Profesor dr. Borut Štrukelj je vodilni raziskovalec na področju biokemije in biotehnologije ter redni profesor na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani. Kot soavtor mnogih patentov in avtor več kot 180 znanstvenih in strokovnih člankov, objavljenih v več kot sto pomembnih mednarodnih znanstvenih revijah, je prepoznan kot ugleden strokovnjak na področju farmacije in molekularne biologije. Je tudi član več svetovnih, evropskih in slovenskih združenj, ki si prizadevajo za razvoj farmacevtskih rešitev za izboljšanje zdravja in kakovosti življenja ljudi po vsem svetu. Z njim smo se pogovarjali o nevarnostih pnevmokoknih okužb, ki za oskrbovance v domovih za starejše občane, lahko pomenijo velik zaplet ali celo smrt.
Prof. dr. Štrukelj, morda pričneva z osnovami – kdo je povzročitelj pnevmokoknih okužb in kaj povzroča okužba s pnevmokoki?
Pnevmokokne okužbe, ki lahko vodijo v različne bolezni, povzroča bakterija Streptococcus pneumoniae, ki je zelo razširjena, saj je pogosto prisotna tudi pri zdravih posameznikih. V primeru vdora bakterije skozi dihalne poti pride lahko do razvoja pljučnice, bakterija pa lahko povzroči tudi ostale bolezni, povezane z okužbo: vnetje srednjega ušesa, vnetje srčnih zaklop, artritis ali celo meningoencefalitis. Če pa se širjenje in množenje bakterije nadaljuje po krvnem sistemu, govorimo o splošni pnevmokokni bakteriemiji, kar je lahko zelo nevarno, tudi smrtno.
Zakaj so pnevmokokne okužbe za otroke in starostnike najbolj nevarne?
Otroci, predvsem tisti, ki so mlajši od štirih let, nimajo tako aktivnega imunskega sistema kot kasneje, obenem pa so v stiku s svojimi vrstniki, kjer je prisotnost pnevmokokov največja. Kar 20-40% vseh otrok ima namreč, v manjši količini sicer, v zgornjih dihalnih poteh (predvsem v nosni votlini) prisotne pnevmokoke. Ti otroci so sicer zdravi, a so prenašalci tako drugim otrokom, kakor tudi odraslim oziroma starostnikom, kar je še posebej nevarno. Seveda tudi zdrav otrok, ki ima že prisotno bakterijo, lahko oboli za pnevmokokom, ko postane njegov imunski sistem manj aktiven (zimski čas, pomanjkanje vitaminov, druge bolezni, itd.). V tem primeru se razvije pnevmokokna pljučnica, zelo pogosto pa tudi vnetje srednjega ušesa. Pri starostnikih pa se daleč najbolj bojimo invazivne pnevmokokne pljučnice, kjer moramo starostnika hospitalizirati, kar pomeni za posameznika veliko spremembo. Seveda je taka okužba posledica manj aktivnega delovanja imunskega sistema, saj z leti aktivnost pada.
Starejši imajo zagotovo dobro vodene svoje osnovne kronične bolezni, pa jih pnevmokokna okužba vseeno lahko privede do hospitalizacije ali celo slabega izida zdravljenja. Kaj pomeni pnevmokokna okužba zanje?
Kot je bilo že izpostavljeno, je velika verjetnost resnosti zapletov, hospitalizacija, tudi smrtnih primerov je nekaj, obenem pa se prav pri starostnikih ob okužbi s pnevmokoki lahko bistveno poslabšajo njihove osnovne, kronične bolezni. Zavedati se moramo, da bo do resnejših zapletov pri starostnikih prišlo od trikrat do sedemkrat hitreje, če imajo starostniki pridružene bolezni, kot so sladkorna bolezen, srčno-žilne bolezni ali bolezni dihal.
Kateri so najpogostejši zapleti pnevmokoknih okužb? Se le-ti razlikujejo oziroma ali kateri zaplet izstopa pri oskrbovancih v DSO?
Vse okužbe s pnevmokoki delimo v dve skupini, v neinvazivne okužbe in v invazivne okužbe. Pri neinvazivnih okužbah pri starostnikih največkrat zasledimo pljučnico, pogosto pa lahko bakterija pnevmokok povzroči tudi sistemske težave s sklepi (artritis), manj je zaradi okužbe s pnevmokokom opaziti vnetij srčnih zaklopk. V primeru invazivnih okužb pa govorimo o močneje napredovani pljučnici z dihalnimi zapleti, o sistemski bakterijemiji ali vnetju možganovine (meningoencefalitisu).
