Je odločitev za partnerski odnos s točno določeno osebo slučajnost?
Biti del ljubečega partnerskega odnosa je naravna potreba vsakega odraslega človeka.
Ljudje menimo, da se za vstop v partnerski odnos odločamo na podlagi kemije – čustev, ne zavedamo pa se, da so poleg čustev »na delu« še druge sile.
Odločitev za partnerstvo s točno določeno osebo naj ne bi bila racionalna zadeva, saj vstopamo v partnerski odnos. Smo zaljubljeni in v sebi čutimo, da smo srečali sorodno dušo, s katero se želimo globlje povezati. S to, za nas posebno osebo si želimo in si upamo razkriti najbolj intimne dele sebe, kljub tveganju, da nas lahko ponovno ranijo.
Stopnje samorazkrivanja, do katere si dovolimo razkriti skrite dele sebe, so pri različnih ljudeh različne. Vendar pa vsi stremimo k temu, da najdemo partnerja s podobno ovrednoteno potrebo po bližini in oddaljenosti.
Naravno je, da se odraščajoči moški in ženska začneta ozirati po ujemajočem se, sebi primernem ljubečem partnerju, s katerim bi ustvarila družino.
Pri tem naj bi bil/a izbrani partner/ka čim bolj podoben predstavi o idealnem partnerju, ki jo posameznik nezavedno nosi v sebi. Po možnosti naj bi bil/a partner/ka lep/a, pameten/na, prijazen/na, postaven/na, delaven/na, morda pa še finančno dobro situiran/a in na splošno socialno zaželen/a.
Ženske in moški imamo sicer nekoliko različne prioritete glede zaželenih lastnosti partnerja, saj je različna tudi naša narava. Ženska bo npr. na vrh lestvice prioritet pričakovanj do partnerja postavila doživljanje občutka varnosti ob njem, medtem ko bo moški cenil občutek zaželenosti in priznanja ob svoji partnerki. Oba pa bosta stremela k izbiri takšnega partnerja, ki bo s svojimi lastnostmi omogočal doživljanje naštetega.
Oseba, h kateri te vleče, ni nujno dobra zate – igra nezavednega pri iskanju ’prave/ga’
Na zavestni ravni ljudje sicer vemo kakšnega partnerja si želimo najti. Na nezavedni ravni pa pritegnemo k sebi povsem drugačne, včasih celo diametralno nasprotne osebe.
Nezavedno iščemo partnerja, ki je v nekaterih lastnostih podoben našim staršem, oz. tistemu od staršev, s katerim imamo bolj nerazrešen odnos. Le takšna oseba v nas vzbudi tisti znani občutek domačnosti, ko se zdi, da nekoga od nekod (pa ne veš od kod) že dolgo poznaš.
Občutek domačnosti, ki se pojavi na začetku nekaterih poznanstev, pa se poleg na pozitivne lastnosti, nanaša tudi na nam škodljiva vedenja drugega. Opisana domačnost (že videno, občuteno..) odnosa je sicer predpogoj za doživljanje tako pravega kot lažnega (iluzornega) občutka varnosti, ki ga drugi nudi.
To je tudi razlog zakaj kot prijeten in zaželen lahko prepoznamo tudi odnos, ki nam škoduje, ker se v njem odigra neko zlorabljajoče vedenje, ki nas ne osrečuje. Pa nas vseeno kar vleče v takšen odnos. Še sami se sprašujemo kaj bi to lahko bilo. Razlog je med drugim to, da nam je takšno škodljivo vedenje drugega že dobro znano iz preteklosti in se nam torej ni potrebno soočati z nečim novim, nepoznanim, kar bi od nas zahtevalo dodatno vlaganje energije, napora za vzpostavitev odnosa.
Medtem pa je razlog za vstopanje in ostajanje v odnosih, ki nam škodujejo, tudi, da ljudje sprejmemo kot »normalno« tisto vedenje, ki smo ga navajeni iz preteklosti, zgolj, ker bolj prijaznega vedenja do nas ne poznamo, ker ga npr. nikoli nismo bili deležni.
In je zato prijazno vedenje do nas lahko vir tesnobe in strahu. Le od bi razumeli za kaj gre?
Zakaj nekdo vedno izbere za partnerja zasvojenca/ko?
Glede na do sedaj povedano sledi, da se ljudje povežemo s partnerjem s takšnimi osebnostnimi in drugimi lastnostmi, kot jih skreirata naša zavest in nezavedno skupaj.
V nezavednem imamo shranjene pretekle izkušnje in disfunkcionalne spomine, vse, kar je potrebno predelati v partnerskem odnosu, ki je najbolj intimni odnos po odnosu s starši. V odnosu pa, kjer je eden od partnerjev zasvojen, najsi bo s kemičnimi snovmi ali kompulzivnimi zasvojitvenimi vedenji, se odigrava posebna drama, ki ima določene zakonitosti.
