Petra Božič Blagajac in Maja Lončar sta na prav posebni misiji. Združili sta moči in se trudita, da bi Slovenija postala srečnejša. In ker večino svojega aktivnega življenja preživimo v službi, je to njun fokus. Dekleti vodita Akademijo za managerje delovne sreče. “Naše poslanstvo je, da dvigujemo zavedanje o pomenu delovne sreče in soustvarjamo srečne in pozitivne organizacijske kulture. Tako pomembno prispevamo tudi k izboljšanju življenja izven delovnega okolja,” pravita, a obenem poudarjata, da, da se vse začne pri posamezniku.
“Biti srečen ne pomeni, da se smejiš 24 ur na dan”
O sreči je bilo napisanih ogromno priročnikov, organiziranih veliko seminarjev in tečajev in zdi se, da smo vsi na lovu za srečo. Čemu to pripisujete? Je svet res tako nesrečen?
Petra: Že Aristotel je govoril, da je sreča človekov najvišji cilj, se pravi, da ljudje že od antike dalje stremijo k temu, da bi bili srečni. To ni nekaj novega. Je pa res, da se je v zadnjih 20 letih s srečo, s pozitivnim vidikom življenja, začela ukvarjati tudi znanost, in sicer s pojavom pozitivne psihologije. Zato se o sreči govori več. Tradicionalna psihologija zdravi tisto, kar je narobe. Če imamo v mislih premico, se ukvarja z življenjem pod ničlo, njen cilj pa je, da te pripelje na nevtralno izhodišče. Pozitivna psihologija pa se ukvarja s tistim, kar je dobrega in kako tega imeti čim več. Na premici te želi dvigniti do pozitivnih številk. Pred kratkim sem prebrala podatek, da je bilo včasih razmerje med članki navadne in pozitivne psihologije 17 proti 1. Veliko smo se ukvarjali s slabim, nato pa so se znanstveniki začeli ukvarjati s pozitivnostjo in ugotovili, da je to za nas, podjetja, družbo bolj koristno.
Danes se res več ukvarjamo s svojim notranjim svetom. Je naša želja po bolj srečnem življenju morda povezana tudi z iskanjem smisla življenja oziroma svojega poslanstva?
Maja: Verjetno tudi. O tem se včasih ni ravno veliko govorilo ali pisalo. Zdaj to sicer po eni strani prispeva k temu, da se ljudje bolj zavedamo pomembnosti le tega za kvaliteto svojih življenj, po drugi strani pa tudi k temu, da sta besedi sreča in smisel zaradi tega postali malo izrabljeni in včasih tudi izkoriščani. Pozitivna psihologija ali pa znanost o delovni sreči pa sreče ne definira kot izključno hipni občutek. O njej govorimo v smislu miselnosti oziroma pozitivne življenjske naravnanosti in načina življenja, ki zahteva tudi trening. Sreča oz. takšna miselna naravnanost je sicer subjektivna, saj je subjektivno, kaj nas osrečuje. Velja pa, da nam mora to, kar, kako in zakaj nekaj počnemo, nekaj pomeniti, to pa velja za vse enako. In obstaja konsistentnost oziroma nek znanstveni konsenz o tem, kaj nas osrečuje – to so dobri odnosi in stvari, ki jih počnemo in v katerih mi zaznamo in začutimo neki smisel.
Pravite, da je treba srečo vaditi. Nas morda tudi to prizadevanje zanjo in ta pritisk, da moramo biti ves čas srečni, dela nesrečne?
Petra: Definitivno. Biti srečen ne pomeni, da se smejiš 24 ur na dan in povsod vidiš le mavrico. Biti srečen pomeni, da si pripravljen na življenje, da se znaš in si upaš soočiti z izzivi in da si se zmožen, ko se zgodi nekaj neprijetnega ali nekaj zelo prijetnega, vrniti na izhodiščno točko srečnosti. To lahko natreniramo. Na svoji sreči in na tem, da na zadeve gledamo pozitivno, je treba delati vsak dan. Biti srečen je način življenja.
Kaj je glavni vir nesreče?
Maja: Vodilni dejavnik nesreče je preobremenjenost. To je povezano z vsemi vidiki našega življenja in ne le z našim delovnim okoljem. Preobremenjenost pomeni, da nimamo časa za odnose, ljudi in stvari, ki nas osrečujejo, pa tudi ne za samospoznavanje in razvoj. Zagotovo na nas vpliva tudi ta pritisk, da moramo biti srečni, da je treba na tem delati na točno določne načine, ker so le ti pravi … Ni pravega načina, vsak mora najti svojo pot, kako se razbremeniti in kako v svoje življenje vnesti več tistega, kar ga veseli in osrečuje. Ni magične tabletke, ki bi pomagala vsem.
