Objavljamo nekaj njenih osebnih izkušenj, za katere verjamemo, da jih boste prebrali z zanimanjem in morda v njih našli kakšen namig tudi za krepitev svojega zdravja.
Kako sem spoznavala svojega “parkinsona”?
Diagnozo so mi postavili leta 2010, po tem, ko sem na nekem seminarju začutila bolečino v prsih in je vse kazalo na infarkt, a po dolgotrajnih težavah s koordinacijo rok in noge, so prepoznali parkinsonovo bolezen, ki se je zvito skrivala v ozadju.
Zelo neobičajen začetek. Običajno pacienti opazijo postopno slabšanje gibljivosti. Pregled, ki ga je opravila pri nevrologu, med drugimi tudi z magnetno resonanco, je jasno pokazal sliko in začel se je proces zdravljenja, ki je v veliki meri vključeval alternativo. A težko je pri teh letih sprejeti diagnozo neozdravljive bolezni.
Tablete za lajšanje “parkinsona”, kot sem včasih imenovala svojo bolezen, sedaj ji raje rečem “Mirko”, je treba sprva vzeti vsake 4 ure in vedno pogosteje. Tudi doze se povečujejo. Ko sem prišla do tega, da sem morala vsako uro vzeti tabletko, smo se odločili za črpalko, ki mi brizga zdravilo neposredno v dvanajsternik, od tam pa gre nemudoma v kri.
Počasi sem se navajala življenja z boleznijo. Bili so vzponi in padci ter marsikaj, kar nisem pričakovala.
Poleti 2018 se mi je začelo dogajati, da kot strela z jasnega, nisem mogla hodit. Noge me niso držale in grozno sem se počutila. Čeprav moram povedati, da sem od takrat doživela tudi marsikaj “lepega”, zato vas, dragi bralci, tudi nisem hotela vznemirjati. Lahko rečem le, da danes izgledam vsaj 10 let mlajša in v vmesnem času mi je zdravnica ob pregledu krvi zavidala rezultate. Torej: četudi bi vzela več zdravil, bi se počutila enako slabo, le učinek predoziranja (ki ga zagotovo poznate, če ste parkinsonov bolnik), bi doživljala. Naslednji dan je bilo spet bolje (ali pa ne, nisem vedela, kako bo). Hvala bogu mi je v roke prišel film, ki je govoril o tem, da so mnoge avtoimune bolezni (vključno s parkinsonovo) tesno povezane s tem, kar v telo vnašamo vsak dan – s hrano. Začela sem opazovati in si pisati, kaj jem in kako se počutim.
Dnevnik prehrane mi je pokazal, katera hrana mi dela preglavice
Opazila sem, da vsakič, ko jem kaj, kar vključuje gluten, meso, mleko ali jajca, čez par ur ne morem hoditi in se počutim naravnost grozno. Hotela sem medicinsko potrditev, zato sem naročila test, ki ti pokaže alergijo na gluten in meni je pokazal – nič. Kot, da si vse izmišljujem. Bila sem razočarana. Naj še povem, da sem se enako grozno počutila ob menjavi vremena ali ob polni luni.
Mož, ki mi je pomagal pri premagovanju “maratona”, ki ga je predstavljalo premostiti 3m od postelje do wc-ja, mi tudi ni verjel, da je vse to od hrane, vremena ali lune. Pogosto mi je dejal, “Meso, ne!?”. Brez besed sem opazovala vzorec in trpela. Ker sem doživljala nekaj, za kar nisem poznala medicinske potrditve, ker sem odstopala od “normalnih” ljudi in čeprav me je okolica imela za, milo rečeno, “trčeno”. Izbrala sem manjše zlo.
Usoda že tako hoče, da se naučimo pravih stvari. V roke mi je prišla informacija o “intoleranci na hrano” in da delajo (samoplačniško) tudi krvne teste. V laboratoriju pri nas ti vzamejo kri in jo pošljejo nekam v Nemčijo na teste. Najkasneje v treh tednih dobiš rezultate. Vsaj tako je bilo pred leti, zdaj je morda že drugače. To je to!
Končno sem lahko dokazala okolici, da si ne izmišljujem! Dve “malenkosti” sta povezani s tem testom. Je samoplačniški (za 300 živil stane 160 eur) in uradna medicina tega testa ne priznava. Veliko je odvisno tudi, kako naprednega zdravnika imaš. Če bi se že takrat obrnila na uradno medicino, bi mi morda lahko rešili težave z intoleranco, tako pa jim nisem šla blizu. Po drugi strani sem pa le tako lahko opazila vpliv hrane in s tem še komu pomagala.
Romana: “Brez besed sem opazovala vzorec in trpela. Ker sem doživljala nekaj, za kar nisem poznala medicinske potrditve, ker sem odstopala od “normalnih” ljudi in čeprav me je okolica imela za, milo rečeno, “trčeno”.”
