Sindrom izgorelosti in občutek, ki ga opisujejo z besedami “ko je vsega preveč”, je povezan s številnimi miti in neresnicami. O njem se veliko govori, vse več ljudi sporoča, da so njegove žrtve, a še vedno za ta sindrom nimamo uradne definicije, pojasni Daniela Fiket, dr. med. spec. psihiatrije in svetovalka na forumu Psihiatrija.
Običajno tako poimenujemo motnjo, ki se pojavi v povezavi s pretiranimi delovnimi obremenitvami pri ranljivi skupini ljudi.
Prepoznamo tri skupine simptomov:
- telesno in čustveno izčrpanost,
- depersonalizacijo in
- zmanjšano funkcionalnost.
Depersonalizacijo prepoznamo po nezainteresiranem, hladnem odnosu do službe, sodelavcev ali klientov, velikokrat izgoreli postane ciničen, pesimističen, neprijazen in neempatičen.
Zmanjšana funkcionalnost se kaže v nagnjenosti k negativnemu ocenjevanju vrednosti lastnega dela, občutku nekompetentnosti za opravljanje dela ter negotovosti na delovnem področju.
Temu se lahko pridružijo nespečnost, napetost mišic, glavoboli, prebavne motnje, tesnoba in strah.
Preberite tudi: Stres vodi v izgorelost
Resnice in miti o izgorelosti
1. Izgorelost je sodobna bolezen.
To je mit. Izgorelost je verjetno znana že od prazgodovine, pod različnimi imeni. Z imenom »burnout syndrome« se prvič srečamo v 70. letih prejšnjega stoletja, vendar še danes ni konsenza o tem, kateri so diagnostični kriteriji in ali je to sploh posebna motnja, ločena denimo od depresije ali prilagoditvene motnje. Glede tega si strokovna javnost še ni enotna.
2. Izgorelost (burnout sindrom) je posledica delovne preobremenjenosti.
To je mit. Delovna preobremenjenost je le eden od možnih sprožilnih dejavnikov pri razvoju izgorelosti. Vzrokov je verjetno več. Le en del teh so zunanji dejavniki, kot so visoka zahtevnost dela, nejasna navodila, slabi odnosi v službi (mobing), časovna stiska, nezmožnost samostojnega odločanja, slaba organizacija delovnega procesa, visoka obremenjenost z administrativnimi deli, pritisk nadrejenih, odsotnost timskega dela in podobno.
Ali se izgorelost pojavlja samo pri ljudeh, ki delajo v zelo stresnih poklicih? Ne, izgorevajo lahko tudi mamice na porodniškem dopustu, gospodinje, ki morda še skrbijo za ostarele starše, nič drugače kot denimo kirurgi, psihiatri …
3. Izgorelost doživijo ljudje z določenimi osebnostnimi lastnostmi.
Res je. Tipično izgoreva perfekcionist, ki ima idealističen pogled na svoje delo. Ambiciozen je, do sebe ima visoka pričakovanja. Dela zavzeto, je odgovoren, prizadeven. Ima spremenljivo samopodobo, ki je zelo odvisna od delovnega uspeha. Svoje potrebe zanemarja, dela ni pripravljen prerazporediti. Služba mu pomeni veliko več, kot je običajno, »živi, da bi delal, ne dela, da bi živel« … Ima občutek, da je nenadomestljiv, potrebo po pohvali, prepoznavanju njegovega uspeha …
4. Znaki izgorelosti so podobni depresiji.
Res je. A določene značilnosti izgorevanje tudi ločijo od depresije. Pri depresiji oseba čuti žalost, brezvoljnost, utrujenost, nezadovoljstvo, pri izgorelosti pa se ljudje pogosteje pritožujejo nad jezo, agresijo, razdražljivostjo, izčrpanostjo. Depresivni iščejo pomoč, ker se želijo počutiti bolje, izgoreli iščejo pomoč, ker želijo nadaljevati delo …
5. Zdravljenje izgorelosti je zapleteno in dolgotrajno.
Res je. Izgoreli ima lahko v fazi napredovale motnje zelo različne simptome, od anksioznosti, depresije ali nespečnosti do zlorabe psihoaktivnih substanc in, v hujših primerih, samomorilnosti. Zato je tudi zdravljenje zastavljeno individualno. Pri nekaterih zadostujejo že ukrepi na področju življenjskega sloga (počitek, zdrava in redna prehrana, gibanje, ponovno navezovanje stikov z ljudmi, ukrepi za lažje obvladovanje stresa in podobno), velikokrat pa je stanje že tako resno, da je potrebno farmakološko zdravljenje (zdravila). Uporabljamo tudi krajše ali daljše psihoterapevtsko zdravljenje, saj je treba spremeniti določena prepričanja ter vedenjske in čustvene vzorce, ki lahko motijo okrevanje ali provzročijo ponovitev motnje. In ne nazadnje, če je večina vzrokov na strani nevzdržnih razmer v službi, je lahko pametna rešitev menjava zaposlitve.
Izgorevanje se lahko namreč v življenju večkrat ponovi. Če ne spremenimo vzrokov, se lahko znova znajdemo v takih težavah, zato je pomembno, da se iz te izkušnje učimo za življenje v prihodnje.
