Vsak od nas se je že kdaj ujel v past premlevanja o tem, kaj vse lahko gre narobe, tudi ko na obzorju še ni nobenega razloga za skrb. Naš um je lahko neverjetno vztrajen pri ustvarjanju negativnih scenarijev prihodnosti brez ene same realne osnove. In ko se enkrat zažene, ga ni tako lahko ustaviti. Ko ga ne moremo ustaviti, ko kar in kar ustvarjamo nove in nove skrbi, lahko govorimo o sekiranju na zalogo.
Sindrom sekiranja na zalogo je poljuden izraz, ki opisuje nagnjenost k pretirani skrbi za prihodnje dogodke, pogosto brez utemeljene osnove. Pri tem je fokus na težavah, napakah ali negativnih čustvih, brez usmerjenosti na iskanje rešitev.
Za isto težavo se uporablja tudi izraz katastrofiziranje. Katastrofiziranje je kognitivna distorzija, ki je pogosto povezana z anksioznimi motnjami in depresijo. Katastrofiranja dobro poznamo preko različnih medijev (predvsem spletnih), ki na ta način v poplavi informacij pridobijo našo pozornost.
Vzroki za sekiranje na zalogo so različni:
- Nagnjenost k perfekcionizmu – “Nič ne sme iti narobe, le kaj bo, če bo šlo kaj narobe, to bo polom.”
- Pretekle slabe izkušnje – v nas ostaja nepredelan strah, ki nas žene v skrbi, da se bo negativna situacija ponovila.
- Vplivi okolja, v katerem smo odraščali, (tako družine kot družbe) – zaskrbljeni starši, skrb pred novim, neznanim.
- Biološki dejavniki – genska nagnjenost k anksioznosti.
Raziskave kažejo, da so ženske bolj nagnjene k ruminaciji – ponavljajočemu se premlevanju negativnih misli, ob čemer se posameznik osredotoča na svoje težave, negativne izkušnje ali občutke brez iskanja konkretnih rešitev.
Če pretirana in vse splošna bojazen in zaskrbljenost traja več kot polovico dni v tednu, vsaj šest mesecev pa lahko govorimo o generalizirani anksiozni motnji (GAM). Gre za stanje, za katero je značilna pretirana in kronična zaskrbljenost glede različnih življenjskih področij, tudi če ni očitnih razlogov za skrb.
Kako se soočiti s težavo sekiranja na zalogo in kako jo uspešno rešiti
Tako kot vedno je rešitev več. Prvi korak pa je vedno prepoznavanje in zavedanje težave. Pri tem je pomembno zavedanje, da je včasih čisto dobro, če smo vnaprej previdni in se pripravimo na različne situacije, ki se nam lahko zgodijo. Ni vsak pomislek o tem, kaj gre lahko narobe, že sindrom sekiranja na zalogo. Razlika je v tem, kako pogosto, kako intenzivno in kako dolgo to traja.
Moje vodilo pri soočanju s težjimi življenjskimi izzivi je: pripravi se na najhujše in upaj na najboljše. Skozi miselni proces raziščem vse, kar me skrbi. Sprijaznim se z morebitnimi posledicami oziroma poiščem rešitve in nato spustim. Pri tem mi pomaga zavedanje, da nikoli nisem edina, ki ima take težave in da skrbi, ne glede na to, kako realne se zdijo, vedno rišejo bolj črno kot je. To mi pomaga, da se ne zataknem v ustvarjanju skrbi na zalogo ter da se pripravim na morebitne težave.
Pogosto uporabljena tehnika prekinitve sekiranja na zalogo je preusmerjanje misli iz osredotočanja na negativni izid na vprašanje: “Kaj pa, če bo vse v redu.”
Prav tako pomagajo tehnike sproščanja, kot so meditacija, dihalne vaje in telesna aktivnost, saj le te zmanjšujejo stres. Večanje stresa vpliva na povečanje negativnih misli in več negativnih misli vpliva na še več stresa in tako se ujamemo v negativno zanko, ki nas vleče navzdol.
Pomaga nam lahko tudi tehnika osredotočanja na sedanjost, kot je čuječnost. Zapisovanje skrbi na papir. Pogovor z nekom, ki mu zaupamo, nam zna prisluhniti in nas zna pomiriti, nam vliti upanje in samozavest, da bomo vsemu kos. Včasih je pomembno tudi, da se pogovorimo s tistim delom nas samih, ki mogoče verjame, da sekiranje na zalogo odžene dejanske skrbi.
Če pa vam nič ne pomaga, je priporočljiva vključitev v terapevtski proces.
Kako še lahko preženete skrbi na zalogo?
Način, ki sama uporabljam pri pomoči ljudem, ki imajo težave s pretiranim sekiranjem, je fokusing. Pomagam jim pozornost preusmeriti iz glave v občutenje celotnega telesa. Ljudje ob premlevanju skrbi izgubijo stik s svojim telesom. Vso njihovo pozornost prevzame nekaj misli, ki se vrtijo kot pokvarjena plošča ves dan in še ponoči. Ne morejo spati, čisto so razburjeni, utrujeni.
Fokusing je proces vzpostavljanja odnosa s telesom, ki se ga lahko nauči vsak. Za začetek, ko začutite, da vas odnaša tok vaših misli v vedno večje skrbi, je dobro narediti globlji vdih in izdih ter narahlo zapreti oči. Nekajkrat začutimo, kako zrak nežno prodira v naše telo in kako ga čez nekaj trenutkov zapusti.
Nato svojo pozornost prenesemo na noge. Začutimo stik nog s podlago. Z radovednostjo in naklonjenostjo poskusimo začuti tla. Jih moje telo zaznava kot stabilne? So varna? Če sedimo, začutimo, kako se naša zadnjica dotika sedala.
Zaznamo svoj hrbet in se vprašamo: “Kako me danes hrbet nosi?” Svojo pozornost prenesemo na grlo, prsi, želodec, trebušno votlino. To so predeli telesa, kjer je telesna govorica še posebej aktivna. Opazujemo, zaznavamo, poskušamo občutiti, kako naše telo čuti vse te strahove, misli, ki se podijo v naši glavi.
Pri fokusingu je pomembno, da najprej pozdravimo, kar koli zaznamo v našem telesu, ter da se s tem, kar občutimo, ne bojujemo, ampak vzpostavimo odnos zanimanja ter spoštovanja. Šele ko zagotovimo varnost, da se lahko notranji občutki razkrijejo, nam bo telo spregovorilo. Tako bomo dobili občutenje in uvid, kaj dejansko pomenijo naše misli v glavi. Ali gre za strah pred neuspehom, potrebo po nadzoru, imamo povečano samokritičnost, nerealna pričakovanja do sebe, preveč analitičnega razmišljanja, prepričanje, da dolgo časa ne moremo biti srečni …
S ponavljajočim se vzpostavljanjem ljubečega zanimanja za naše telo bomo prišli do občutenja, kaj potrebujemo, da se bomo počutili varne in stabilne za soočanje s težavami, ko bodo prišle in ne vnaprej.
Sindrom sekiranja na zalogo lahko vpliva na kakovost življenja, saj močno vpliva na oženje naših zaznav. Siromaši naše življenje, ko nam jemlje življenjsko energijo, ki bi jo lahko uporabili za bolj zabavne reči.
Ljudi, ki nam pravijo, da se preveč sekiramo, pa lahko uporabimo kot naše vire moči, in sicer tako, da jih preprosto vprašamo, če nam bodo pomagali, če se bomo znašli v našem najhujšem scenariju, ki nam ga rišejo prestrašeni možgani.
