˝Ne vem, kako se je zgodilo, ampak nekega dne sem imel problem. Nisem ga želel. Nisem prosil zanj. Ni mi bilo všeč, da imam problem, vendar tu je bil. (…) Moj problem me je začel skrbeti. (…) Skrbelo me je, kaj se bo zgodilo. Skrbelo me je, kaj bi se lahko zgodilo. In bolj ko me je skrbelo, večji je postajal moj problem. Spoznal sem, da se moram soočiti z njim. Čeprav se nisem hotel, in čeprav sem bil prestrašen, sem se pripravil, da se soočim s svojim problemom. Ko sva si zrla iz oči v oči, sem nekaj spoznal. Moj problem sploh ni bil to, kar sem mislil, da je. Moj problem je v sebi skrival priložnost. Priložnost, da se naučim. Biti pogumen. Storiti nekaj.˝
Yamada K. v slikanici Kaj storiš s problemom?
Poiskati pomoč je znak poguma
Za mnoge ljudi je iskanje pomoči in podpore kot podajanje na potovanje, polno negotovosti in celo sramu. Večina ljudi z veseljem priskoči na pomoč sočloveku v stiski in v primeru, ko se nekdo obrne na nas, se počutimo celo počaščeni, da nam je bilo izkazano tolikšno zaupanje. Ko pa smo sami v stiski, pa po navadi dosti težje prosimo za pomoč.
Zanikanje, strah in sram ter predsodki in morebitne slabe izkušnje, držijo osebo stran od iskanja pomoči.
Poiskati pomoč je eden od korakov procesa spreminjanja utečenega mišljenja in delovanja, za katerega prepoznamo, da slabo vpliva na naše počutje, zdravje, medsebojne odnose in lahko tudi na materialno stanje. Obenem nas omejuje, da bi v polnosti živeli svoje življenje. Sposobnost spregovoriti o svojih težavah in poiskati pomoč, ko jo potrebujemo, je eden od pomembnih gradnikov življenjske odpornosti in prožnosti.
Kateri so koraki do iskanja ustrezne pomoči?
Oseba mora, preden naredi korak in poišče pomoč, narediti še druge, za odločitev pomembne korake, ki so ključni za sam proces.
Prvi korak k spremembi je prepoznavanje težave, problema. Če menimo, da nimamo nikakršne težave, določenega vedenja ne prepoznavamo kot težavo, četudi nas na to opozarja okolica, potem ne bomo iskali rešitve ali bili pripravljeni karkoli spremeniti.
Če pa zaznamo, da nas določene okoliščine ali doživljanja omejujejo in na negativen način krojijo naše življenje in odločitve, lahko začnemo razmišljati o spremembah in kaj bi nam lahko prinesle. Ko se odločimo, da si želimo ali za preživetje (eksistencialno ali čustveno) potrebujemo pomembnejšo spremembo, po navadi poskusimo zadeve rešiti sami. Pogosto nam uspe, spet drugič smo pri razreševanju stisk neuspešni. Včasih imamo občutek, da naše težave niso še tako velike, pomembne, da bi zanje sploh poiskali pomoč oziroma imamo občutek, da nas ne bo nihče razumel ali da bo celo omalovaževal naše čustveno doživljanje.
Nezmožnost sebe videti kot dovolj pomembno osebo, ki ji pripada, da so njene težave prepoznane ter zadovoljstvo pomembno, je pogosta ovira v vrednotenju teže problema. Prevzemanje odgovornosti in krivde za nastale težave, povzročijo predstavo, da bodo drugi enako gledali na nas. Odgovornost za težave pripišemo sebi in menimo, da smo sami odgovorni, da se nam to dogaja ali da tako čutimo. Sram je pogost spremljevalec osebe v stiski. Sram, da si je oseba sama kriva za nastalo situacijo, četudi govorimo o bolezni, nepričakovanih dogodkih, na katere oseba ni imela vpliva. Prav ti strahovi in pomisleki, tudi predsodki, pogosto krojijo naše (ne)odločitve, kdaj in če sploh poiščemo pomoč.
