Sklerozacija ven

Nehajte se skrivati za dolgimi hlačami in končno ponosno pokažite svoje noge!

Pri tem vam bo pomagala Poliklinika Ribnjak.

Skleroterapija – metoda, zasnovana na zapiranju poškodovanih ven in kapilar od znotraj s pomočjo kemičnega agensa v obliki pene, ki notranjo steno zapre in postopoma razgradi ter preusmeri krvni obtok na zdrave vene – omogoča zdravljenje brez anestezije ali z zelo malo lokalne anestezije, brez kirurških rezov, okrevanje pa je zelo hitro. Poseg traja samo približno 10 minut, kar je precej manj, kot trajajo klasične operacije ven po kirurški poti, ki se izvajajo v bolnišnici. Pena je učinkovitejša kot tekoči sklerozant, saj se z manjšo količino sklerozanta (toda z večjim volumnom!) vena bolje zapolni. Pena »potisne« kri iz vene, s čimer je zagotovljen boljši in dolgotrajnejši stik sklerozanta in stene vene. Uspešno delovanje pene zagotavljajo zračni mehurčki v njej, ki predstavljajo kontrastno sredstvo za ultrazvok. S pomočjo ultrazvoka je tako mogoče zaznati prehod pene skozi veno in spremljati njeno širjenje.

Zdravilo, imenovano sklerozant, se vbrizga neposredno v težavne vene in sproži proces, ki aktivira naravni odziv na celjenje in povzroči bledenje ven.

Skleroterapija je zelo varno zdravljenje, ki pa kljub temu vključuje tveganja ali stranske učinke.

Običajni stranski učinki vključujejo (neposredno po zdravljenju):

• pordelost in srbečico (trajata samo nekaj ur),
• lokalno vnetje, ki lahko traja do dva tedna, redko tudi dlje,
• temnejšo obarvanost zdravljenega predela, ki lahko traja tudi do 18 mesecev, nato pa zbledi,
• nastanek novih majhnih rdečih ven na zdravljenem predelu ali v njegovi bližini, ki pa običajno samodejno izginejo, če je zdravljenje uspešno.

Videz ven se lahko pred izboljšanjem oziroma »končnim videzom« poslabša, tako da postanejo temnejše. Izboljšanje je mogoče pričakovati v prvih 12 tednih.

Kapilare – Teleangiektazije

Teleangiektazije so vidno razširjene krvne žile kože in sluznic, so različne oblike in različno razporejene ter ob pritisku zbledijo. Lahko so dedne ali pridobljene kot posledica primarne bolezni kože ali sistemskih bolezni vezivnega tkiva.

Vzrok, zaradi katerega se pojavijo teleangiektazije (kapilare), še vedno ni znan, verjetno pa vključuje dedne in hormonske dejavnike. V 45 % primerov je težava podedovana.

Običajno se pojavijo med 20. in 25. letom, poslabšajo se med nosečnostjo, z vnosom oralnih kontracepcijskih sredstev, ki vsebujejo progesteron, in s hitrim povečanjem telesne teže.

Pogosto se pojavijo iznenada na več predelih, posebej na notranjem in zunanjem delu stegen ter predelu blizu gležnjev.

Glede na barvo razlikujemo dve vrsti teleangiektazij:

Rdeče teleangiektazije – zelo tanke, rdečkaste ali vijoličaste barve. Običajno se pojavijo pri mladih kot posledica hormonskega neravnovesja (nosečnost, jemanje hormonskih tabletk ali uživanje drog) ali kot odziv na vnetje.

Modre teleangiektazije – večje od rdečih. Odražajo vensko insuficienco in so pogosto povezane z razširjenimi venami.

 Dejavniki tveganja:

