“Ne morem živeti brez tebe”, “Ves čas želim biti ob tebi”, “Si kot droga”, je le nekaj stavkov, ki jih pogostokrat slišimo iz ust ljudi, ki so odvisni od ljubezni. O tej vrsti zasvojenosti je javno spregovorila tudi spolna in partnerska terapevtka Špela Gornik, ki je kot strokovnjakinja za medosebne odnose sodelovala v tretji sezoni šova Poroka na prvi pogled. “Pri odvisnosti od ljubezni gre za podoben proces kot pri odvisnosti od alkohola, drog, nikotina ali pornografskih vsebin. Človek, ki predstavlja tvoj predmet poželenja, postane višja sila, ki vrti tvoje življenje,” je povedala in priznala, da se je njen svet eno leto vrtel okoli Turka. Dobra novica pa je, da se kot vsake druge odvisnosti lahko rešimo tudi odvisnosti od ljubezni. Razumevanje njenih mehanizmov je pri tem ključno. Več o tem v pogovoru s Špelo Gornik.
Za kaj gre pri odvisnosti od ljubezni? Kaj se dogaja v naših možganih?
Odvisnost od ljubezni je pravzaprav vsakršna situacija, kjer drugo osebo ljubiš z obsesivno kompulzivno intenzivnostjo. Odnosu vlada emocionalna intenziteta, ki je zgolj projekcija predstave, ki jo idealiziraš v svoji glavi. Za ples sta potrebna dva – odvisnik od ljubezni in človek, ki se ljubezni in zavezi izogiba. Mnogokrat se vlogi tudi izmenjujeta. “Co-addictions” (nimamo ustreznega slovenskega prevoda, ki bi se ločil od prevoda co-dependency) pogosto nastanejo v navezi mož-žena, lahko pa so prisotne pri skoraj vsakem resničnem ali idealiziranem odnosu med dvema osebama – tudi med staršem in otrokom, terapevtom in klientom, šefom in zaposlenim ali odnosu, ki je zgolj fantazijski, npr. med znano osebnostjo in oboževalcem ali gurujem in njegovimi privrženci. Tovrstna izmenjava pozornosti ni osnovana na enakovrednosti, spoštljivosti in zdravih mejah, temveč na ekstremni pozitivni ali negativni intenzivnosti.
Kakšni so znaki te odvisnosti? Kakšne besede in dejanja so značilni za te osebe?
Pri odvisnosti od ljubezni gre za podoben proces kot pri odvisnosti od alkohola, drog, nikotina ali pornografskih vsebin. Človek, ki predstavlja tvoj predmet poželenja, postane višja sila, ki vrti tvoje življenje. Pripisuješ mu malodane nadnaravne sposobnosti, s tem, ko do njega gojiš nerealistična pričakovanja. Prav tako je za odvisnost od ljubezni značilno zamreženje (enmeshment) in odsotnost zdrave intimnosti, ker s sočlovekom ne znaš na spoštljiv način (brez da kriviš, obsojaš ali prelagaš odgovornost na drugega) deliti svojih avtentičnih misli in čustev, tudi ne zmoreš preveriti svojih nezrelih zaznavanj. Ne zanima te doživljajska resničnost sočloveka, temveč si fiksiran na zgodbo, ki jo vrtiš v svoji glavi.
Kdaj lahko ta odvisnost postane problematična?
Vsakršna odvisnost predstavlja beg od boleče realnosti in je problematična. Odvisniki od ljubezni si domišljajo, da so intimni, a jih je v resnici zdrave intimnosti zaradi preteklih izkušenj strah. Ko dosežejo določeno stopnjo bližine, jih zagrabi panika in poskrbijo, da umetno ustvarijo razdaljo med seboj in partnerjem. Nenehno se srečujejo z dvema ekstremnima nasprotjema: stapljanjem in zidovi. Tako si preprečujejo resnični stik z notranjo zaznavnostjo, ki omogoča pretok srčnih moči.
Kako se bo na razhod odzval odvisnik od ljubezni v primerjavi z nekom, ki ni odvisen?
Večina ljudi ima za seboj izkušnjo soodvisnih (co-dependent) odnosov. Prinašamo prtljago navezovalnih in kolektivnih travm ter travm prednikov, kar pomeni, da v odnose vstopamo poškodovani in relativno nezreli. Če se iz odnosa nič ne naučimo oziroma če z njim krepimo zgolj ranjene in prilagojene dele psihe ter obrambne mehanizme, potem odnose tudi zapuščamo z nespremenjeno stopnjo zrelosti. Poznamo dva, na katera se odvisnik odzove na razhod. Prvega imenujem kar Back to Black po sloviti Amy Winehouse, ki ni zmogla preboleti svoje odvisniške ljubezni do moškega, ki mu je nadela avreolo svoje “muze” in posvetila večino svojih pesmi. Kmalu po tem, ko je z Blakom Fielder-Civilom zanosila druga, je Amy podlegla prevelikemu odmerku alkohola in tako veliko premlada umrla. Drug tip odvisnikov si, namesto da bi se posvetil okrevanju, poišče uteho pri drugih osebah ali pa se zateče k fantazijskemu svetu, ki vodi v odvisnost od seksualnih delavcev/delavk in ustvarjalk seksualnih vsebin na spletnih portalih, sledenju trendu raziskovanja spolne fluidnosti ipd.