Kot rečeno, je sreča subjektivna, a hkrati tudi relativna in odvisna od kulture. Kako srečni smo Slovenci in kako v primerjavi z drugimi Evropejci gledamo na srečo?
Petra: OZN vsako leto ob mednarodnem dnevu sreče, ki ga obeležujemo 20. marca, objavi Poročilo o globalni sreči (World happiness report). Pet let zapored je na prvem mestu Finska, visoko so tudi druge skandinavske države. Slovenija se po lestvici vztrajno pomika navzgor. Lani smo zasedali 29. mesto, letos smo že na 22. Nekaj torej delamo prav. Vlada Mira Cerarja je imela v svoji viziji zapisano, da bo Slovenija leta 2050 srečna država. Midve z Majo se tega drživa in se trudiva, da k temu pripomoreva. Res je veliko koristi za vse, če se ljudje dobro počutijo v svojem zasebnem in tudi delovnem okolju.
Maja: S Petro vsako leto, že štiri leta zapored, izvajava anketo, kako dobri so delovni dnevi Slovencev. Prvo vprašanje se vedno glasi, kako srečni so na splošno. Vsako leto se ta številka v povprečju giba na okoli 80 odstotkov, se pravi, da so na splošno srečni ali zelo srečni, malo manj pa so srečni v svojih delovnih okoljih. Srečnih tam je le slaba polovica in to je tisto, kar bi nas moralo skrbeti. Zato si resnično želim, da bi k tej naši viziji, da smo leta 2050 srečna država, dobili tudi konkretno strategijo, kako bomo do tja prišli in da bo ta srečnost še kako desetletje ali dva prej tudi pri nas že standard.
Kaj lahko naredimo za bolj srečno življenje?
Maja: Prvi korak je konkretna samoanaliza. Najbolj brutalen in odkrit pogled v sebe. Vsak pri sebi ve, kaj je v njegovem življenju dobro in kaj ne, kaj želi spremeniti in česa ne … Zelo dobrodošlo je, da si to zapišemo, saj s pisanjem stvari bolje predelamo in jim bolj uspešno sledimo. Ko vidimo, kaj in kje nam manjka, lažje naredimo načrt, kaj bomo na tem področju naredili. Temu moramo slediti, pri tem pa je pomembno, da si ne zadajemo preveč in da so cilji dosegljivi. Dobro si je postaviti kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. Obstaja pa seveda tudi več majhnih korakov, ki jih na dnevni ravni priporočam vsem, na primer izražanje hvaležnosti in zavestno vsakodnevno prepoznavanje tega, kar je dobrega v našem dnevu in življenju.
Vodilni dejavnik nesreče je preobremenjenost. To je povezano z vsemi vidiki našega življenja in ne le z našim delovnim okoljem.
Maja Lončar
Veliko se poudarja čuječnost …
Maja: Res je in menim, da je prav, da se. Čuječnost namreč zelo veliko pripomore k samozavedanju in prepoznavanju teh dobrih trenutkov v vsakodnevnem življenju. S tem pa tudi k naši pozitivni in srečnejši miselni naravnanosti.
Se pravi, da je sreča res v malih stvareh in da je vsak sam svoje sreče kovač.
Petra: Drži, čeprav veliko naših pregovorov o sreči ni najbolj spodbudnih.
“Finančne in fizične pomembne le 10 odstotkom zaposlenim”
Vodita Program Mednarodne akademije za managerje delovne sreče. Od kod ideja?
Petra: Pred štirim leti sva naleteli na danskega strokovnjaka za delovno srečo Alexandra Kjerulfa, ki velja za pionirja delovne sreče v Evropi. Je tudi ustanovitelj globalne mreže praktikov in strokovnjakov delovne sreče, ki deluje v približno 40 državah po celem svetu in v kateri se povezujemo, izmenjujemo izkušnje in znanje. Pred štirimi leti sva se tako odpravili na Dansko na njegovo akademijo. Ko sva se vrnili, sva bili odločeni, da ta koncept vodenja organizacij želiva predstaviti Sloveniji in v 2020, v turbulentnem koronskem obdobju, sva ustanovili slovensko akademijo za managerje delovne sreče
Kaj nas na delovnem mestu najbolj osrečuje?
Maja: Na prvem mestu so vsekakor dobri odnosi, nato pa doseganje rezultatov, v katerih zaznavamo neki smisel, neko dodano vrednost zase in družbo. Med največjimi osrečevalci sta tudi možnost učenja in samorazvoja ter občutek avtonomije in zaupanje. Eden od vodilnih osrečevalcev in tudi razlogov za nesrečo na delovnem mestu je tudi vodja oz. način vodenja.
