Medtem ko za osnovne tri oblike motenj hranjenja še vedno velja, da so približno desetkrat pogostejše pri deklicah kot pri dečkih (anoreksija, bulimija), je izenačena pojavnost pri kompulzivnem prenajedanju,” nam je pred časom zaupala psihologinja, geštalt psihoterapevtka in supervizorka Andreja Modrin Švab, strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani.
V splošnem je prišlo do manjšega, ne pa bistvenega, porasta teh treh osnovnih oblik v splošni populaciji, pojasnjuje, anoreksijo ima okoli odstotek, bulimijo okoli pet, kompulzivno prenajedanje pa okoli 10 odstotkov ljudi. Več o tem, si lahko preberete v tem članku.
Novo pa je, dodaja Modrin Švabova, da se je paleta različnih oblik motenj hranjenja zelo razširila.
Poleg omenjenih treh osnovnih motenj hranjenja sedaj obstaja precej novih oblik, o katerih pa se na splošno še premalo govori, opozarja, saj “niso dobro prepoznane tako v laični kot strokovni javnosti.”
Dve od teh sta ortoreksija in bigoreksija.
Ortoreksija: predvsem mlade ženske
Ortoreksijo je v svoji knjigi Health food junkies prvič opisal dr. Steven Bratman.
V kar štiri od petih primerov, zanjo zbolijo ženske in dekleta v poznem mladostniškem obdobju in kasneje v zgodnji in srednji odraslosti, pojasnjuje sogovornica.
“Pri ortoreksiji gre za izrazito preseganje zdravega življenjskega sloga v odnosu do zdrave prehrane. Opazimo elemente obsesivnega preverjanja sestavin v hrani – oseba preverja, ali je hrana biološko neoporečna.”
Ortoreksijo kot motnjo hranjenja opredelijo, kadar oseba preko spremenjenih prehranskih vedenj kontrolira druga, zanjo nesprejemljiva in boleča čutenja.
“V terapiji imam žensko, ki je kot najstnica razvila anoreksijo, za katero boleha še sedaj, v zadnjih letih pa je razvila še ortoreksijo, saj je verjela, da bo edino z biološko zdravo hrano lahko pridobila na teži in ozdravela. Seveda se to ni zgodilo, saj sva ugotovili, da ima nezaključene stvari iz preteklosti, predvsem zlorabe in travme iz otroštva,”
pripoveduje psihologinja, geštalt psihoterapevtka in supervizorka Andreja Modrin Švab, strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani.
Pri mladih opaža velik porast zanimanja mladih za biološko hrano, kar je lahko tudi sprožilni dejavnik za nastanek ortoreksije, podobno kot so diete sprožilec za druge motnje hranjenja.
“Zaradi sodobnih trendov, ki mlade in stare vodijo v eksperimentiranje z zdravo prehrano, jo zlahka spregledamo, saj je stremljenje k zdravi prehrani postal hit številka ena in ena največjih vrednot sodobne družbe. K zdravi prehrani nas spodbujajo mediji, zdravniki, bližnji. Zdi se, da bolj kot je zastrupljeno naše ozračje in zemlja, bolj se množijo pozivi k biološko neoporečni hrani – včasih tovrstna odločitev v človeku zmanjša tudi občutke tesnobe glede tega, da bi sicer resneje zbolel ali prehitro umrl.”
Gre za obsedenost z biološko čisto in neoporečno hrano, ki vodi do izrazitih prehrambenih restrikcij. V ozadju je izrazita potreba po kontroli in nadzoru, pojavijo se socialna izolacija in čustvene motnje, predvsem depresivnost in tesnobnost. V ozadju je nizka samopodoba, osebnostne lastnosti so pogosto podobne kot pri drugih motnjah, ni pa prisotnega strahu pred debelostjo ali želje po vitkosti.*
Bigoreksija: predvsem mladi fantje
Mišična dismorfija ali ‘obrnjena anoreksija’ (Adonisov kompleks) sta med prvimi poimenovanji motnje hranjenja, ki jo danes imenujemo bigoreksija. Dobrih dvajset let nazaj prvi opisal dr. Roberto Olivardia.
Gre za obsedenost s potrebo po mišičastem telesu, pri čemer osebe pogosto zlorabljajo anabolne steroide. V ozadju je slaba samopodoba, nizko samospoštovanje, izrazita potreba po nadzoru, motena telesna shema, posledično pa pride do socialnega umika, motenj razpoloženja in spolnih funkcij.*
Bigoreksija se, za razliko od ortoreksije, v 80 odstotkih pojavlja pri moških in fantih, z začetkom v poznem mladostniškem ali zgodnjem odraslem obdobju.
“Mladi fantje se običajno ob vstopu v srednjo šolo začno ukvarjati z gradnjo mišičastega telesa, začno obiskovati fitnes centre in na internetu gledajo podobe mišičastih fantov, kakršni bi radi postali tudi sami. V tem primeru bi prav pretiravanje s tovrstno vadbo lahko bil tudi sprožilni dejavnik za kasnejši razvoj bigoreksije,”
pojasnjuje strokovna vodja Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA v Ljubljani.
Zanimivo je, nadaljuje, da se ti moški vidijo suhe in nemišičaste, čeprav so zelo mišičasti. “Gre za obraten pojav kot pri anoreksiji, ko se osebe vidijo debele, ko so že povsem koščene,” sklene sogovornica.