Kakšni so odtegnitveni simptomi, ki jih doživlja odvisnik od ljubezni?
Abstinenčna kriza in odtegnitveni sindromi so zelo močni. Od bolečin v telesu, preobjedanja ali izogibanja hrani pa vse do depresij. Veliko jih raje, kot da bi se soočili z bolečino, od nje beži. Mnogokrat tako, da si najdejo nov objekt poželenja. Pogoste so tudi težnje po samomorilnosti ali maščevanju.
Kako se razvije takšna odvisnost? Predvidevam, da ima korenine v otroštvu. Če to drži, česa nam je v otroštvu primanjkovalo oziroma kje se je v naših zgodnjih letih zalomilo?
V ozadju odvisnosti od ljubezni nastopa rana zapuščenosti. Ta se razvije med prvim in tretjim letom starosti. Posledica rane so luknje v zadovoljevanju osnovnih potreb otroka, ki vodijo v pomanjkanje ljubezni do sebe, zaradi katere kasneje to začnemo iskati zunaj sebe, v drugih ljudeh, s katerimi pa se zaradi preteklih travmatskih doživetij dejansko ne znamo povezovati na način, ki bi našemu živčnemu sistemu zagotavljal varnost, saj naši nevroni hrepenijo po ekstremnih dražljajih. Ljudje, ki imamo težave z odvisnostjo od ljubezni, mnogokrat ne znamo biti v zdravem odnosu do samih sebe. Težko si postavljamo funkcionalne meje in mnogokrat ne vemo, kaj so pravzaprav naše želje ter potrebe in se pretirano prilagajamo potrebam drugih. Ostali simptomi so pogosto tudi negativna kontrola, zamere, poškodovan stik z duhovnostjo, odvisnosti in težave z intimnostjo.
Poimenovanje tega “stanja” je po mnenju nekaterih problematično, ker ne gre za formalno diagnozo. Na portalu Healthline sem zasledila, da bi bilo poimenovanje čustvena odvisnost, emotional reliance, boljša alternativa. Se strinjate?
Težko se strinjam s tem, ker gre pri odvisnosti od ljubezni v osnovi za nezmožnost čustvene intimnosti. Kot partnerska terapevtka opažam, da večina parov te kompetence ni osvojila in da nas pravzaprav večina prihaja iz družin, kjer nam ni bilo dovoljeno čutiti pristnih čustev in komunicirati o njih na način, ki bi omogočal regulacijo živčnih sistemov in varno navezovanje. Vajeni smo (dopuščanja) pretiranega nadzora soljudi in verbalnega nasilja. Odvisnost od vzhičenih stanj je problematika, v katero nas je ujela doba informacijskega sveta. Da podatki ne ostajajo zgolj na ravni informacij, jih morajo biti naši živčni sistemi sposobni predelati in telesa presnoviti.
Kakšna bi bila “idealna” vzgoja, ki bi otrokom omogočila občutenje pristnih čustev?
Ne gre toliko za vzgojo, kot za sprejemanje in prepoznavanje otrokovih potreb. Otroci ne potrebujejo le strehe nad glavo, oblačil, hrane in objemov, temveč našo pozornost, prisotnost in odzivnost v času, ki ga preživljamo skupaj. Potrebujejo tudi meje in vodstvo in usmerjanje. Najbolj močna motivacija za zdrave odnose je omogočanje varne navezanosti. Starši jo priskrbimo otrokom tako, da izžarevamo notranji mir, ki se ga ne da zaigrati. Čustveno ravnovesje ustvarimo s sprejemanjem vseh čustev in čutenj, ki se porajajo v nas. Biti morajo naravna; kadar so potencirana, gre za prenos nerazrešenih čustev, ki jih nosimo iz preteklosti in se zlahka prenesejo na otroke, ki so odprti sistemi. Pri čustvih je pomembno, da jih ne potlačujemo in ne mečemo na druge. Pomembno je, da jih občutimo in pustimo, da gredo skozi naše telo. Največji učitelji so jeza, strah in žalost. Povezujejo nas z našim izvornim potencialom in prepoznavanjem našega poslanstva v družbi in svetu. Če ne bomo v stiku z njimi, bomo uničujoče vplivali na odnose in tovrsten vpliv se pogosto vleče v obdobje odraslosti in prehaja iz generacije v generacijo.
