Se lahko predstavite?
Stara sem 22 let in delam v računovodskem oddelku v srednje velikem podjetju, ki deluje na področju avtomobilizma.
Kako se je začelo nadlegovanje na službenem mestu?
Najprej na majhne načine, dolgi pogledi, seksualne šale, brezpomenski sestanki v dvoje. Nič hujšega, ampak mi je hitro postalo neprijetno.
Kakšni so bili prvotni občutki?
Najprej nisem vedela ali je to res ali se pravzaprav dogaja v moji glavi. Nekatere stvari lahko pač presodiš napačno, včasih je lahko nekdo samo preveč prijazen in misliš da ima kakšne namene, pa jih v resnici nima. Potem sem pa dobila potrditev tudi od sodelavcev, ki so opazili, da se do mene obnaša drugače kot do ostalih. Zato mi je postalo vse bolj neudobno in sem se začela obnašati kot robot in vsako šalo, pogled in komentarje preusmerila nazaj na posloven pogovor. Ni mu bilo všeč.
Kdaj je nadlegovanje dosegel vrhunec?
Na poslovni poti v Maribor. Nekako je prišlo do tega, da naj bi šli na sestanek štirje, a sta ostala dva naknadno dobila druge obveznosti in mi je rekel, da greva sama. Bilo mi je neudobno, ampak sem poskusila biti čim bolj sproščena in pogovor usmerjala v poslovne zadeve. Vseeno pa je potem začel spraševati o mojem fantu, ali sem bila že s kom drugim in da je “fajn poskusit stvari, on ve, ker je itak starejši in izkušen in mi lahko pomaga.” Jaz stalno odgovarjam, da taka nisem in me to ne zanima.
”Potem začne govoriti o ženskih postavah in kaj mu je všeč in me prime za koleno ter reče naj napnem mišico, da se vidi, da treniram. Ves ta čas se počutim grozno, ampak ne morem nikamor iz tega avta, zato samo odmaknem koleno in pogovor naprej preusmerim na poslovnost.”
Prideva v mesto, sledi sestanek, ki poteka normalno. Nato spet vožnja nazaj, ki mi že zdaj vzbuja tesnobo. Ampak si rečem, da ni problema, zmorem to, nisem šibka in, če poskusi karkoli direktnega, imam fanta na hitri številki. Se voziva nazaj, večino časa je tišina in si mislim, da bo to morda dejansko šlo.
Ko pa sva končno blizu mojega doma, rekel je namreč, da me lahko odpelje domov, mi začne govoriti, da se ta avto rad hitro pokvari. ”Sploh v gozdovih”, ko se peljeva skozi gozd. Jaz mu odgovorim, da ne, ta se ne bo in on z nasmeškom ponavlja: ”Kako veš, da se ne bo pokvaril, ne moreš vedeti”.
Stalno ponavljam, ta se ne bo pokvaril, ker so moji možgani takrat začeli pospešeno delovati kaj storiti, če dejansko ustavi avto sredi gozda. Na mojo srečo sva v minuti že skoraj doma in mu rečem naj kar tam ustavi – ni bilo pred domom, ker nisem hotela, da ga vidi.
Zakaj niste prijavili?
Zaradi dveh stvari. Prva, ki se sliši neumno, ampak je takšen razlog kakršen je, je pač služba. Potrebujem jo in vsi ostali v podjetju so topli in iskreni, poleg tega pa me delo veseli. Drugi razlog pa je, da v resnici razen verbalno, ni prestopil meje. In je na koncu zgolj moja beseda proti njegovi.
Če bi imeli možnost anonimne policijske prijave, ki je ne bi mogli izslediti nazaj do vas, bi se odločili zanjo?
Najverjetneje.
