Različne oblike pomoči pri zasvojenosti

Uporaba in porast dovoljenih in nedovoljenih substanc je velik socialno medicinski problem. Poleg kemičnih je ogromen porast nekemičnih zasvojenosti, od katerih nedvomno izstopa zasvojenost z digitalno tehnologijo, kamor spadajo zasvojenost s spletom oz. specifično spletno vsebino, kot npr.: zasvojenost s socialnimi omrežji, računalniškimi (on-line) igrami, kompulzivnim brskanjem po spletu, spletno pornografijo in spletno hazarderstvo ter zasvojenost z računalniškimi igrami.

Kam po pomoč pri zasvojenosti

V Sloveniji obstaja več programov zdravljenja različnih zasvojenosti. Programi se v osnovi delijo na nizkopražne (ni zahtevana abstinence) in visokopražne (zahtevana abstinenca), ki so lahko kratkoročni (nekaj tednov) ali dolgoročni (2 do 3 leta). Programi zdravljenja se izvajajo ambulantno, bolnišnično in pa izven-bolnišnično.

Ambulantno zdravljenje zasvojenosti

Ambulantno zdravljenje je primerno, kadar ima zasvojeni dobro socialno podporo, je visoko motiviran in ima trdno voljo. Takšnih zasvojencev je bolj malo, zato je takšno zdravljenje lahko zelo učinkovito predvsem v primerih, ko zelo hitro prepoznamo nastajajočo zasvojenost in primerno ukrepamo.

Prednost ambulantnega načina zdravljenja je, da lahko zasvojeni normalno deluje v zunanjem svetu, hodi v službo, se izobražuje ipd. Ambulantne posvetovalnice delujejo v okviru psihiatričnih bolnišnic in dispanzerjev v zdravstvenih domovih. 

Bolnišnično zdravljenje

Bolnišnično zdravljenje poteka v psihiatričnih bolnišnicah in traja od enega do šestih mesecev. Namenjeno je posameznikom z dolgoletno in težjo obliko zasvojenosti. Opozoriti je potrebno, da je v Sloveniji bolnišnično zdravljenje mogoče le za kemične zasvojence, se pravi alkoholike in narkomane.

Problem bolnišničnega zdravljenja je relativna kratkoročnost programa in pogostost recidivov po končanem zdravljenju.

Izven-bolnišnični programi

Izven-bolnišnični programi običajno potekajo v obliki terapevtskih skupin. Ti so lahko odprtega ali zaprtega tipa. Terapevtske skupine odprtega tipa lahko potekajo pod vodstvom terapevta ali pa kot skupine za samopomoč.

Pri nas zelo učinkovit in zahteven program zdravljenja po socialno andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. V Kamniku ga vodi dr. Andrej Perko, v Kopru mag. Tone Kladnik. Program velja za daleč najbolj zahtevnega, zmorejo ga le redki, je pa daleč najuspešnejši.

Med programi za samopomoč so najbolj znane in učinkovite skupine anonimnih alkoholikov, za katere je značilno, da v njih ni strokovnih delavcev. Zanimivo je, da po nekaterih raziskavah, učinkovitost prične upadati, v kolikor se pričnejo v skupine za samopomoč vključevati strokovni delavci.

Kaj upoštevati, ko izbiramo program pomoči

Le redki zasvojeni zmorejo dovolj motivacije za spremembo, zato je prav, da obstajajo različno zahtevni programi zdravljenja. V kolikor je cilj dolgoročna abstinence s spremembo življenjskega sloga je pri zdravljenju zasvojenosti dobro vedeti nekaj dejstev.

Zelo težko je v tipu odprtih programov zdraviti narkomane, samske, hazarderje in pa, kot je vedno bolj očitno, digitalne zasvojence. Izredno problematično je tudi zdravljenje samskih, če že ne nemogoče. Pri vseh naštetih je izredno težko nadzorovati ali vzdrževati abstinenco, izredno hitro psiho-fizično propadajo, so v visokih dolgovih in popolnoma socialno izolirani, nekateri v objemu ulic in kriminala, drugi v svojih sobah pred zasloni. Za njih in tudi za težje primere zasvojenosti z alkoholom je najprimernejši bivanjski, zaprti tip dolgoročnega zdravljenja, v obliki komun, ki veljajo za izredno zahteven program zdravljenja, kar pa nedvomno prinaša uspehe.

Trenutno se večina strokovnjakov strinja, da predstavljajo različne zasvojenosti isto bolezen – kronično nenalezljivo bolezen. Tak pogled je predvsem pogled psihiatrov, ki gledajo na zasvojenost preko biološko-medicinskega modela. Mnogi ostali programi gledajo na zasvojenost drugače. Predvsem skozi luč nepravilnega načina življenja, ki pripelje v zasvojenost in ne obratno. V procesu zdravljenja je zato v prvi vrsti potrebno spremeniti način življenja, vrednote in pridobiti nove veščine. Težko bomo uspešni, če zasvojenega ne aktiviramo na vseh življenjskih področjih, v prvi vrsti pa v njem vzbudimo zanimanje in radovednost ter ga prebuditi iz otopelosti.

Kako uspešno je lahko zdravljenje zasvojenosti

Na voljo je veliko različnih programov, kar je dobro in nujno, saj so med samimi zasvojenci in tudi njihovimi bližnjimi velike razlike. Razlikujejo se po motivaciji, sposobnostih, starosti, količini podpore s strani svojcev, partnerjev itd. Seveda vsakega zasvojenega in predvsem svojce upravičeno zanima, kateri programi so najbolj učinkoviti.

Najprej je potrebno ponovno poudariti, da poenotenih podatkov glede uspešnosti zdravljenja zasvojenosti ni. Kriteriji, s katerimi bi lahko določali uspešnost zdravljenja zasvojenosti, uradno sploh niso dogovorjeni.

Uspešnost zdravljenja se pogosto meri s tem, koliko mesecev po končanem zdravljenju posameznik uspe zdržati brez recidiva. Sam recidiv naj bi bil po nekaterih prepričanjih celo nujen za uspešno zdravljenje. Vsak z malo zdrave pameti ve, da je možno samo dvoje: ali piješ/se drogiraš ali pač ne.

Vsi, ki delamo z zasvojenimi, dobro vemo, da zgolj prenehanje uživanja substance (katerekoli) še nič ne pomeni. Dejansko je to še najlažji del zdravljenja. To zelo dobro vedo mnoge žene alkoholikov, ki pogosto povedo, da je bilo bolje prej, ko je njihov mož še pil, saj je bil precej manj siten.

Prav tako je veliko narkomanov, ki so lahko po zdravljenju v komuni kar dolgo trezni, vendar imajo popolnoma enak življenjski slog kot prej. To lahko pomeni le dvoje: mučenje samega sebe, ko s trmo vztrajajo pri abstinenci in na dolgi rok zagotovljen recidiv. Eno substanco se pogosto zamenja z drugo in mnogi zdravljeni alkoholiki prezgodaj umrejo zaradi prevelike teže, prevelikih količin kave in nikotina.

Tako žal (še) ni jasno, kaj poleg abstinence pomeni uspešno zdravljenje. Zgolj abstinenca ali morda celostna sprememba življenjskega sloga: napredovanje v izobrazbi, službi, telesna aktivnost, duhovna rast, ureditev partnerskih in družinskih odnosov ipd.? Zdi se, da je vse drugo, razen abstinence, tako težko doseči. Očitno tudi strokovnjakom ni v interesu določiti in poenotiti skupnih kriterijev uspešnega zdravljenja in tako vzpostaviti nekakšen zlati standard, preko katerega bi se lahko z raziskavami enotno ovrednotilo uspešnost nekega programa ali metode zdravljenja. Tako ima lahko vsak program precej manevrskega prostora pri interpretaciji uspešnosti in je žal odgovor na to, kateri je bolj uspešen, nemogoč.

Kako vredna je osebna izkušnja strokovnjaka v procesu zdravljenja

Pri iskanju pomoči ob osebnih težavah zaradi zasvojenosti se lahko obrnete na različne psihoterapevte, družinske terapevte, psihologe, psihiatre, socialne delavce in nekatere druge specialiste. Pomoč lahko poiščete tudi v skupinah, ki jih vodijo laiki z osebno izkušnjo zasvojenosti. Oba pristopa imata svoje prednosti, obstaja pa tudi možnost, da združite oboje.

V začetnih razgovorih lahko terapevt, svetovalec, laični delavec z lastno izkušnjo, npr. zdravljenja svoje zasvojenosti, ponudi več podpore in razumevanja, saj je bil nekoč na istem mestu. Je pa zelo nevarno, v kolikor ima svetovalec lastno izkušnjo, npr. z zlorabo ali odraščanjem v alkoholični družini in to predeluje s svetovanjem drugim, namesto v svojem terapevtskem procesu.

Ob tem naletimo na Jungovo paradigmo ranjenega zdravilca, ki se potrjuje, da drži. Vsak od tistih, ki se odločijo za poklic terapevta, ima določeno rano. Pogosto ravno ta ranjenost botruje notranji potrebi po pomoči drugim. Pri tem je potrebno ponovno poudariti, da je nujno potrebno, da to posameznik predela, preden začne s svetovalnim delom drugim.

Predelana osebna izkušnja je nedvomno prednost v terapevtskem procesu, saj določene probleme ravno preko lastne izkušnje lahko bolje razumemo. Težava nastane, ko stvari niso predelane in gredo lahko zelo narobe. Nič ni bolj privlačnega kot moč, ki jo da »več vredna« vloga terapevta. To lahko hitro preraste v sadističen užitek, izživljanje in naslajanje nad težavami klienta.

Dober primer strokovnosti in osebno izkušnjo je združil dr. Andrej Perko, ki vodi visoko učinkovite skupine za zdravljenje alkoholizma po socialno andragoški metodi znanega psihiatra dr. Ruglja. Dr. Andrej Perko ima lastno izkušnjo alkoholizma in se je uspešno zdravil pri dr. Ruglju. Zdaj sam nudi pomoč ljudem v stiski po socialno androgoški metodi. Njegove skupine štejejo med 120 in 140 ljudi. Ni pa to edini primer, ko je osebna travma in življenjsko dno rodilo izjemno uspešne terapevte.

Svoj boj z velikimi tesnobami zelo dobro popiše starosta psihoterapije dr. Irvin D. Yalom, slavni klinični psiholog, avtor knjig in vplivnež s 6,8 milijona sledilci samo na Youtube kanalu, dr. Jordan Peterson, se je na primer večkrat zdravil zaradi težkih depresij. Harville Hendrix, oče Imago Partnerske terapije, ki je pomagala ogromno parom, pa se bil sam bil ločen. In še bi lahko naštevali, kako je osebna izkušnja spremenila in pozitivno vplivala na razvoj človeka, ki jo je zmogel preseči.