Končno je tudi test potrdil, kar sem sama opazila
Test je potrdil, kar sem že vedela. Intolerantna sem na vse meso, kravje mleko, jajca, gluten in še na kup drugih živil (npr. kvas, kis, orehi, lešniki,…). Lahko pa jem: od rib samo skušo in lososa, lignje in sipo, inčune, lahko uživam kozje mleko in mlečne izdelke iz kozjega mleka (ko jih ješ, imajo enak okus kot kravji, če pa se ti kasneje spahne po njih, je občutek tak kot, da si pojedel celo kozo z njenimi lorbki vred…).
Izvidi so zelo nazorni – hrana na katero si intoleranten, je obarvana rdeče, oranžno ali rumeno (odvisno, koliko si pač intoleranten na njo). Hrana, ki jo lahko ješ, je v belih kvadratkih. Ampak, če je kvadratek bel, ti to še ne zagotovlja, da lahko živilo varno ješ. Lahko si namreč intoleranten tudi na živila, za katera test tega ne pokaže, a ti se kljub temu lahko slabo počutiš po njih. Avtorji priročnika ti svetujejo, da takih živil pač ne ješ. Intoleranca namreč raste.
Nisem zdravnica, ne živilski tehnolog. Me je pa zelo zanimalo, kaj je intoleranca in vse o živilih, ki jo meni povzročali zdravstvene probleme. Poglobila sem se v knjige, članke, video prispevke na spletu in spoznala, da intoleranca na srečo ni nujno trajna, ampak se lahko razvije samo za neko obdobje. Običajno lahko po 8-12 tednih že začnemo postopoma preizkušati ali smo še intolerantni na neko živilo ali ne. Nekatere intolerance pa ostanejo za celo življenje.
Vzroki za razvoj intolerance na hrano
Za razvoj intolerance je opredeljenih več vzrokov:
- Uživanje sladkorja in bele moke (o škodljivosti obeh je dosti znanega).
- Kava, črn čaj in alkohol dražijo sluznico.
- Neredno hranjenje – preveč hrane naenkrat namreč preveč obremeni naš prebavni trakt.
- Površno žvečenje hrane prav tako obremenjuje prebavni trakt.
- Kombiniranje proteinov in sadja v istem obroku.
- Neuravnotežena prehrana.
Pri sebi sumim na še en vzrok. Za zmanjševanje simptomov parkinsona sem namreč 4 leta uživala mucuno, ki jo na internetu mnogi promovirajo kot alternativo uradnim zdravilom. Pri tem pa pozabijo, da je to rastlina in zato je pri njej zelo odvisno od narave, katere lastnosti bo razvila. Njeno okolje je naravno in zato je odvisna od vremena, sestave tal, načina obdelave, itd. V tem primeru ne velja ravno, da je naravno tudi boljše za telo. Sintetična zdravila namreč imajo vedno iste lastnosti in vrednosti, narejena so po istem receptu in istem postopku in je tako tudi lažje preizkušati medsebojni vpliv zdravil. Na to te nobena spletna stran ne spomni, ko se odločaš za mucuno ali kakšno podobno živilo ali prehranski dodatek. Je pa res, da prej “prime” in dlje “drži”. Povzroča tudi manjše tresenje (kot reakcijo), kot konvencionalna zdravila.
Vedno se posvetujte z zdravnikom
O svoji izkušnji sem zaupala zdravniku. Svetoval mi je, naj preidem na konvencionalna zdravila in začelo se je odvajanje, ki ni bilo prijetno. Moj nasvet na podlagi mojih izkušenj bi bil, da če jemljete mucuno, razmislite in se posvetujte, če bi bilo primerno, jo opustite. Naredite to postopno, kot bi z vsemi zdravili za parkinsonovo bolezen. Jaz sem imela v času jemanja mucune močno zaprtje, ki pa je ob prehodu na konvencionalna zdravila izzvenelo. Ali je bil res razlog to, da sem opustila mucuno, ne bom izvedela nikoli, trenutno kaže na to. Ne izključujem tudi, da je pomagala spremenjena prehrana.
Zapisala: Romana Vajde Horvat, bolnica s parkinsonovo boleznijo
Romanina zgodba o intoleranci se nadaljuje v članku Intoleranca na gluten in mleko povzročila, da čez nekaj ur ni več mogla hoditi in Z razstrupljanjem si je skoraj uničila življenje.
VIRI:
Adrialab, Synlab laboratorij, Test intolerance na hrano, Splošne informacije, 2017
FA 7274 2338 06 2156 7264 Romana Vajde Horvat Test intolerance na hrano, 10.07.2017, Test: 11440 / Cytolisa 176 ELISA (delno kvantitativno) http://diagnosticni-laboratorij.si/prehranska-intoleranca/, Intoleranca na hrano, november, 2017