• Toplota – uporaba toplote (savna, prevroča kopel, termalno blato) se je pokazala kot dejavnik, ki lahko povzroči širjenje teleangiektazij na spodnjih okončinah. Toplota vazodilatorja v venah in dovzetnost predpostavljata nastanek ali povečanje teleangiektazij.
• Intenzivno izpostavljanje soncu – če so filtrirani samo UVB-žarki (ultravijoličastega tipa B), se poveča temperatura kože, ki aktivira mehanizem draženja kože in dermisa ter nastanek kapilar.
• Travme – določene vrste športnih ali delovnih aktivnosti lahko povzročijo ponovno travmo. Travma, ne nujno intenzivna, lahko pri dovzetnih osebah povzroči nastanek teleangektazij, običajno na predelu, ki ga je travma prizadela.
• Depilacija z voskom – gre za metodo depilacije, ki kombinira toploto s travmo in prispeva k nastanku teleangiektazij. Zamenjati jo je mogoče z drugimi, bolj praktičnimi sistemi za odstranjevanje dlak.
• Hormonski nadomestki in druga zdravila – estrogen in progesteron sta snovi, ki spodbujata nastanek pajkastih žilic in razširjenih ven, posebej če se jemljeta pet let brez prekinitve. Teleangiektazije na nogah lahko povzročijo tudi določene vrste barbiturata, triciklični antidepresivi, oralni antikoagulanti in ranitidin (zdravilo za zdravljenje gastritisa), če se jemljejo dlje časa.
• Telesna teža – pretežke osebe imajo teleangiektazije veliko pogosteje od oseb z normalno telesno težo, zato je pomembno ohranjati uravnoteženo prehrano in normalno telesno težo, saj čezmerna teža škodljivo vpliva tudi na nastanek varikoznih ven na nogah.

Kako se teleangiektazije zdravijo?

Trenutne metode z najboljšimi rezultati so sklerozacija, sklerozacija z mikropeno in fotokoagulantno zdravljenje z laserjem. Večina zdravnikov na tem področju se odloči za sklerozacijo. Metoda je učinkovita v približno 80 do 90 % primerov, je poceni in preprosta. Zdravilo, imenovano sklerozant, se vbrizga neposredno v težavne vene in sproži proces, ki aktivira naravni odziv na celjenje in povzroči bledenje ven.  Skleroterapija je zelo varno zdravljenje, ki pa kljub temu vključuje tveganja in stranske učinke.

Običajni stranski učinki so (takoj po zdravljenju):

• pordelost in srbečica (trajata samo nekaj ur),
• lokalno vnetje, ki lahko traja tudi do dva tedna, redko pa dlje,
• temnejša obarvanost zdravljenega predela, ki lahko traja tudi do 6 mesecev,
• nastanek novih majhnih rdečih ven na zdravljenem predelu ali v njegovi bližini, ki običajno spontano izginejo, če je zdravljenje uspešno.

Karpalni kanal

Karpalni (zapestni) kanal sestavlja osem drobnih kosti sklepa roke s spodnje strani, zgornjo stran pa zapira čvrsto vezivno tkivo oziroma ligamentna struktura. Skozi ta kanal iz podlahtnice v pest vstopajo živec medianus pa tudi tetive mišic, ki premikajo prste. Tetive so obdane s tanko sinovialno ovojnico.

Prvenstveno povečana uporaba sklepa pesti oziroma preobremenitev tetiv v karpalnem kanalu (npr. čezmerno delo na tipkovnici, pogosto pa tudi pri ročnih delavcih, kirurgih, fizioterapevtih, maserjih itd.) pospešeno prispeva k nastanku sindroma karpalnega kanala.

V tem primeru je zato preventiva izjemno pomembna. Vsi procesi, ki vplivajo na odebelitev tetiv, otekanje na predelu karpalnega kanala ali na njegovo zoženje, lahko privedejo do povečanega pritiska na živec.

T. i. posttravmatski sindrom karpalnega kanala je stanje, ki nastane zaradi preloma palčne kosti na značilnem mestu in ki zaradi spremenjenih anatomskih razmerij privede do prezgodnjega nastanka kompresije na osrednji živec.

Sindrom karpalnega kanala se pogosteje pojavlja pri ženskah. Pojavi se lahko na obeh pesteh, simptomi pa so običajno bolj izraziti na dominantni roki. Pri sindromu karpalnega kanala se simptomi običajno začnejo razvijati kot prehodno mravljinčenje v prstih ponoči ali zjutraj, ki je pozneje prisotno ves dan. Mravljinci v prvih treh prstih, otekanje prstov (posebej palca) in pesti, manjša gibljivost, pozneje pa tudi bolečine in šibkejše mišice so znaki sindroma zapestnega kanala.

Če stanje napreduje, obolelim osebam zaradi šibkejših mišic iz rok padajo predmeti, težko zapenjajo gumbe, nedrček ipd. in imajo stalne bolečine.

Če je prisotna izguba čuta in atrofija mišic na palcu, je napoved za pacienta slaba. Zdravljenje sindroma karpalnega kanala je lahko konservativno in operativno.