Zasvojeni partner je v odnosu psihično, lahko pa tudi fizično pretežno odsoten in odtujen, nanj praviloma ni mogoče računati, da bo naredil, kar je obljubil, da bo.
Zasvojeni partner ima navadno zelo veliko strahu pred doživljanjem intimne v partnerskem odnosu, česar se največkrat ne zaveda. Enako velja za njegovega partnerja, ki vztraja ob njem, ker je npr. zasvojen z odnosi. Partner zasvojenega se čuti notranje potisnjenega v vlogo, kjer mora, bolj kot je v njegovi moči, skrbeti za drugega, v tem primeru partnerja, namesto zase.
Tako postane partner zasvojenega ekspert v tem, kako žrtvovati svojo osebno rast, svoje doživljanje, kako živeti življenje zgolj za nekoga drugega, hkrati pa upati, da bo nekega dne poplačan za ves ta trud in da se bo drugi – zasvojeni partner posledično nekega dne spremenil.
Partner, ki je zasvojen, je lahko pod vplivom omame tudi nasilen do partnerja in otrok, kar še dodatno dela življenje z njim težko in obupano.
Kljub vsemu gre za iskanje odnosa in želje, da bi te nekdo imel rad
Kljub temu, da ni očitno na prvi pogled, je vsako zasvojeno vedenje hkrati tudi iskanje odnosa z drugim. Iskanje povezanega odnosa, ki ga v primarni družini zasvojenega ni bilo. Gre za iskanje ljubečega odnosa, kjer bi zasvojeni, kot da bi bil nebogljen otrok, občutil, da je ljubljen in zaželen. Da so ga veseli, ker obstaja in so že samo zato (brezpogojno torej) pripravljeni zanj marsikaj narediti.
Alkoholik ima v resnici simboličen odnos s steklenico, drugi zasvojeni pa z drugimi snovmi/vedenji. Steklenica npr. je vedno tam, na razpolago, kadarkoli si je zaželi in ustreže njegovi potrebi po »bližini«, medtem ko partner, odnosno bitje, ni na voljo vsak trenutek. Kar je glede na posledice njegovega zasvajanja navsezadnje tudi razumljivo, saj ga zasvojeni s svojimi dejanji dobesedno odžene. Pri čemer gre sicer za sekundarno razdaljo med njima.
Partner zasvojenega si pogosto ne upa oditi iz peklenskega odnosa
Zasvojenost enega partnerja ni samo težava te osebe, temveč kaže na težave v celotnem partnersko-družinskem sistemu. Ni glavni problem tovrstne družine/partnerskega odnosa zasvojeni, tudi njegov partner ima namreč določene težave, ki jih sicer spretno prikriva in težav morda niti samemu sebi ne prizna, saj jih ne definira.
Navadno partnerji zasvojenega niso zmožni iskreno pogledati vase in videti razloge, čemu vztrajajo v odnosu z zasvojenim. Pogosto je, bolj kot ljubezen do partnerja, strah zase, v smislu: »kaj bo z menoj, kam naj grem, če se partner ne izseli,« itd. Partnerji zasvojenih želijo spremeniti zasvojenega partnerja, sami pa se ne bi spremenili. Domnevajo, da so oni povsem v redu, takšni kot so. A bi morali biti del spremembe.
Kdo si bo izbere za partnerja zasvojenega, alkoholika ali nekoga, ki uživa drogo ali druge substance?
Navadno oseba, ki ni vajena prisluhniti lastnim potrebam v odnosu z drugim. Je pa istočasno zelo navajena vsakršne zadovoljevati potrebe drugih, medtem, ko se v njej kopiči jeza.
Na začetku odnosa partnerja zasvojenega omamljanje njegovega partnerja oz. druga oblika zasvajanja ne moti zelo, saj mu/ji zasvojeni partner s tem daje na voljo čas in prostor brez oz. z zelo malo intime, glede na to, da je zasvojeni v polnosti zaposlen, z razmišljanjem, kako priti do »nove doze« in prikrivanjem svoje zasvojenosti.
Tudi so-odvisni je navadno odraščal v družini ob odsotnem očetu in zaščitniški mami, ki je skušala tega očeta nadomestiti, med njima pa ni bilo povezanosti oz. pristnega stika. V takem odnosu je bilo veliko občutkov strahu, sramu in nemira. Tako za zasvojenega, kot za njegovega partnerja, intimna psihična bližina s partnerjem predstavlja določeno (psihično) grožnjo.
