“Letošnje leto lahko opišemo kot zadovoljivo, saj ostajamo na začrtani poti odlične oskrbe bolnic in bolnikov z rakom dojk. Leto so zaznamovale kadrovske težave, saj število zdravstvenih delavcev prav vseh strok ni zadostno. Kljub temu pa (še) ni prišlo do usodnih podaljšanj čakalnih vrst. Z zadovoljstvom lahko potrdim, da v državi še vedno vsi bolniki z rakom dojk prejmejo takšno zdravljenje, kot ga potrebujejo in ustreza strokovnim priporočilom in smernicam. Pričeli smo z nekaj novimi kliničnimi raziskavami, ki so nujne za napredek stroke. Program celostne rehabilitacije, ki smo jo več kot uspešno začrtali v pilotnem programu OREH, pa smo žal morali oklestiti ravno zaradi kadrovskih omejitev in ga prilagoditi trenutnim zmožnostim,” je ob tej priložnosti povedala internistka onkologinja dr. Simona Borštnar, dr. med., vodja mamarnega tima na OI.
Dejavniki tveganja, ki povečujejo tveganje za nastanek bolezni
Poleg spola in starosti so dokazani nevarnostni dejavniki tveganja za raka dojk reproduktivni, hormonski in genetski dejavniki tveganja ter življenjski slog.
Večje tveganje za nastanek raka dojk imajo:
- ženske, ki so dobile prvo menstruacijo pred 12. letom in prišle v menopavzo po 50. letu starosti;
- ženske, ki niso rodile ali so prvič rodile po 30. letu;
- ženske, ki so bile v menopavzi deležne dolgotrajnega hormonskega nadomestnega zdravljenja;
- že preboleli rak dojk;
- če so v družini prisotne nekatere benigne bolezni dojk in rak dojk;
- Med dejavniki življenjskega sloga pa so najpomembnejši: pitje alkohola, debelost po menopavzi in telesna nedejavnost.
Tveganje raka dojk zmanjšuje redna telesna dejavnost, vzdrževanje normalne telesne teže in izogibanje alkoholu. Poleg omenjenih, v zdrav življenjski slog spadajo tudi neuporaba tobačnih izdelkov, izogibanje sončenju in uživanje uravnotežene prehrane.
Vse nosilke genetskih okvar ne zbolijo za rakom dojk, jih pa zboli velika večina
Kadar ima ženska sorodnico z rakom dojk v prvem kolenu, ima lahko dva- do trikrat večje tveganje za nastanek raka dojk, kot ženska, ki raka dojke v družinski anamnezi nima, zlasti, če je zbolela sorodnica ob diagnozi mlajša od 50 let.
Obsežna družinska anamneza raka je prisotna pri tri do pet odstotkih bolnic z rakom dojk. Bolnice velikokrat navedejo tudi podatek, da se v družini poleg raka dojk pojavlja še rak jajčnikov, prostate, rak dojk pri moškem in rak trebušne slinavke. Te bolnice so pogosto mlajše od 50 let, zbolevajo deset do dvajset let prej, kot je to običajno v populaciji.
Pri teh bolnicah je lahko prisotna prirojena genetska okvara enega izmed genov, ki so povezani z dednim rakom dojk. Nastanek dednega raka dojk se povezuje z dedovanjem patogene različice različnih genov (največkrat genov BRCA1 in BRCA2). Verjetnost, da se rak dojk pojavi pri ženski, ki podeduje genetsko okvaro, je večja v primerjavi s splošno populacijo, ni pa nujno, da se rak dojk tudi razvije. Vse nosilke genetskih okvar namreč ne zbolijo z rakom dojk, jih pa zboli velika večina – do 70 odstotkov nosilk patogenih različic na genih BRCA1/2 do dopolnjenega 80. leta zboli z rakom dojk.
Družine, kjer se rak pojavlja pogosteje in pri katerih obstaja sum, da je prisoten dedni rak, je smiselno napotiti v Ambulanto za onkološko genetsko svetovanje na Onkološkem inštitutu Ljubljana. V ambulanto lahko bolnika napoti osebni zdravnik ali zdravnik specialist, ki trenutno obravnava posameznika. Na genetski test so po posvetu poslani le tisti posamezniki, ki ustrezajo kriterijem za testiranje.
Preberite več več o genetskem svetovanju in testiranju pri bolnikih z rakavo boleznijo.
Večina primerov raka dojk hormonsko odvisnih
Za rakom dojk na leto povprečno zboli 1.400 žensk. V grobem se delijo na neinvazivne (takih odkrijejo približno 100 na leto) in invazivne (takih odkrijejo približno 1.200 do 1.300 na leto). Invazivni raki se v grobem delijo na hormonsko odvisne in hormonsko neodvisne ter HER2-pozitivne in HER2-negativne. Hormonska odvisnost pomeni, da so na rakavih celicah prisotni estrogenski in/ali progesteronski receptorji. Večina, kar tri četrtine rakov dojk, je hormonsko odvisnih. HER2-pozitivnost pa pomeni, da so na rakavi celici prekomerno izraženi receptorji, ki prek rastnih dejavnikov sprejemajo signale za razmnoževanje rakavih celic. HER2-pozitivnih rakov je okoli 15 do 20 odstotkov. Če rakave celice ne izražajo niti estrogenskih in/ali progesteronskih niti HER2-receptorjev, pa govorimo o t. i. trojno negativnih rakih. Teh je okoli 15 do 20 odstotkov.
