Zdravljenje hematološko-onkoloških bolnikov, katerih osnovni cilj je preživetje, pogosto negativno vpliva tudi na njihovo željo po spolnosti. Bolniki so lahko del zdravljenja ločeni od partnerja, ponovna intimnost pa lahko za par predstavlja velik korak, so na pogovoru o spolnosti pri hematološko-onkoloških bolnikih, ki ga je STA pripravila v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo L&L, poudarili sogovorniki.
V anonimni anketi združenja je 60 odstotkov vprašanih bolnikov odgovorilo, da imajo težave s spolnostjo.
Iz fizičnih v psihične težave
Kot so pojasnili bolniki, so najprej beležili fizične težave, ki lahko vodijo v psihične težave, oboje pa lahko vplivajo na odnose, ki na koncu vodijo v pomanjkanje spolne želje. Da beležijo pomanjkanje spolne želje, je v anketi odgovorilo veliko bolnikov, zaradi pomanjkanja pa prihaja do razpok v partnerskih odnosih, je povedala podpredsednica navedenega združenja Milena Remic.
Besede bolnikov potrujejo tudi študije, pritrujuje specialistka interne medicine in hematologije ter spolne medicine Frosina Krstanoska. Med težavami bolnikov je tudi sama navedla zmanjšano željo po spolnosti, pa tudi erektilno disfunkcijo in težave z orgazmom. Izguba spolne želje je lahko pri bolnikih, ki so v procesu zdravljenja, po njenih besedah začasna, lahko pa bolnika obremenjuje daljše obdobje.
Magistra zdravstvene nege Polona Rihtaršič je pojasnila, da so omenjeni bolniki v določenem obdobju zdravljenja ločeni od svojih partnerjev, saj so nameščeni v sterilne bolnišnične sobe. Ko se vrnejo iz bolnišnice, s partnerji pogosto spijo v ločenih posteljah oz. prostorih.
Ponovna intimnost za partnerja po bolezni predstavlja velik korak
“Nekatere bolnice so razmišljale tudi o ločitvi, ker partner ni razumel, zakaj jim ni do spolnosti.”
Magistra zdravstvene nege Polona Rihtaršič
Krstanoska je pojasnila, da norme v spolnosti ne obstajajo. Strokovnjaki tako bolnikom pomagajo pri prizadevanjih, da bi izpolni lastne in partnerjeve želje. “Če je partner samo negovalec, je treba veliko truda, da spet čutimo spolno privlačnost,” je dodala.
Partnerjem tako svetuje vaje osredotočanja in eksperimentiranja, posameznikom pa osredotočanje na čuječnost in različne psihodinamske pristope, da premagajo tesnobo, če si želijo spoznati partnerja.
Ob tem poudarja, da naj bo spolnost načrtovana – zanjo in za partnerja si je treba vzeti čas: “Ko nismo utrujeni, vzdušje in prostor morata biti primerna, prepustiti se moramo čustvom.” Spomnila je, da spolnost na posameznika vpliva pozitivno.
Spolna aktivnost je hematološko-onkološkim bolnikom sicer odsvetovana v času aktivnega zdravljenja, denimo v času pred transplantacijo kostnega mozga in v fazi okrevanja, saj je takrat bolnikova odpornost zmanjšana.
Po besedah Rihtaršičeve je ob težavah omenjenih bolnikov s spolnostjo stiska tako na strani bolnika kot medicinske sestre. Bolniku je pogosto nerodno priznati svoje težave, sestre pa upajo, da jim na takšna vprašanja ne bo treba odgovarjati, saj ne poznajo odgovora. Posebnih izobraževanj na to temo namreč niso deležne. V prihodnje si zato želi, da spolnost bi predstavljala tabuja.
Tematika je obširno predstavljena tudi v knjigi Spolnost pri hematološko-onkoloških bolnikih, ki jo je napisala Krstanoska, in je prvo tovrstno strokovno delo za bolnike v Sloveniji.
Več informacij si lahko hematološki bolniki preberete na spletni strani LiberateLife, kjer je spolna terapevtka odgovorila na nekaj najbolj pogostih vprašanj.
Dober zmenek prej ali slej vodi v prvo zvezo. Kdaj naj se s fantom/punco pogovorim o svoji bolezni?
Če že govorimo o pravem času, kdaj je pravi čas za prvi spolni odnos?
Moram biti pri samozadovoljevanju na kaj še posebej pozoren?
Začnimo z najpomembnejšim: Moram biti kot hemofilik pri seksu na kaj posebej pozoren?
So kateri spolni položaji zame še posebej primerni? Katerih položajev naj se raje izogibam?
