Vsak dan se milijoni ljudi zleknejo na kavč in gledajo svoje najljubše kriminalne oddaje. Naj gre za »FBI«, »Dexter«, »Mindhunter«, »Killing Eve«, ponovitve »Law & Order« ali katero od drugih podobnih nanizank, vse občinstvo pritegnejo z nazornimi upodobitvami zlikovcev in njihovim krutim vedenjem.
Najpogostejši lik upodobljen v teh oddajah je psihopat – oseba, ki zagreši brutalne umore, deluje nepremišljeno in hladno sedi v zasliševalni sobi. Čeprav so oddaje seveda fikcija, so njihove zgodbe postale znani kulturni standard.
Takšni prizori pustijo pri gledalcih vtis, da so posamezniki, ki trpijo za psihopatijo, zlobni, nesposobni čutiti čustva in so nepopravljivi. Toda obsežne raziskave, vključno z več letnim delom Arielle Baskin-Sommers, profesorice psihologije iz Univerze Yale, v njenem lastnem laboratoriju kažejo, da so populistične predstave o psihopatiji preprosto napačne.
Kaj je psihopatija?
Psihopatija se klasificira kot osebnostna motnjo, ki jo opredeljuje kombinacija šarma, plitvih čustev, odsotnost obžalovanja ali kesanja, impulzivnost in nagnjenost h kriminalu. Približno 1 % splošne populacije izpolnjuje diagnostična merila te bolezni, kar je približno dvakrat več kot pri shizofreniji.
Psihopatija terja visoke stroške posameznikom in družbi kot celoti.
Ljudje s psihopatijo na splošno storijo dva do trikrat več kaznivih dejanj kot drugi ter predstavljajo približno 25 % populacije v zaporih. Prav tako pogosteje kot drugi storilci kazniva dejanja ponavljajo po tem, ko so izpuščeni iz zapora.
Ugotovili so, da so psihopati bolj nagnjeni k zgodnejšemu drogiranju ter preizkušanju več različnih substanc kot drugi. Obstaja tudi nekaj dokazov, da se ti ljudje ne odzivajo dobro na terapevtske pristope.
Resnično življenje ljudi s psihopatijo je bistveno bolj pisano in spodbudno, kot ga prikazujejo mračne televizijske zgodbe. V nasprotju z večino upodobitev, psihopatija ni sinonim za nasilje. Res je, da je pri posameznikih s psihopatijo večja verjetnost, da zagrešijo kazniva dejanja, vendar nasilno vedenje ni pogoj za diagnozo te bolezni.
Nekateri raziskovalci trdijo, da so ključne lastnosti psihopatije prisotne pri posameznikih, ki ne kažejo nasilnega vedenja, vendar so nagnjeni k impulzivnemu in tveganemu vedenju, izkoriščanju ljudi ter jih ne skrbijo posledice njihovih dejanj. Te lastnosti je mogoče opaziti pri politikih, izvršnih direktorjih in financerjih.
Kaj pravi znanost o psihopatiji
Številne kriminalne oddaje, pa tudi mnoge ˝mainstream˝ novice, povezujejo psihopatijo s pomanjkanjem čustev, zlasti strahu ali kesanja. Ne glede na to, ali lik v oddaji mirno stoji nad neživim telesom ali gleda s klasičnim »psihopatskim pogledom«, so gledalci navajeni videti psihopate skoraj robotske. Prepričanje, da so ti ljudje brez čustev, je razširjeno ne le med laiki, ampak tudi med psihologi.
To ne drži. Obsežne raziskave so pokazale, da posamezniki s psihopatijo težje predelujejo čustva in imajo zmanjšano sposobnost prepoznavanja čustev drugih.
Arielle Baskin-Sommers je skupaj s svojo ekipo našla dokaze, da posamezniki s psihopatijo v pravih okoliščinah lahko prepoznajo in izkusijo čustva.
Poskusi na ljudeh s psihopatijo
V študiji s preprostim laboratorijskim testom so preučili domnevno pomanjkanja strahu pri posameznikih s psihopatijo.
Skupini udeležencev so na zaslonu pokazali črko »n« in barvna polja. Rdeča polja so pomenila, da lahko udeleženca strese elektrika; zelene škatle pa, da ga ne bo. Barva škatle je torej nakazovala grožnjo.
Šoki niso bili škodljivi, le rahlo neprijetni (študijo so odobrili ustrezni odbori za zaščito ljudi).
V nekaterih poskusih so udeleženca prosili, naj pove barvo škatle (tako so se bili prisiljeni osredotočili na grožnjo). V drugih preskušanjih so udeleženca prosili, naj pove obliko črke (s čimer so se osredotočili na negrožnjo), čeprav je bilo polje še vedno prikazano.
Na podlagi njihovih fizioloških in možganskih reakcij so lahko videli, da so udeleženci pokazali odzive strahu, ko so se morali osredotočiti na grožnjo v omenjenem testu. Vendar pa so pokazali manjše odzive strahu, ko so jih zamotili z vprašanjem. Očitno so sposobni doživljati čustva; imajo samo pridušen čustveni odziv, ko je njihova pozornost usmerjena v nekaj drugega.
To potrjuje tezo, da imajo psihopati nekakšno duševno kratkovidnost: čustva so prisotna, vendar so prezrta, da ne ovirajo doseganje ciljev.
Prav tako so raziskave odkrile dodatne dokaze, da so psihopati sposobni doživljati in prepoznati čustva z opazovanjem čustvenih prizorov ali obrazov, bolečine drugih in izkušenj obžalovanja. Sposobni so obdelati čustva, na katera se osredotočijo, vendar nazadujejo, ko je čustvo težje zaznati ali ni pomembno za njih oziroma njihov cilj.
Kako ‘zviti’ so psihopati?
Številne študije so pokazale, da so posamezniki s psihopatijo odlični pri uporabi informacij in uravnavanju svojega vedenja, če je to neposredno povezano z njihovim ciljem. Na primer, lahko delujejo očarljivo in ignorirajo čustva, vse z namenom, da bi nekoga pretentali. Ko pa izgubijo pozornost, pogosto pokažejo impulzivno vedenje (na primer dajo odpoved, brez rezervnega načrta) in sprejemajo odločitve, za katere bi lahko bili kaznovani (na primer, iskanje publicitete za kaznivo dejanje, medtem, ko jih išče policija).
Težko obdelujejo čustva, a za razliko od običajnih televizijskih likov, po naravi niso hladnokrvni. Podoba neustrašnega morilca se opira na zastarelo znanstveno pojmovanje psihopatije.
Družba bi morala odpraviti mite in bajke o tem kako so psihopati kruti, hladni ter brezsrčni morilci, ki se ne morejo spremeniti.
Vsak se lahko spremeni
Ena najbolj škodljivih zmot o psihopatiji je, da je to trajno, nespremenljivo in neozdravljivo stanje. Tudi to ne drži. Lastnosti psihopatije se sčasoma zmanjšajo pri mnogih mladih, običajno med pozno adolescenco ter odraslo dobo. S pravilnim ukrepanjem ter ustreznim zdravljenjem se možnosti za izboljšanje psihopatije dvignejo.
Vir: https://neurosciencenews.com/psychopaths-emotion-20437/
