Porodnišnica je ustanova, kjer je mati deležna popolne zdravstvene oskrbe, kjer lahko v vsakem trenutku vpraša zdravstvene delavce karkoli v zvezi z zdravjem svojega novorojenčka, dobi pomoč pri dojenju, kjer je poskrbljeno za hrano, umazano perilo in še nešteto drugih stvari … Po prihodu domov jo naenkrat čakajo vsakodnevne družinske obveznosti, seveda poleg skrbi za novega družinskega člana, ki zahteva skoraj vso materino pozornost. Sedaj se pojavita priložnost in potreba, da mati zaupa predvsem svojim prvobitnim materinskim nagonom, se opre na partnerja in sprejme vsako pomoč, ki so jo novi družinici pripravljeni nuditi sorodniki ali prijatelji.
Obdobje spoznavanja in prilagajanja
Materam, ki so že kdaj prej rodile, izkušnje pomagajo, da bolj samozavestno zakorakajo v svojo novo materinsko vlogo. Ženske, ki so prvič postale matere, pa opažajo, da so iz dneva v dan bolj izkušene. Nič nenavadnega ni, če se kdaj počutijo negotove in morebiti na trenutke, ko ne vedo, kako ravnati, tudi preplašene ali celo panične. Mati je namreč edina, ki lahko v prvih mesecih popolnoma poskrbi za otroka, kar je tako dnevna kot nočna skrb. Slednje jo lahko v slabih trenutkih pripelje tudi na rob izčrpanosti.
Prvi štirje oz. šest tednov po porodu so čas spoznavanja in prilagajanja dojenčka in matere. Zato je dobro, da se mati, če ima težave pri dojenju, odloči, da bo vztrajala pri tem načinu hranjenja vsaj to obdobje. Če se pojavijo težave ali če mati v domačem okolju nima dovolj podpore pri dojenju, je dobro, če lahko vzpostavi stik z drugimi doječimi materami (lahko tudi na srečanjih skupin La Leche League Slovenije), ki jo bodo s svojimi izkušnjami in nasveti pomirile in spodbudile k nadaljnjemu dojenju.
Novorojenček se v prvih tednih uri v učinkovitem sesanju, materino telo pa vzpostavlja ravnotežje med otrokovim apetitom in proizvodnjo mleka. Pridejo trenutki, ko materine prsi skoraj pokajo od preobilice mleka, medtem ko ima morda že nekaj dni kasneje občutek, kot da so prazne. Po nekaj tednih, ko postanejo dojke mehkejše in ohlapnejše, se marsikatera mati prestraši, da ni morda zmanjkalo mleka. Pa vendar, ko pristavi dojenčka k prsim, le-ta zadovoljno požira mleko. Začetnemu navalu mleka, ko otrok verjetno ni mogel popiti vsega, sledi uravnotežena proizvodnja mleka, ko ga nastane ravno toliko, kolikor “sporočil” o dojenčkovem sesanju so preko prsi dobili materini možgani. Proizvodnja mleka je namreč kontinuiran proces. Ta enkratna tekočina nastaja med dvema podojema, pa tudi med samim dojenjem, tako da dojke, dokler mati doji, pravzaprav nikoli niso povsem prazne.
Zakon ponudbe in povpraševanja pri dojenju čudovito deluje: več kot otrok popije mleka, več ga dojke proizvedejo. Zato naj mater ne bo strah pogosto dojiti, češ da bi lahko tako prej zmanjkalo mleka. Ravno nasprotno! Če pogledamo primer, ko se otrokove potrebe nenadoma povečajo (npr. po bolezni, ko mu je upadel apetit in so se dojke prilagodile manjšemu povpraševanju), se bo želel pogosteje dojiti, ker se pri enem obroku ne bo popolnoma nasitil. Po nekaj dneh postane proizvodnja mleka usklajena s povpraševanjem in se lahko pogostost dojenja spet zmanjša. Kar zadeva dojenje, bi bila velika napaka, če bi mati v omenjenem primeru v vmesnem obdobju dodajala dojenčku umetno mleko, saj bi se na ta način porušilo naravno ravnovesje ponudbe in povpraševanja po mleku.
Kako ugotovimo, da je dojenček popil dovolj mleka?
Matere običajno najbolj skrbi, ali njen dojenček popije dovolj mleka. O tem se lahko najlažje prepričajo tako, da opazujejo dojenčka in štejejo polulane ter pokakane pleničke. Zdrav, zadovoljen in živahen dojenček, ki lepo pridobiva na teži in dolžini, z napeto kožo, ki “pridela” 5 do 6 resnično mokrih in 2 do 5 pokakanih pleničk za enkratno uporabo na dan, prav gotovo dobi dovolj mleka.
Po šestem tednu dojenčkove starosti se lahko frekvenca kakanja precej zmanjša, v izjemnih primerih tudi do enkrat na teden, vendar zelo obilno.