Visoka plača torej ne zaseda prvih mest …
Maja: V skladu z znanstveno teorijo pri konceptu delovne sreče zadovoljstva ne enačimo s srečo, je pa zadovoljstvo vsekakor predpogoj za to, da jo lahko dosegamo. Treba je razumeti, da je skoraj nemogoče doseči neko stopnjo sreče in zavzetosti, če niso izpolnjeni oziroma doseženi dejavniki zadovoljstva, kamor spada tudi pošteno plačilo za opravljeno delo. Plača oziroma plačilo nad tem občutkom poštenosti in druge finančne in fizične bonitete, ki štejejo kot dejavniki zadovoljstva, pa so, po raziskavah sodeč, sicer najbolj pomembne le okoli 10 odstotkom zaposlenim.
Kako se v podjetjih meri nivo sreče?
Petra: Človek ve, kdaj je srečen in kdaj ne, zato se vse začne z vprašanjem: ‘Si srečen ali ne?’ Nato pa preidemo na bolj prefinjene prijeme.
Maja: Tako, da spremljamo izbrane kazalnike, ki kažejo na zdravo in pozitivno delovno okolje; na primer neke osnovne kazalnike, kot so: kakšna je fluktuacija, koliko je bolniških odsotnosti, koliko zaposlenih bi svojega delodajalca priporočilo prijatelju, koliko je prostovoljnih prijav za delo brez razpisa ipd. Merimo lahko tudi stopnjo, kako zadovoljni so zaposleni z medsebojnimi odnosi, z vodjo in načinom vodenja, kakšna je stopnja zaupanja, stopnja in kvaliteta povratne informacije, pogostost pohvale za dobro opravljeno delo, poznavanje in povezanost z identifikatorji organizacije … Metrik je ogromno, pomembno pa je, da merimo tiste, ki so najbolj povezane z našimi strateškimi cilji na področju poslovanja in ki korelirajo z našo organizacijsko kulturo.
Kaj je prvi korak, ko z vami stik naveže podjetje, ki se želi izobraziti na področju delovne sreče? Pogovor z zaposlenimi?
Petra: Prvi korak je analiza. Dobimo jo lahko z anketami, poglobljenimi intervjuji, fokusnimi diskusijami … Odvisno od velikosti podjetij. Poskušava dobiti čim več preverjenih podatkov, da lahko zastavimo neki načrt za naprej, kako transformirati organizacijsko kulturo v bolj srečno delovno kulturo. Tudi v primeru posameznih delavnic naredimo temeljito analizo. Vse znanje in delo usmerimo v to, kar najbolj potrebujejo. Na to je treba pogledati z več vidikov. Zaposleni morajo povedati, kaj jih muči. Mnogokrat slišimo: ‘Do sedaj nas še nihče ni nič vprašal. Prvi sta, ki se z nami pogovarjata.’ Povedo nam zelo veliko stvari, zares se odprejo. Pogovori so fantastični.
Maja: Mnogokrat se zgodi, da skozi pogovore ugotovimo, da to, kar vodstvo misli, da je narobe, sploh ni težava, ampak izzivi ležijo drugje. Tudi to, da oba nivoja, tako vodstvo kot zaposlene, seznanimo z različnimi vidiki in poskušamo najti nek konsenz okoli prioritet, je del prvega koraka na tej poti.
Najprej, svoje ljudi je treba poznati, kar je v pozitivnih delovnih okoljih povsem normalno. Tako tudi običajno v takšnih okoljih vedo, kdaj koga kaj pesti in mu lahko v nekem težjem obdobju nudijo tudi pravočasno podporo in pomoč.
Maja Lončar
Kdo se udeležuje vašega programa?
Maja: Različno. Prihajajo kadrovniki, managerji, samostojni podjetniki, ljudje, ki se ukvarjajo s svetovanjem ali delujejo na področju upravljanja ljudi …
Petra: Tudi podjetja so zelo različna. Od samostojnih svetovalcev, do zares velikih podjetij, na primer Telemach, Mercator, Zavarovalnica Sava, Triglav, Zdravstvena zavarovalnica, Inšpektorat RS za delo, Johnson & Johnson …
Cilj bi torej bil, da se v podjetjih odpre delovno mesto manager delovne sreče …
Maja: V našem prostoru je to poimenovanje še vedno novo in nenavadno. Veliko ljudi se v podjetjih že ukvarja s takšnimi stvarmi, a so brez tovrstnega poimenovanja. Pogosto so to zaposleni v oddelkih za skrb oz. za razvoj ljudi in njihovega potenciala. Bolj kot tako poimenovanje pa je cilj, da se ozavešča in organizacijam in ljudem približa pomen pomembnosti dobrega počutja in sreče na delovnem mestu za kvaliteto naših življenj in družbe. Pa tudi, da se jim približa tovrstne vsebine, znanja in orodja in da jih pričnejo uporabljati.