Bližina v tem odnosu postane vir strahu v obdobjih, ko se partnerja vseeno, po njunem čutenju preveč zbližata, kar v obeh vzbudi veliko stiske. Biti si blizu z drugim, takšna partnerja čutita, da ni varno. Tako en kot drugi partner imata izkušnjo, da če si v odnosu preveč ranljiv, te nekega dne ponovno ranijo, ponižajo, sramotijo ali celo zapustijo. Te poskusijo zlorabiti, uničiti. Zato se med tema dvema partnerja pogosto obdobno, ko si prideta preveč blizu, vnemajo prepiri, s čimer varno ohranjata psihično distanco. Z izbruhi jeze se zavarujeta oz. regulirata občutja tesnobe in strahu, ki so se pojavila ob zbliževanju. A krog se kmalu ponovi.
Zasvojenost ni slučajna – naša duša išče rešitve, a niso vse dobre
Zasvojenost je v funkciji uravnavanja odnosa, saj je povezan odnos za ta dva partnerja bolj strah vzbujajoč kot npr. alkoholična drama v njunem odnosu. Vendar pa alkoholna »zgodba« sčasoma postane dobesedno življenjsko ogrožajoča, saj se zasvojeni partner, ki je lahko pod vplivi različnih substanc tudi nasilen, ne zmore ustaviti v svojem početju, njegov partner v poskusih spreobračanja tone z njim.
Pri zasvojenih se pogosto prepleta več zasvojenosti. Kemične in nekemične, kjer so vključena tudi določena kompulzivna vedenja, npr. zapletanje v trikotniška razmerja. Preko tovrstnih izhodov iz odnosa zasvojeni partner išče izhod oz. pomiritev svoje naraščajoče stiske ob strahu pred intimo. Zato se mu včasih, kot kasneje pove sam/a: »kar zgodi« afera, razmerje z novim partnerjem, z ljubico/imcem, kot navidezno rešitvijo, ki se je nepričakovano pojavila.
Zveza z nekom, s komer uradna zveza zaradi objektivnih okoliščin vezanosti enega partnerja ni mogoča, pomeni skriven odnos, ki v javnosti ne obstaja. Nekateri zasvojeni svoje izven partnersko razmerje opravičujejo, rekoč, da imajo večje intimne potrebe kot večina ljudi, kar ne drži.
Velikokrat lahko slišimo in ali preberemo v kakšni reviji, da »trikotniški« partner/ka sprašuje ali je mogoče pričakovati, da bo njen/njegov ljubljeni/a nekega dne zares zapustil zakonskega partnerja/ko, kar obljublja že ves čas njunega razmerja. In ali bo nekega dne res zaživel z njo/ njim, česar se ta spraševalec/ka nadeja. Tu je pomembno je vedeti, da ima oseba, ki pristane na odnos z vezanim ali drugače nedosegljivim partnerjem, najverjetneje še več strahu pred intimo in razkrivanjem v odnosu, kot njegov partner/ka v tej aferi, sicer ne bi pristajal/a na takšen odnos.
Živeti v zasvojeni družini pomeni, da bolj skrbiš za druge kot zase
Zasvojenost v psihosocialno – terapevtskem jeziku pomeni, da ima oseba težave z navezanostjo. Ta je v tem primeru ne-varna, kar pomeni, da zasvojeni nima izkušnje varne navezanosti, ko bi ji nekdo stal ob strani kot referenčna oseba in bi v stiski lahko računal/a nanj.
Ima pa izkušnjo, da jo drugi zapusti, izda, zamenja ipd., pred čemer se zasvojeni poskuša zavarovati. V osebni zgodovini zasvojenega gre praviloma tako za odsotnost očetovske figure, kot za pretirano navezavo matere na zasvojenega, katerega si tudi izbere za zaupnika (glede tem, ki ne sodijo v otroško-starševski sistem), s čimer se vloge v družini zamenjajo.
Otroci v tem primeru psihološko ali/in fizično skrbijo za starša in so prikrajšani za brezskrbno otroštvo. Ni nujno, da je očitno tako, vendar otroci v družini, kjer se vse podreja zasvojenemu, psihološko izgubljajo in nevede sprejemajo vase sporočilo, da so ok le, če skrbijo za druge. Zase pa jim ni »dovoljeno« poskrbeti, to jim narekuje nezavedno prepričanje, pridobljeno skozi odnos z zasvojenim.
Vsi v družini čutijo neprijetna čutenja, a se vedejo, kot da je vse OK
Za zasvojenost z alkoholom je značilno, da člani družine, poleg strahu, čutijo tudi veliko gnusa in žalosti v odnosu do zasvojenega (npr. partnerja ali očeta), sčasoma pa zaradi potlačitve niti ne vedo več, kaj čutijo.
