Zgornje pričevanje je izsek iz pogovorov o stiskah, ki so jih sodelujoči v vseslovenski raziskavi doživljali v otroštvu in mladostništvu. V najobširnejšem delu raziskave so raziskovalci opravili 213 pogovorov z otroki, mladostniki in mlajšimi odraslimi (stari do 30 let) iz vse Slovenije, ki so retrospektivno odgovarjali, kako so v mlajših letih iskali pomoč in so tudi ovrednotili, kako dostopna je ta bila z njihovega vidika.
Izsledke raziskave Podporne mreže mladih v psihosocialnih stiskah, ki so jo na pobudo Ministrstva za zdravje izvedli na Oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti in Fakulteti za socialno delo, v sodelovanju s pedopsihiatranjo dr. Anico Mikuš Kos opravili leta 2021, nam je predstavila članica raziskovalne skupine dr. Špela Razpotnik s Pedagoške fakultete.
Raje primarna družina kot vrstniki
“Otroci s psihosocialnimi stiskami se običajno najprej obrnejo po pomoč znotraj primarne družine – k staršem. Kadar gre za težave, ki imajo vzrok v primarni družini (denimo s starši), pa se obrnejo po pomoč k sorojencem in starim staršem ali izven družine,” pravi dr. Špela Razpotnik. Prvi korak v iskanju pomoči najpogosteje sprožijo matere, in sicer pomoč sprva iščejo pri osebnem zdravniku.
Raziskovalce pa je nekoliko presenetil odgovor, da v primeru težav mladi redko iščejo pomoč med prijatelji. »To verjetno odraža sodobni način življenja, saj danes mladi nimajo močnih vrstniških skupin, ampak so veliko prepuščeni sami sebi, v ospredju je ‘druženje’ preko socialnih omrežij, osebnega druženja, pri katerem bi se lahko razvile podporne mreže in bolj tesna prijateljstva, pa je manj,« ugotavlja dr. Razpotnikova. Poudarja, da se je ravno zaradi tega pri organiziranih oblikah podpore za mlade pomembno zavedati pomena skupinskih pristopov dela in vrstniške podpore, ki se tam lahko vzpostavi.
Dejavniki, ki ovirajo dostop do pomoči
Glavno težavo pri dostopnosti do pomoči med mladimi z duševnimi stiskami so sodelujoči navajali čakalne dobe, pravi sogovornica. Kdor ima finančne zmogljivosti za samoplačniške storitve lahko pride prej do pomoči, niso pa to nujno tisti, ki pomoč najbolj potrebujejo.
Velika težava je tudi stigma, zaradi katere mladi ne spregovorijo o svojih težavah.
Za tiste, ki ne živijo v večjih mestih, lahko težavo predstavlja tudi oddaljenost od organizacij, ki nudijo pomoč, saj so potrebni čas, prevozno sredstvo in tudi stroški, da se otroka odpelje do pomoči.
Sem imela ponudbo hodit ambulantno na EAP (enota za adolescentno psihiatrijo, op.a.), sam mi je mama jasno dala vedet, da me v Ljubljano ne bo vozila, sama prit pa ne morem zaradi denarja in ga ne bi mogla dobit od mame.
Anonimna pričanja sodelujočih v raziskavi
V šoli se ne želijo izpostavljati
Veliko sodelujočih je poročalo, da šole niso dojemali kot varnega okolja, kjer je ‘pametno’ govoriti o svojih težavah in se na ta način izpostavljati. Predvsem zaradi skrbi, da bi jim to prej škodilo kot koristilo. Šolo so opisovali kot okolje, kamor se hodi po ocene in ne po podporo v primeru stisk.
“Zanimivo pa je bilo, da v primerih, ko je bila šola izpostavljena kot vir pomoči, je bil praktično v vseh primerih opisan res izjemen angažma nekoga iz šole, ki se je pri podpori mladi osebi izrazito zavzel, v meri, ki se ne pričakuje v rednem šolskem sistemu,” opisuje dr. Špela Razpotnik. Dodaja, da se ji to zdi vredno spremeniti, saj je šolstvo sistem, ki zajame malodane vse otroke. Zdi se ji pomembno, da se otrokom znotraj šole in drugih mladinskih organizacij omogoči varne prostore, kjer lahko ustvarjajo in se vzajemno podpirajo. Ter da je zelo pomembno otroke tudi opolnomočiti – organizirati izobraževanja, o tem kako prepoznavati, se odzivati in podpirati, če opazijo psihosocialne stiske pri sovrstnikih, saj so mnogi izmed njih priče stiskam mladih v svoji bližini.
