba, občutki notranje praznine in podobno. Pri histrionični motnji osebnosti se posebej navaja, da ima takšna oseba močno težnjo po pozornosti in se, kot da bi bila ves čas na odru, trudi narediti vtis na občinstvo.
“Psihoanalitična teorija loči raven osebnostne strukture, ki je lahko nevrotična (zrela), mejna ali psihotična. Za osebe, ki dobijo psihiatrično diagnozo osebnostne motnje pogosto velja, da funkcionirajo na mejni ravni. Za razliko od psihotične ravni imajo relativno dobro ohranjeno kontrolo realnosti – ni psihotičnih blodenj in halucinacij – v primerjavi z nevrotično (bolj zrelo) organiziranostjo pa pogosteje uporabljajo manj zrele obrambne mehanizme, imajo izkrivljeno (pogosto črno-belo) predstavo o sebi in drugih, lahko so notranje prazne in imajo težave s separacijo.”
Obrambni mehanizmi, ki jih pretežno uporablja oseba, ki funkcionira na mejni ravni, so:
- črno-belo gledanje na svet ali spliting
- projekcijska identifikacija, primitivna idealizacija in razvrednotenje,
- zanikanje in omnipotentna kontrola.
“V praksi to pomeni, da taka oseba drugo osebo vidi enkrat v idealizirani podobi, drugič pa jo popolnoma razvrednoti in jo doživlja kot najhujšega sovražnika, a se hkrati boji zapuščenosti (odnos “sovražim te, samo zapusti me ne”),“ razlaga Hus, ki še dodaja: “Oseba z mejno osebnostno motnjo pogosto najde narcističnega partnerja, ki ji najprej obeta, da jo bo zaščitil in ji nudil občutke varnosti, a se odnos, kot druga plat istega kovanca, izkaže za njegovo nasprotje.“
Obstaja deset značajskih tipov
Drug vidik, ki je pomemben poleg strukture osebnosti, je določitev osebnostnega (značajskega) tipa. Med osebnostnimi tipi ločimo psihopatske (antisocialne), narcistične, shizoidne, paranoidne, depresivnostne, manične, mazohistične, obsesivno-kompulzivne (anankastične), histerične oz. histrionične in disociativne psihike.
“Vsak značajski tip lahko funkcionira v bolj moteni ali bolj zdravi različici, na spektru od psihotične, preko mejne do nevrotične in zdrave strukture. Včasih posameznik v določenih vidikih svoje osebnosti funkcionira na bolj zdravem, nevrotičnem nivoju, na drugih področjih pa na mejnem nivoju, kar prinaša več težav bodisi njemu bodisi njegovi okolici,” razlaga strokovnjakinja. “Tako bi recimo histrionična osebnostna motnja približno ustrezala histrioničnemu tipu osebnosti, ki funkcionira na mejni ravni. Ljudje s histrioničnim značajem se utegnejo pogosteje pojavljati v poklicih, kot je igralstvo, pridigarstvo ali tudi politika. Psihoanalitičarka Nancy McWilliams med osebnostmi, ki so imele določene histrionične značajske značilnosti, denimo navaja igralko Sarah Bernhardt (Gottlieb) ali literarni lik Scarlett O’Hara. Opisuje, da so histerično organizirani ljudje (pogosteje so to ženske) temperamentno intenzivni, preobčutljivi in družabni, hkrati pa močno hlepijo po oralni potešitvi, ljubezni, pozornosti in erotični bližini.”
“Seksualnost uporabljajo kot edino vrsto moči“
Zaradi svoje fiksiranosti histrionične ženske moške doživljajo kot močne in vznemirljive, ženske s sabo vred pa kot slabotne in nepomembne. Svoj občutek zadostnosti in samovrednosti si skušajo okrepiti s tem, da se navezujejo na moške, vendar jih subtilno tudi kaznujejo zaradi njihove domnevne superiornosti. Seksualnost uporabljajo kot edino vrsto moči, ki si jo “lahko privošči njen spol”, ter se ponavadi pretirano ukvarjajo s svojo zunanjostjo in se bojijo staranja.
V praksi ena oseba pogosto ne ustreza le enemu tipu osebnosti, ampak gre za večja ali manjša prikrivanja z različnimi značajskimi tipi.
“Določene osebnostne tipe pogosteje najdemo v določenih poklicih, recimo histrionične tipe med igralci, obsesivne ali shizoidne med filozofi, kompulzivne med knjigovodji, paranoične med kriminalisti, narcistične med politiki in depresivnostne v pomagajočih poklicih.“
Za motnje osebnosti ni zdravila
“Psihofarmakološko zdravljenje motenj osebnosti ne doseže, zato se obravnavajo psihoterapevtsko. Ker gre pri motnjah osebnosti praviloma za osebe, ki so bile v otroštvu ne-varno navezane, je ponavadi potrebna daljša psihoterapevtska obravnava, kjer se lahko vzpostavi dovolj varen odnos, preko katerega lahko postopno prihaja do sprememb. Znotraj psihoanalitične prakse sta se oblikovala dva pristopa, ki sta specifično namenjena obravnavni motenj osebnosti, in sicer na transfer osredotočena psihoterapija (Transference focused psychotherapy, TFP) Otta F. Kernberga ter na mentalizaciji temelječa terapija (Mentalization based treatment, MBT),” o načinu zdravljenja motenj osebnosti prava naša sogovornica.