Ta potlačena čutenja nato uravnavajo njihovo življenje, zato se tisti med njimi, ki so odraščali v zasvojenem družinskem vzdušju, v odraslosti zapletajo v odnose z osebami, ki v njih znova vzbujajo enaka občutja: strah, sram, gnus ipd. in za katere morajo nekako skrbeti. Ob tem ti svojci potrpežljivo prenašajo, kar jim zasvojeni (npr. partnerji) počnejo, medtem, ko jim skušajo še pomagati reševati problem zasvojenosti.
Svojci zasvojenega zato zanemarjajo svoje potrebe in svoje življenje in živijo življenje so-zasvojenega. V resnici so zasvojeni s tem, da »rešujejo« zasvojenega in krog zasvojenosti je tako sklenjen. Temu strokovno rečemo medgeneracijski prenos travm.
Čustva, npr. žalost, v teh družinah se pristno začuti šele, ko so vsebine do neke mere predelane in so vzpostavljeni pogoji, da se lahko varno čuti. Tem občutjem navadno sledi jeza, ki je zdrav in koristen odziv, ko se partner zasvojenega odloči, da si uredi svoje življenje. Ta odločitev sprejme navkljub temu, da se zasvojeni morda ne bo odločil za zdravljenje – rehabilitacijo, potem ko mu je postavil ultimat. Ta naj bi bil premišljena odločitev, saj ima posledice za vse vključene, sicer nima smisla, da se postavi, v kolikor oseba, ki postavi ultimat, tega ni zmožna uresničiti. V slednjem lahko gre le za ponesrečen poskus, kakršnega naslednjič tudi zasvojeni ne bo več jemal resno.
Če partner zasvojenemu v času zdravljenja stoji ob strani, je možnosti, da odnos (dolgoročno) obstane
V primeru, da se zasvojena oseba dejansko odloči za zdravljenje zasvojenosti, je to, da mu njegov partner ali druga pomembna oseba stoji ob strani, zelo velika in odgovorna odločitev, s katero želi ta oseba pomagati svojemu zasvojenemu. Pri tem mora biti ta oseba popolnoma iskrena do sebe, tako glede svojih preteklih zamer do zasvojenega, kot glede še prisotnih občutkov nemoči, žrtvovanja ter dejstva, da jo čaka veliko delo, če zares namerava stati ob strani partnerju oz. zasvojenemu, ki vstopi v program zdravljenja zasvojenosti.
Hkrati to pomeni, da se ta partner vključi v svetovalni/terapevtski proces in v njem razreši svoje dileme in pomisleke glede prihodnjega odnosa z zasvojenim ter naposled izvede določene osebnostne spremembe na sebi in zaradi sebe, ne le zaradi drugih/ega.
Družina namreč vedno znova vzpostavi svojo homeostazo in če se en član družine kakorkoli spremeni, se morajo ustrezno spremeniti tudi ostali člani, sicer sprememba te osebe ne bo trajna. Z vidika kibernetike družinskih sistemov ima družinski sistem tendenco, da potisne spremenjenega člana v staro vlogo, sploh, če ta ni dovolj močan v aktivnem novem slogu življenja. Sistem odnosov je navadno močnejši od posameznika in zmaga. Prav zato je pomembno sodelovanje vseh družinskih članov pri zdravljenju oz. rehabilitaciji zasvojenega. Potrebno je, da se vsi družinski člani, zlasti pa partner vključijo v proces zdravljenja, v program ali v podporno skupino. Kajti le tako bo sprememba uspela in se bo v družini vzpostavila drugačna, psihološko bolj zdrava klima brez zasvojenosti.
Možnostih zdravljenja zasvojenosti: pogovor – svetovanja za partnerje, družine v stiski zaradi alkohola, drog
V projektu Skupnosti Most sodelujejo 4 konzorcijski partnerji: Nosilni Zavod Karitas Samarijan, Zavod Pelikan Karitas, Društvo Žarek upanja in Slovenska karitas, kot koordinacijski partner. Partnerji, povezani v projektu si prizadevajo prav za to, da v proces rehabilitacije zasvojenega v obdobju reintegracije vključimo tako zasvojene, kot njihove svojce, partnerja oz. celotno družino.
Le tako si lahko obetamo v naši družbi več od alkohola ozdravljenih – rehabilitiranih srečnih in družin brez zasvojenosti, ki bodo znale svoje občasne konflikte oz. nestrinjanje, ki so normalna stvar, spremeniti v tvorne kakovostne odnose.
Zapisala:
Milena Finc, mag. zakonskih in družinskih študij, dipl. soc. del.
Skupnosti Most
V četrtek, 4. 2. 2021, skupnosti MOST ob 13. uri vabijo na dan odprtih vrat. V prvem delu bodo predstavili uspešnost projekta, zanimive utrinke iz skupnosti, medprojektno sodelovanje in načrte za prihodnost. V drugem bomo prisluhnili trem kratkim predavanjem strokovnih sodelavcev projekta. Več info: https://skupnosti-most.si
