Kot pravi urolog dr. Simon Hawlina, dr. med., iz UKC Ljubljana, epidemiološke študije še niso našle odgovorov na vprašanje, kaj povzroča raka na prostati. Poudari, da zdrav življenjski slog zmanjša možnost pojava raka na prostati, kot tudi izboljša uspeh zdravljenja.
Zdravniki svetujemo zdravo življenje z veliko gibanja, uravnoteženo prehrano, ki vsebuje malo živalskih maščob, veliko sadja in zelenjave, manj stresno življenje, znižanje prekomerne telesne teže in vsaj trikrat na teden spolno aktivnost.
Urolog dr. Simon Hawlina, UKC Ljubljana
Več let brez težav
Glavni problem je, da je rak prostate v veliki meri klinično nem, saj se razvija počasi in več let ne povzroča težav, ki bi jih bolnik občutil, priznava dr. Hawlina. Simptome bolniki praviloma zaznajo, ko je bolezen že napredovala in je neozdravljiva, so pa simptomi in bolezenski znaki v veliki meri pogojeni z anatomskim položajem prostate. Že njeno ime podmehurnica ali obsečnica govori, da se nahaja tik pod mehurjem in da obkroža začetni del sečnice.
Od težav z uriniranjem do patoloških zlomov
“Bolezen je sprva omejena samo na prostato. Z množenjem rakavih celic pride do zožanja sečnice, kar povzroči težave pri uriniranju. Bolniki imajo slabši curek urina, pri uriniranju se napenjajo in imajo občutek, da mehurja ne izpraznijo v celoti,” razloži dr. Simon Hawlina. Doda, da lahko kasneje rakasto tkivo prerašča tudi v sosednje organe in okolna tkiva. Najpogosteje se širi proti sečnemu mehurju, kjer lahko preraste vrat mehurja in vstop sečevodov v sečni mehur. Posledica je moten odtok urina iz ledvic v sečni mehur in slabšanje delovanja ledvic. Bolniki z napredovalim rakom prostate pa lahko opazijo tudi krvav urin ali kri v semenski tekočini. Če rak prostate zaseva v kosti, se pojavijo bolečine v skeletu.
“Tako spremenjeno kostno tkivo je bolj krhko in se lahko zlomi že ob manjši poškodbi, kar imenujemo patološki zlom. Najpogosteje se patološki zlom zgodi v predelu reber ali hrbtenice, kar ima lahko hujše posledice, ki se kažejo z ohromitvijo spodnjega dela telesa (paraplegija). Kadar je z rakastimi celicami preraščen tudi kostni mozeg, so bolniki slabokrvni (anemija),” še pojasni urolog.
Mit ali resnica: zbolijo le starejši
Z vsakim desetletjem starosti se tveganje za raka prostate poveča za 1,7-krat. Bolezen se redko pojavi pred dopolnjenim 50 letom starosti, ni pa vedno tako, opozarja dr. Hawlina. “Zbolijo lahko tudi mlajši. Ogroženi so predvsem tisti moški, ki imajo v družini bližnjega člana, ki je mlad zbolel z rakom prostate, dojke ali rodil. Na leto operiram manj kot 5 bolnikov, ki so mlajši od 50 let,” pove.
Kaj povzroča raka na prostati?
Po besedah dr. Hawline, je bilo v zadnjih desetletjih opravljenih mnogo epidemioloških raziskav, ki niso našle pravih odgovorov na vprašanje, kaj povzroča raka na prostati. Pri raku prostate ni prepričljivih zunanjih dejavnikov tveganja – karcinogenov, kot je na primer pri raku pljuč kajenje.
Raziskuje se tudi vpliv drugih telesnih dejavnikov (metabolni sindrom, sladkorna bolezen, debelost), dejavnikov okolja (nočno delo, izpostavljenost kadmiju, kajenje tobaka) in prehrane (alkoholne pijače, mlečni izdelki, ocvrta hrana), vendar zaenkrat nobenega izmed proučevanih ne moremo povezati z večjim deležem zbolelih.
“Starost je tako najpomembnejši in najzanesljivejši dejavnik tveganja za raka prostate. S staranjem namreč pojavnost narašča. Tudi družinska obremenjenost zviša tveganje za razvoj raka na prostati, zlasti če so moški zboleli mlajši. Pozitivna družinska anamneza pri svojcih prvega kolena poveča tveganje, da se bo bolezen pojavila prej in imela bolj agresiven potek bolezni. Rasa prav tako predstavlja dejavnik tveganja za rak prostate. Temnopolti imajo večje tveganje, da bodo zboleli prej in imeli bolj agresivno obliko bolezni,” pripoveduje urolog.
Dr. Hawlina pravi, da smo zadnjih nekaj let priča hitremu razvoju genetskih testiranj za zarodne mutacije v genih, ki ogrožajo bolnike za raka prostate in lahko napovedujejo agresivnost bolezni in odziv na specifično zdravljenje. Odkrivanje le teh ima velik pomen za potomce v sklopu zgodnjega odkrivanja bolezni. Tako na primer prisotnost mutacije gena BRCA2 za osem krat poveča tveganje za razvoj agresivne oblike bolezni. Okoli pet do deset odstotkov rakov prostate naj bi bilo povezanih z dedovanjem visoko penetrantnih monogenskih okvar.
Najbolj ogroženi so starejši, temnopolti moški, s pozitivno družinsko anamnezo in okvaro določenih genov.
Pot do boljših rezultatov zdravljenja
Ljudje smo si med seboj različni in tako je tudi z našimi bolniki, še pravi dr. Hawlina. Meni, da je pomembno bolnika informirati o njegovi bolezni, ga seznaniti s prognozo in možnimi zapleti zdravljenja. V boju proti bolezni je ključno sodelovanje med zdravnikom in bolnikom. Vzajemno zaupanje daje najboljše rezultate zdravljenja, poudarja.
“Priporočljivo se je tudi pogovoriti z nekom, ki je bolezen že prebolel in ima že izkušnje s soočanjem z rakom. Obstajajo društva, ki nudijo ustrezno pomoč pri lajšanju tegob in pravilni usmeritvi (npr. Društvo uroloških bolnikov Slovenije, Društvo onkoloških bolnikov Slovenije). Na voljo pa so tudi brošure, ki smo jih pripravili strokovnjaki iz tega področja in jih je smiselno prebrati,” sklene dr. Simon Hawlina.