Kako lahko partner pomaga odvisniku, na kakšen način, s kakšnimi besedami?
Partner lahko taki osebi pomaga predvsem z delom na sebi in pripravljenostjo na skupnem delu na odnosu. To se dogaja iz minute v minuto. Nikoli se ne konča, podlaga zanj pa so po modelu trikotne Sternbergove piramide: zaveza, strast in intimnost. V 21. stoletju morata biti pripravljena podpirati vse omenjene tri vogale oba partnerja. Le tovrsten trikotnik predstavlja odmik od dramskega, ki omogoča nenehno preigravanje med starokopitnimi vlogami žrtev, agresor in rešitelj.
Zdi se, da so družbena omrežja pravi raj za odvisnike od ljubezni. Vse je “instant” in hitro, ko občutki izginejo, se po nov “odmerek” obrnemo k naslednjemu. Se strinjate?
Problematična niso le družbena omrežja, temveč celotni ustroj potrošniško naravnane družbe, ki spodbuja porast psihopatskih, sociopatskih makiavelističnih in narcističnih potez. Žalostno je predvsem to, da pri spoznavanju ljudi mnogokrat nimamo priložnosti zaznati neskladja njihovih prepričanj, idej, mnenj in delovanja. Instant povezovanja in zaljubljanja prav tako ekstremno povečujejo moralno nezavzetost. Vedno več posameznikov se s “konzumiranjem” soljudi, ki jih doživljajo kot objekte, prepriča, da določeni moralni standardi zanje ne veljajo. Raje, kot da bi osebo spoznavali, ji pripisujejo svoja prepričanja, ki pogosto izhajajo iz ran in senčnih plati, ki jih skušajo skriti in zanikati in ostajajo skrite pod njihovo družbeno masko.
O tem, da ste bili tudi vi od ljubezni odvisni, ste javno spregovorili. So se vam takšna doživljanja, ki ste jih občutili pri Turku, zgodila že prej ali je ta moški, kot pravimo, “prišel ob pravem/napačnem času”? V kakšnem stanju ste bili, ko sta se spoznala?
Od ljubezni sem bila odvisna že pred njim. Sama zato krivim predvsem romane Victorie Holt, ki sem jih prebirala kot majhna deklica. Vseskozi sem sanjala o moškem, ki bo prišel v moje življenje, me rešil mojih bremen in me imel brezpogojno rad. Za ljubezen moških, v katere sem se zaljubljala, sem bila pripravljena narediti vse. Hkrati sem se bala resničnega stika z njimi. Ljubila sem jih na daleč. Turka sem spoznala v evforičnih okoliščinah; na Kitajskem in na noč, ko je Slovenija premagala Alžirijo na svetovnem prvenstvu. Zmago sem proslavljala z balkansko navezo prijateljev v lokalu, kjer me je omrežil kot skrivnostni neznanec. Padla sem na svojo fantazijo, ki sem jo gojila že od 4. razreda osnovne šole, ko sem razvila strast in fascinacijo nad turškimi moškimi. Prišel, videl, osvojil. Šokiral me je s svojo odločnostjo, da je to to. Seveda je šlo bolj kot za love bonding (ljubezensko povezovanje) za love bombing (bombardiranje z ljubeznijo). Njegova odločnost je trajala natanko eno noč, moja pa več kot leto dni. Kljub temu da mi je jasno pokazal, da ga ne zanimam več, sem se mu na vse pretege trudila dokazovati svojo naklonjenost.
Kako se lahko znebimo te odvisnosti? Omenili ste postopek, ki ga je promoviral Russel Brand. Kako poteka?
Sama se izobražujem od avtoritet na tem področju, kot je Pia Mellody, ustanoviteljica modela okrevanja “The Meadows”. Vsi, ki delujemo na področju okrevanja od soodvisnih razmerij in odvisnosti od ljubezni, smo šli skozi svoje boleče izkušnje in v tradicionalnih terapevtskih modelih nismo dobili podpore in razumevanja, ki bi zadovoljila našo potrebo po očiščenju patriarhalnih vzorcev na medosebne odnose. Verjamem, da tradicionalne vloge, ki jih arbitrarno pripisujemo moškim in ženskam, posameznike in posameznice oropajo avtentičnosti in avtonomnosti. V življenju potrebujemo oboje. Tako avtonomijo, ki nam zagotavlja, da živimo svoj polni potencial, kot tudi povezanost. Russell Brand je na poljuden način predstavil metodo okrevanja od odvisnosti v 12. korakih. Prvi korak je ta, da si priznamo, da imamo problem in prenehamo živeti v zanikanju. Vsi ostali koraki predstavljajo postopno pot v svojo moč, ki nam omogoča harmonično sobivanje in soustvarjanje.
Več o 12 korakih izveste v videu.