Tehtanje dojenčka je za matere vznemirljivo početje, saj jim je to najbolj pomirjujoče zagotovilo, da njihov otrok dobro napreduje. Običajno novorojenčki v prvem tednu po rojstvu izgubi nekaj teže, ki pa jo najkasneje v dveh do treh tednih zopet pridobijo. Po tem obdobju je spodnja meja pridobivanja teže po načelih mednarodne zveze za dojenje (LLLI) 450 g na mesec oz. 110 do 225 g na teden. Če mati ne bo preveč obremenjena s številkami in tabelami, pač pa bo dojila otroka glede na njegov lasten ritem, ki ga sporoča z jokom, bo prav gotovo pridobival težo tako, kot je zanj najbolj naravno.
Skrb zase
Matere pogosto zanima, kako bi lahko povečale količino mleka. Eden pomembnejših dejavnikov pri tem je (poleg pravilnega pristavljanja in pogostega dojenja) tudi skrb zase. Mati naj ne pozabi na svoj počitek, ki si ga naj privošči tudi čez dan, morda v času, ko otrok spi. Pozorna naj bo na to, da popije dovolj tekočine in se raznovrstno ter kakovostno prehranjuje. Tudi materino psihično počutje je zelo pomembno za normalno proizvodnjo mleka, pri čemer je pomemben dejavnik partnerski odnos. Partnerja naj se potrudita, da bosta našla trenutke tudi zase.
Kadar imata občutek, da v napornem vsakdanjiku ne moreta najti dovolj časa za intimnosti, si lahko mnogo ljubečih pozornosti izmenjata tudi mimogrede čez dan. Mati naj ne pozabi, da si zasluži že sama po sebi, da se dobro počuti v svoji koži. To zasluži tudi njen otrok, saj mu bo le na ta način lahko zares dala vse tisto, kar potrebuje od nje.
O dudah
Pri novorojenčkih lahko dude povzročijo več škode kot koristi. Zato naj si mati z njo pomaga le v izjemni okoliščinah, ko dojenčka nikakor ne more podojiti. Uporaba dude naj bo resnično premišljena, občasna in kratkotrajna. V primeru, da postane dojenčkovo sesanje dude navada (npr. za uspavanje), lahko to pomeni manj sesanja pri prsih, s tem pa manjšo proizvodnjo mleka, pri dojenčku pa lahko povzroči zmedo zaradi različnih tehnik sesanja.
Razvajanje dojenčka
Matere pogosto zbega, ker se jim zdi, da bi bili njihovi dojenčki radi kar naprej v naročju. Po eni strani bi jim rade ustregle, po drugi strani pa se počutijo utesnjeno, ker npr. ne morejo opraviti vseh gospodinjskih opravil, ki bi jih rade. Obenem je marsikatero tudi strah, da ne bi otročka razvadile. Prvi in najboljši nasvet, ki je koristil že številnim materam, je: “Naj bodo ljudje vedno pred stvarmi.” Matere lahko prepričajo tudi rezultati raziskave, ki so pokazali, da dojenčki, ki so več v naročju, jokajo manj. Tri dodatne ure v naročju na dan so zmanjšale dolžino joka pri štiri tedne starih dojenčkih za 45 %. Imeti ga v naročju ne pomeni razvajati dojenčka, pač pa mu omogočiti, da se bolje počuti in je srečnejši v novem svetu. Imeti dojenčka v naročju tudi ne pomeni nujno, da ob tem ne bi mogli opravljati manj zahtevnih gospodinjskih opravil. “Štorklja” ali “kengurujček” lahko omogočita tudi to.
Nežna, ljubeča materina skrb, ob zavedanju, da so dojenčkove zahteve istočasno tudi njegove potrebe, je tisto, kar malo bitjece najbolj potrebuje. Zato je najbolje, da mati ne gleda na uro, pač pa prisluhne otrokovim znakom in ga nahrani po njegovem lastnem urniku. Niti dva novorojenčka nista enaka, zato ne obstaja splošno veljaven časovni vzorec hranjenja. Nahraniti otroka, ko je lačen, ga vzeti v naročje in pomiriti, ko je siten, ni razvajanje. Ravno nasprotno: dojenček na ta način dobi že v najzgodnejšem obdobju temeljno zaupanje do sveta, verjame, da bo poskrbljeno zanj, kar mu predstavlja zdrave temelje za nadaljnji psihični razvoj.
Res je, da ni prijetno gledati kupov umazane posode, perila, prašnih polic in umazanih oken, vendar dejstvo je, da vse to lahko počaka oz. lahko opravi tudi kdo drug. To, mnogokrat izredno naporno obdobje, ki se v tistih trenutkih zdi materam, kot da ga ne bo nikoli konec, je gledano z razdalje, izredno kratko in veliko mater si šele kasneje prizna, da je bilo zanje na nek način celo najlepše. Vsako obdobje v otrokovem razvoju ima svoje lepe, pa tudi naporne plati. Zato naj si mati dovoli uživati ob otrokovem razvoju. Prišel bo čas, ko je otrok ne bo več toliko potreboval in bo lahko v miru opravila tudi vsa gospodinjska opravila.
Za več informacij in strokovnih nasvetov obiščite forum Obporodno obdobje.