Več o raku dojk lahko preberete v članku Rak dojk, bolezen s tisoč obrazi.
Možnost za ozdravitev velika, če je bolezen odkrita dovolj zgodaj
Možnost za ozdravitev je praviloma velika, če je rak dojk odkrit pravočasno. Pomembna preiskava za zgodnje odkrivanje raka dojk je mamografija, ki lahko odkrije raka, še preden se ga lahko zatipa. Pomembno vlogo pri zgodnjem odkrivanju raka dojk ima tudi ženska sama, saj lahko s samopregledovanjem oziroma pozornostjo na pojav sprememb na koži dojk, na bradavicah in v dojkah odkrije novonastale in zanjo neobičajne spremembe ter se o njih posvetuje s svojim zdravnikom.
Samopregledovanje in poznavanje svojih dojk je pomembno ne glede na starost. Vsaka ženska naj že v mladosti začne s samoopazovanjem in se tako navadi, kaj je za njene dojke normalno na otip in izgled. Tako lahko hitro zazna, če je kaj drugače; zgodaj zatipa neobičajne zatrdline in opazi spremembe, na katere morda sicer ne bi bila pozorna. Predmenopavzne ženske naj samopregled izvedejo vedno na isti dan po menstruaciji, pomenopavzne ženske pa naj si izberejo določen dan v mesecu.
Cilj programa DORA je zmanjšati število smrti zaradi raka dojk
V Sloveniji imamo uspešen državni presejalni program za raka dojk DORA, ki deluje po strogih evropskih smernicah kakovosti in po doseženih rezultatih sodi med najuspešnejše evropske presejalne programe za raka dojk. V program so vključene ženske med 50. in 69. letom starosti, ki jih vsaki dve leti povabijo na mamografijo. V zadnjih letih se ga udeležuje že več kot 77 odstotkov vseh povabljenih žensk. V programu DORA med navidezno zdravimi ženskami z mamografijo odkrivajo bolezen na začetni stopnji, ko ženska sama spremembe še ne more zatipati. Mamografija je še vedno strokovno dokazano najbolj zanesljiva metoda za zgodnje odkrivanje raka dojk in najbolj primerna za organizirano presejanje. Ključni cilj programa DORA je z zgodnjim odkrivanjem raka dojk zmanjšati število smrti zaradi te bolezni v ciljni populaciji za 25 do 30 odstotkov. S strogim nadzorom kakovosti na vseh ravneh bodo ta cilj lahko v naslednjih letih tudi dosegli.
V letu 2023 so v programu DORA slikali 114.175 žensk in odkrili 620 rakov dojk. Večina odkritih rakov v programu DORA je majhnih in omejenih na dojko.
Zdravljenje odvisno od podtipa raka dojk in obsega bolezni
Zdravljenje raka dojk je multidisciplinarno, sestavljeno iz lokalnega zdravljenja (kirurgija, obsevanje) in sistemskega zdravljenja (kemoterapija, hormonsko zdravljenje, imunoterapija / tarčna zdravila). Pristop je odvisen od podtipa raka dojk in obsega bolezni. Pri zgodnjem raku, ki je omejen na dojko in je majhen, se zdravljenje največkrat prične z operacijo, ki ji praviloma sledi sistemsko zdravljenje, pri večini bolnic pa tudi pooperativno obsevanje. Pri večjih rakih, ki tvorijo zasevke v pazdušnih bezgavkah, predvsem pa pri lokalno napredovali bolezni, pričnejo s sistemskim zdravljenjem (navadno s kemoterapijo), ki ji sledijo operacija, obsevanje in mnogokrat še druga vrsta sistemskega zdravljenja.
V prvem zdravljenju raka jih je okoli 90 odstotkov operiranih in zdravljenih z eno ali več vrstami sistemskega zdravljenja, okoli 60 odstotkov pa dodatno še obsevanih.
Bolnice z razsejano boleznijo zdravijo z zaporedjem več različnih sistemskih zdravljenj. Na voljo je vedno več zdravil, s katerimi podaljšujejo življenje in izboljšujemo ali ohranjamo kakovost življenja. Poleg kemoterapije in različnih hormonskih zdravil, ki jih v zdravljenju uporabljamo že več desetletij, imamo na voljo tudi tarčna zdravila, kot so monoklonska protitelesa, ki so usmerjena proti HER2, v zadnjih letih pa pri rakih s prisotnimi hormonskimi receptorji zdravimo s kombinacijo hormonskega zdravljenja in zaviralci različnih celičnih tarč, kot so od ciklina odvisne kinaze 4/6, mTOR, PIK3CA. Del bolnic z razsejanim trojno negativnim rakom, ki ustrezajo kriterijem, zdravimo z imunoterapijo, pri bolnicah z zarodno mutacijo BRCA1/2 pa z zaviralci PARP. V zadnjem letu so se dodobra uveljavili konjugati monoklonskih protiteles. Z novimi zdravili se je obvladljivost razsejanega raka, vsaj pri nekaterih podtipih, znatno izboljšala.
Več lahko preberete na spletni strani Onkološkega inštituta Ljubljana.