Pošiljanje od vrat do vrat brez prave pomoči
Kot še pove dr. Špela Razpotnik je delež oseb, ki so prišli do institucionalne pomoči, zadovoljnih, precejšen delež pa tudi nezadovoljnih. Vzroki za nezadovoljstvo so bili zelo ozko usmerjena podpora (denimo le na eno težavo) ter občutek izgubljenosti v sistemu oziroma pošiljanje mlade osebe od vrat do vrat.
“Mladi imajo običajno kompleksne težave oziroma potrebe. Opisujejo, da so jih v določeni strokovne službi sicer sprejeli, obravnavali le eno od težav, nato pa jih poslali drugam, z razlago, da niso specializirani za specifične težave. Mladim in njihovih skrbnikom zelo manjka nekdo, ki bi jih na tej poti spremljal ves čas, da ne bi imeli občutka, da so izgubljeni v sistemu in da marsikdaj ne vedo, ali bodo prišli do ustrezne podpore zase, predpogoj za katero je kontinuiran in zaupen odnos z osebo, ki podporo nudi,” pripoveduje sogovornica. Med vsemi, ki pridejo do programov pomoči, pa jih ravno zaradi pomanjkanja občutka, da so zares slišani, več kot polovica te programe predčasno zapusti.
Mladim manjka občutek, da se za njih nekdo zavzame. In pri tem ni pomembno, ali je to zdravnica, učiteljica, mladinski delavec, glavno je, da imajo občutek, da so videni, slišani in sprejeti.
Razreševanje stisk, preden se stopnjujejo
Dr. Špela Razpotnik v zaključku poudari, da je potrebno večanje občutljivosti za tovrstne teme na različnih nivojih, pomembno pa je tudi, da imajo mladi v različnih okoljih na voljo avtonomne prostore, kjer se bodo lahko v varnem okolju izražali, povezovali in hkrati imeli dostop do različnih oblik podpore – vrstniške, prostovoljske in formalne – kjer bi se njihove stiske lahko reševale pravočasno, preden se stopnjujejo.
Takrat sem bila ful jezna na njega (učitelja, op.a.), ker je povedal (za stiske, rezanje, op. a.), ker je bila šolska socialna delavka brezbrižna, vseeno ji je bilo za človeka, brigalo jo je samo zato, da je imela kaj za govorit po kafetkih. To so te vasice, saj veš, kako to zgleda. In nima nihče pravice o 13-letni punci razlagat vsem po vaseh, pizda.
Anonimna pričanja sodelujočih v raziskavi
Članek je del projekta Mesec Duševnega zdravja – Festival dobrega počutja. Več podobnih informativnih in nasvetnih vsebin lahko najdete na tej povezavi.
Če vi ali vaš bližnji doživlja duševno stisko, so vam na voljo različne oblike pomoči:
Forumi
Duševne stiske:
– Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje
– Duševno zdravje
– Izgorelost
– Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce
– Motnje hranjenja
– Psihiater odgovarja
– Psihoterapija
– Zasvojenost in pomoč
– Žalovanje in slovo
Stiske v odnosih:
– Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi
– Vrnitev k sebi
– Za ženske v stiski
Organizacije in programi
Ozara Slovenija, Šent, Društvo MUZA, NACOA Slovenija, Programi: MIRA, OMRA, eSOS – spletna prepoznava socialnih stisk
Prva psihološka pomoč
Kako pomagate v primeru …:
– samomorilne ogroženosti (pdf)
– depresije (pdf)
– paničnega napada (pdf)
– čezmernega pitja alkohola (pdf)
– Test psihološke odpornosti
– 4 nasveti za izgradnjo psihološke odpornosti
