Kot osnovnošolka si je Nina Sankovič vedno želela delati na radiu. Sošolec iz gimnazije ji je konec prvega letnika omogočil, da je vstopila, v njenih očeh, v mogočno stavbo RTV Slovenija. Takratna urednica otroškega in mladinskega programa ji je ponudila priložnost, da se preskusi v studiu in posname svoj prvi intervju.
S šestnajstimi leti je po uspešnem preizkusu nekaj let delala na radiu, pot jo je kasneje nepričakovano vodila v svet javnega nastopanja in komuniciranja, kjer je ostala večino poklicne kariere.
V prostem času je končala specialistični študij družinske in partnerske psihoterapije ter se kot prostovoljka vključila v Slovensko društvo Hospic, ki omogoča ljudem prostor, da izrazijo vsa čustva, izkušnje in brezpogojno ljubezen ter jim pomaga do mirnega življenja. V društvu pomagajo žalujočim, umirajočim in njihovim svojcem sprejemati življenje takšno, kot je. Kot pravijo, se vsak človek nekega dne poslovi – morda z boleznijo, nesrečo ali s starostjo.
Delo z umirajočimi ji je pomagalo, da se je z rakom srečala nekoliko bolje pripravljena
Nina Sankovič je sama opazila prve spremembe na dojkah in obiskala Center za bolezni dojk. Mamografija in ultrazvok dojk sicer v začetku nista pokazala nič sumljivega. Ko ji je kasneje zatekla roka, se je pokazalo, da so ji v resnici zatekle bezgavke. Dobila je napotnico za pregled na Onkološkem inštitutu, kjer so ji naredili punkcijo. Zadnji dan leta, 31. decembra pred tremi leti, so jo poklicali na konzilij. Glede na predčasen odziv in da je to bil predprazničen dan, je pričakovala, da bo izvedela slabe novice. Njeni strahovi so se potrdili.
“Bila sem nekoliko pripravljena, kako nasloviti izgubo, kar bolezen je. Sicer sem bila bolje trenirana, kako to delati z drugimi, kot pa kako biti terapevt samemu sebi.” (smeh)
Nina Sankovič
Takrat je izvedela za Silvestra, kot je poimenovala svojo bolezen – razsejan rak dojk. Nina pravi, da se s Silvestrom družita. Kak dan jima gre bolje, kak dan slabše. Raka vidi kot nekaj, kar se ni zgodilo zunaj nje. Sebe vidi kot aktivno udeleženko v procesu ukvarjanja z boleznijo, kar ji daje občutek nadzora.
Rak je razsejan, a Nina ostaja polna upanja
Po tem, ko je dobila potrjeno diagnozo in izvedela, da je rak zajel mehka tkiva in kosti, je začutila potrebo po pogovoru o minljivosti. Z usposobljeno svetovalko Slovenskega društva Hospic sta se pogovorili tudi o smrti.
“Vsi smo minljivi. Vendar, ko dobiš diagnozo, stvar ni več tako oddaljena nekam v prihodnost, ampak postane precej bolj otipljiva.”
Nina Sankovič
Minljivosti se do trenutka, ko človeka ne pretrese na primer takšna bolezen, ne zavedamo tako močno. Po takšnem soočenju pa postane smrt tudi ena od možnosti, kako se bo bolezen končala. Nina kljub neozdravljivosti te vrste raka ostaja v svojih željah in načrtih precej jasna. Naredila bo vse, da bo živela do 82. leta. V njenih očeh je to lepa številka. Do takrat se bo učila novih stvari in nekatere, ki ji ne služijo več, poskušala spremeniti.
Osem lekcij, ki se jih je naučila
Diagnoze raka Nina ne dojema kot smrtno obsodbo, pač pa kot sporočilo in lekcijo. Mnoge lekcije je dobila že prej, z boleznijo pa pravi, jih je hitreje osvojila. Predvsem je osvojila “samo-materinjenja” – nege in skrbi za sebe.
Spoznanja in lekcije:
- Sebe postavim na prvo mesto.
- Bolj sem prizanesljiva do sebe in ne pritiskam več toliko nase.
- Nekatere stvari niso tako nujne. Marsičesa ni tako nujno narediti in marsikaj lahko počaka.
- Vsega ne moremo kontrolirati in vsega ne moremo predvideti. