Raziskovalci so preučevali skupino 720 fantov in 794 deklet iz 13 različnih šol v Reusu, v Španiji. Spremljali so jih v treh razvojnih obdobjih: 10 let, 11 let in 13 let.
Na začetku študije so šolarji opravili vrsto psiholoških testov, s katerimi so ugotovili, če je kdo njih imel simptome povezane z depresijo, anksioznostjo in obsesivno kompulzivno motnjo (OKM). Na podlagi njihovih odgovorov so oblikovali dve skupini:
- skupina s povečanim tveganjem za čustvene težave in
- kontrolna skupina.
Motnje so diagnosticirali s standardiziranimi mednarodnimi merili. Fante in dekleta so spremljali, da bi videli, kako so se samomorilne misli razvijale skozi celotno obdobje raziskave.
V prvem obdobju je 16 odstotkov dijakov izjavilo, da so razmišljali o samomoru, od tega jih je 33 odstotkov enako izjavilo leto pozneje. Tako v drugem kot v tretjem obdobju je misli o samomoru izrazilo 18 odstotkov anketiranih dijakov.
Tveganje za samomor so ugotavljali v osebnem intervjuju. Prisotno je bilo pri 12,2 odstokih otrok s povprečno starostjo 11 let. Čeprav med spoloma ni bilo razlik, je bila resnost samomorilnega vedenja večja pri dečkih.
Raziskovalci so ugotovili tudi, kateri dejavniki so napovedovali samomorilne misli ter opazili razliko med spoloma.
»Pri fantih so predhodni simptomi depresije tisti, ki določajo kasnejše samomorilne misli,« pravi Núria Voltas, ena od raziskovalk, vključenih v študijo. Po drugi strani pa je pri deklicah kriva kombinacija simptomov anksioznosti, OKM in socialno-ekonomski položaj družine.
Raziskovalka zaključuje: »Naši rezultati nam bodo omogočili večji nadzor nad tem problemom in preventivne ukrepe pri mladostnikih, ki preživljajo obdobje precejšnje ranljivosti.«
Vir: raziskava objavljena v znanstveni reviji Archives of Suicide Studies
Doživljate stisko in bi se želeli pogovoriti? Obiščite forum Vrnitev k sebi ali Za žalujoče po izgubi zaradi samomora.
Viri pomoči, če doživljate močno psihološko stisko
Prvi vir strokovne pomoči je izbrani osebni zdravnik. Po potrebi bo predpisal zdravljenje, napotil k specialistu (kliničnemu psihologu ali psihiatru) ali na druge oblike pomoči.
Kadar je stiska zelo huda in vaš osebni zdravnik ni dosegljiv, se lahko obrnete neposredno na:
- dežurnega zdravnika,
- dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice,
- reševalno službo (112) ali
- urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (01 475 06 70).
Za podatke o ustreznih oblikah pomoči ali samo za podporo in pogovor se lahko obrnete tudi na TELEFONE ZA POMOČ V STISKI
- Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).
- Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur na dan, vsak dan). Klic je brezplačen.
- Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja 080 11 55 (od ponedeljka do petka med 12. in 22. uro; ob sobotah, nedeljah in praznikih med 18. in 22. uro).
- TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro) Klic je brezplačen.
Drugi viri pomoči in informacij:
- Zivziv.si
- www.posvet.org ([email protected]; [email protected])