Smrtnost zaradi pljučnice prične strmo naraščati po 65. letu starosti. Ravno zato je o možnosti brezplačnega cepljenja proti pnevmokoknim okužbam za vse kronične bolnike in starejše od 65 let, nujno ozavestiti vse varovance domov za ostarele. Ali se vam zdi, da so varovanci domov za starejše občane dovolj ozaveščeni tako o okužbi, zapletih ter možnosti zaščite?
Na osnovi dosedanjih izkušenj pogovorov z varovanci domov za starejše občane lahko trdim, da je ozaveščenost sicer bazična, a še vedno bistveno premalo prisotna. To sicer velja za vse starostnike, tudi tiste, ki živijo izven domov za starejše občane. Zato podpiram uvedbo izobraževalnih aktivnosti, ki se prostovoljno in brezplačno izvajajo v zadnjih nekaj letih, predvsem s pomočjo zdravnikov, farmacevtov ter študentov medicine in farmacije.
Kolikšna je umrljivost bolnikov zaradi pnevmokoknih okužb, če pridejo v enoto intenzivne terapije?
Smrtnost v bolnišnici zdravljenih bolnikov s pljučnico je 10 odstotkov ali več, še znatno večja pa je pri hospitaliziranih bolnikih s pljučnico, ki imajo pridružene kronične bolezni in pri tistih, ki potrebujejo obravnavo v enotah za intenzivno zdravljenje (20 do 40 odstotkov).
Koliko oskrbovancev v povprečju se pri pnevmokokni okužbi sooči z resnimi zapleti, hospitalizacijo, morda celo intenzivno nego? Za nekatere se okužba konča tudi s smrtjo.
Podatki se razlikujejo v Evropi od države do države, a nekako 25-40 odstotkov starostnikov naleti na pnevmokokno okužbo, ki se razvije v resne, lahko tudi življenje ogrožajoče zaplete.
Ali prebolelost pljučnice pomeni doživljenjsko zaščito proti njej? Kako se človek lahko najbolje zaščiti proti katerikoli pnevmokokni okužbi? Ne, prebolelost pljučnice nikakor ne pomeni, da ima človek doživljenjsko zaščito. Lahko se ponovno okuži z novim sevom in zato je cepljenje daleč najbolj učinkovita zaščita. Cepivo učinkovito zaščiti pred 23 najpogostejšimi podtipi (serotipi) od sicer okoli 90 znanih. Približno dvajset do trideset podtipov (serotipov) te bakterije je namreč najbolj patogenih za človeški organizem.
Cepljenje proti pnevmokokom preprečuje hujši potek in hospitalizacije ter se opravi le enkrat. Kaj v primeru, da je posameznik že bil cepljen, vendar pred svojim 65. letom?
V kolikor se je posameznik cepil proti pnevmokokni okužbi kot otrok, kar je v zadnjih nekaj letih kar pogosto, bo zaščiten vrsto let, ni pa zaščita vseživljenjska. Pravzaprav obširnih statističnih podatkov še nimamo, dopuščamo možnost, da bodo tako nekateri posamezniki zaščiteni doživljenjsko, a podatki se šele zbirajo. Res pa je običajno zaščita dolgotrajna. V primeru starostnikov nad 65 let je dovolj eno cepljenje za vsaj naslednjih pet let. V primeru, če se je starostnik cepil pred 65. letom, je zaščiten torej za približno 5 do 8 let.
Kakšno vlogo imajo obiskovalci stanovalcev v DSO? Zlahka se namreč »prinese« prehlad, ki za mlajšega pomeni »nič kaj takega« – za starostnika pa lahko predstavlja konkretno grožnjo?
Seveda, predvsem mlajši obiskovalci, ki sami niso razvili bolezni kljub stiku s pnevmokoki, zlahka prenesejo bakterije med obiskom starostnika v DSO. Posledice za starostnika pa so lahko kar resne.
Obiskovalce osebje najverjetneje nagovarja, da naj svojce obiskujejo le, če so popolnoma zdravi? Se tega držijo?