S kakšnimi težavami se najpogosteje soočajo podjetja, ki se obračajo na vas?
Petra: Predvsem so odnosi tisti, ki so največji izziv. Zdaj, v času po koroni, je tega še več. Med ljudmi ni več povezanosti, slabo komunicirajo, zaposleni ne čutijo odgovornosti in stvari se dogajajo po liniji najmanjšega odpora. Nekaj je tudi podjetij, ki hitro rastejo in je treba njihovo organizacijsko kulturo, ki je v osnovi dobra, le prilagoditi večjemu številu zaposlenih.
Kakšnih veščin se priučijo sodelujoči?
Petra: Bistvo naše akademije je, da so v ozadju znanstvene raziskave, zato najprej spoznavamo teorije in zgodovino sreče ter raziskave, kar nam ponudi temelj, na katerem gradimo. Nato se soočimo z vprašanjem, kako poskrbeti za svojo srečo, se pravi srečo posameznika. Vse se namreč začne s posameznikom. Če sami nismo srečni, drugih ne moremo osrečiti. Naša čustva so nalezljiva in jih prenašamo na druge. Še zlasti vodje morajo biti zgled. Učimo se tudi, kako srečo vzdrževati v ekipi, kako pozitivno komunicirati, nato pa se lotimo še organizacijskega nivoja, ko srečo umestimo med strateške prioritete. Lotevamo se tudi konkretnih stvari, na primer vodenja srečnih projektov v organizaciji. Na koncu udeleženci pripravijo načrt, kako bodo v svojem podjetju nadgradili delovno srečo in kaj bodo storili z novim znanjem. Pri tem jim pomagava s svojim več kot 20-letnim znanjem in izkušnjami ter jih usmerjava, da bo čim bolj uporabno.
“Delodajalci vse bolj razumejo pomembnost dobrih odnosov”
Kaj lahko naredi delodajalec, če srečo v kolektivu motita en ali dva posameznika?
Maja: Najprej, svoje ljudi je treba poznati, kar je v pozitivnih delovnih okoljih povsem normalno. Tako tudi običajno v takšnih okoljih vedo, kdaj koga kaj pesti in mu lahko v nekem težjem obdobju nudijo tudi pravočasno podporo in pomoč. Če pa govorimo o ekstremnem primeru enega ali dveh posameznikov, ki ‘ubijata’ ekipo in s katerima smo se že pogovorili, naredili načrt za izboljšave, a smo še vedno na isti točki, potem druge možnosti, kot da taki posamezniki ekipo zapustijo, ni.
Petra: Prvi korak je vedno pogovor, s katerim se poskušaš človeku približati in ugotoviti, kaj ga muči. Velikokrat se za njegovim obnašanjem skriva strah.
Najlepše pri delovni sreči je to, da je v bistvu dosegljiva na preprost način, vsaj večino časa, in z zelo nizkimi dodatnimi finančnimi vlaganji.
Maja Lončar
Ni pa vse v rokah delodajalca.
Maja: Vse začne in konča pri nas. Obstaja pa soodgovornost. Posameznikova odgovornost leži v tem, da poskrbi, da je v redu in da ta svoj »dobro sem« prinaša tudi v delovno okolje. Delodajalec pa mora poskrbeti za takšno pozitivno in srečno delovno okolje, ki ljudem nudi psihološko varnost, zaupanje, možnost rasti in razvoja, avtonomijo, spoštovanje, odprto komunikacijo, dobro vodenje …
Kako ocenjujeta srečo v slovenskih podjetjih?
Maja: Stanje ni tako slabo, lahko pa bi bilo bolje. Če pogledamo pet ali šest let nazaj in situacijo danes, se vidi, da delodajalci vse bolj razumejo pomembnost dobrih odnosov in na tem delajo. To je zelo spodbudno in prepričana sem, da bo čez nekaj let še veliko bolje.
Bi še kaj dodali?
Maja: Dve tretjini aktivnega odraslega življenja preživimo na delovnem mestu, zato je pomembno, kako se v delovnem okolju počutimo in s kom ta čas preživljamo in na kakšen način. Najlepše pri delovni sreči je to, da je v bistvu dosegljiva na preprost način, vsaj večino časa, in z zelo nizkimi dodatnimi finančnimi vlaganji. Veliko bolj, kot plačevanje in kupovanje t.i. »perks«-ov, je pomemben človeški angažma – odprta in dvosmerna komunikacija je sveti gral, na to ne smemo pozabiti, zraven nje sta pomembni tudi hvaležnost in prijaznost ter medsebojno sprejemanje in spoštovanje.