Ponavljati iste stvari, se posluževati enakih strategij in pričakovati drugačen, bolj pozitiven izid, ni preveč modro in pogosto zelo naporno in izčrpavajoče tako za posameznika kot tudi okolico. Zato je pomembno prekiniti ta začarani krog in za ustvarjanje spremembe spremeniti strategijo. Slednje terja od nas tudi določeno motivacijo in željo po spremembi. Sami pogosto s svojimi notranjimi in zunanjimi viri prihajamo do enakih nekonstruktivnih zaključkov, zato je sopotništvo ključnega pomena.
Kaj pridobimo, če v stiski poiščemo pomoč?
Poiskati pomoč, pomeni poiskati sopotnika-pomočnika pri spremembi, premagati strah in sram, izpostaviti se, priznati sebi vrednost, izkazati veliko mero poguma. Pomeni dati svojim stiskam obliko, jih poimenovati (razmisliti o njih, jih izgovoriti, zapisati) in za svoje stiske iskati nove rešitve skupaj z nekom. Ker se splača potruditi – za najpomembnejšo osebo v svojem življenju od katere je odvisna moja prihodnost – zase.
S pogovorom o življenjskih težavah te ne izginejo, toda če jih delite s prijateljem, ljubljeno osebo ali strokovnjakom, to znatno pripomore k razvoju življenjske odpornosti. Vključevanje drugih v reševanje stiske pomaga pridobiti nov vpogled v izzive, s katerimi se soočamo, ali celo pripraviti drugačen načrt za njihovo obvladovanje. Pomembno vodilo je, da ne odlašamo, stisko (pa najsi gre za težave v medsebojnih odnosih, na področju zasvojenosti, duševne ali materialne stiska idr.) rešujemo čim prej, ne odlašajmo. Vendar za odločitev za spremembo ni nikoli prepozno.
Kako je reševanje stiske še lažje?
Ko se soočite s krizo ali težavo, se zlahka preobremenite s stvarmi, ki se zdijo daleč zunaj vašega vpliva. Osredotočite se na to, kar je pod nadzorom. Kaj lahko v tem trenutku storim, da bo drugače. Poskusimo se osredotočiti na tisto, na kar lahko neposredno vplivamo. S tem težavo prizemljimo in postanemo aktivni subjekt in ne pasivna žrtev okoliščin.
Popolnoma v redu je prositi za pomoč za kar koli, kar je le malo več, kot je mogoče rešiti sam. Ni sramota reči: »Rabim pomoč.« Znak moči je, ko nekdo prizna, da ne zmore sam obvladati situacije. Potrebna sta zrelost in vpogled, da ugotovimo, da je težava večja, kot jo lahko reši ena oseba. Prepoznati svoje omejitve pomeni vedno imeti v spominu, da ni mogoče, da bi ena oseba sama imela vse odgovore, da bi vedno vedela vso resnico ali bila popolnoma samozadostna brez podpore drugih.
Prošnja za pomoč nima nobene povezave z neuspehom, odvisnostjo ali manjvrednostjo, ampak je povezana s prepoznavanjem lastnih omejitev in pogumom. Je tudi odličen korak v pripravi na soočenje in razreševanje lastnih predsodkov in pogledov na osebe v stiski.
Vsakdo kdaj potrebuje pomoč. Naučiti se poiskati pomoč, ko je potrebna, vodi v spoznanje, da je svet poln virov, ki povečujejo človekove možnosti in sposobnosti. Ti viri pomagajo pri doseganju ciljev in premagovanju ovir.
Tudi nastajajoča aplikacija eSOS – spletna prepoznava socialnih stisk, ki jo sofinancira Ministrstvo za javno upravo iz Sklada za NVO, je eno od orodij, kjer lahko posameznik na anonimen način pričenja s prvimi koraki prepoznavanja svojih stisk ter reševanja le-teh.
Doživljate stisko? Potrebujete nasvet? Izberite forum iz seznama forumov in postavite vprašanje.
Zapisala: Nina Stenko Primožič, univ. dipl. socialna pedagoginja, Slovenska karitas