Odgovorno ravnanje je, da svojce obiskujemo le, ko smo popolnoma zdravi. A ravno pri pnevmokokih se pogosto zgodi, da se okužba pri mladih ne razvije – občutek imajo, da so zdravi, so pa lahko prenašalci.
Povzročitelj pnevmokoknih okužb je vse bolj odporen proti številnim antibiotikom, kar še dodatno otežuje zdravljenje okužb, zato je njihovo preprečevanje s cepljenjem verjetno še toliko bolj pomembno?
Tako je, v prihodnosti pričakujemo še več na antibiotike odpornih bakterij, ki pa se ne bodo razvile, v kolikor se večina posameznikov v neki skupnosti cepi.
Kako komentirate podatek, da je v Sloveniji pogostost hudih pnevmokoknih okužb višja kot v številnih evropskih državah, kjer se je po uvedbi rednega cepljenja za odrasle in kronične bolnike število okužb zelo znižalo?
Ministrstvo za zdravje je prav na osnovi dobrih rezultatov v tistih državah EU, kjer je bilo uvedeno množično cepljenje starostnikov, sprejelo sklep o brezplačnem cepljenju bolnikov s kroničnimi boleznimi in vseh starostnikov nad 65 let, saj je cepljenje najbolj učinkovit ukrep, ki bistveno zmanjša nevarnost okužbe, omogoči mirnejše življenje starostnikov, obenem pa zmanjša ekonomsko breme zaradi pogostih obiskov urgentnih blokov ali celo daljše hospitalizacije.
Kakšen je protokol v Domovih za starejše občane, ko je opaziti povečano število okužb s pnevmokoki?
V domovih za starejše občane sem po obisku nekaj takih enot pozitivno presenečen nad veliko zavestjo in usposobljenostjo strokovnega kadra, ki je seznanjen z ravnanji oziroma protokolih pri vseh vrstah okužb, ne le glede nevarnosti pnevmokoknih okužb. Seveda bi bila zavzetost in prenos informacij do oskrbovancev še višja, če bi bil boljše urejen sistem nagrajevanja. Vemo, kako mizerne so plače strokovnega kadra v domovih za starejše občane.
Ali imajo oskrbovanci v DSO glede cepljenja kaj skrbi? Imajo kakšne pomisleke?
Prav ozaveščanje lahko prežene skrbi, ki so pri cepljenjih vedno prisotne. Z enostavno, a točno razlago smo v nekaterih domovih že uspeli, upam si trditi, razbliniti strahove pred cepljenjem, pa tudi dvome o koristnosti, predvsem po relativno nizki zaščiti v obdobju okužb s virusom SARS-CoV-2 (Covid-19). Starostniki morajo razlikovati med veliko učinkovitostjo cepiv proti pnevmokokom (bakterijam), primerjalno s cepivi proti virusom, ki lahko hitro mutirajo in zmanjšajo učinkovitost cepiv. Vedno poudarjamo, da nobeno cepivo ni 100 %! Toda če bomo zboleli kljub cepljenju, bo potek bolezni običajno bistveno bolj blag, kot bi bil brez cepljenja.
Kaj starostniki navajajo kot razlog, da se ne želijo cepiti in kako vi, kot specialist, gledate na to?
Največkrat temu botruje neznanje, strah pred posledicami cepljenja, vpliv svojcev, ki so lahko proti cepljenju, pa tudi antipropaganda, ki smo ji žal priča v zadnjih nekaj letih.
Imate informacijo, koliko njih se je za cepljenje odločilo in kaj je bilo nekaj razlogov za njihovo odločitev?
Podatki so od enote do enote različni, a nekako 30 % starostnikov se je že cepilo proti pnevmokokni okužbi.
Kakšna bi bila vaša popotnica vsem, ki jih skrbi in ogroža okužba s pnevmokoki?
Cepljenje proti pnevmokokom je najboljši način preprečevanja okužbe, če pa do nje vseeno pride, pa bo bistveno manj resnih zapletov, ki so tako pogosti pri starostnikih. In nenazadnje, s cepljenjem smo izkoreninili dve grozni bolezni, ki so povzročile veliko smrti in invalidnosti: črne koze in otroško paralizo! S cepljenjem vsako leto v razvitem svetu rešimo nekaj milijonov otrok, pa tudi odraslih, medtem ko jih v nerazvitem svetu žal vsako leto nekaj milijonov umre, ker nimajo dostopa do cepiv.
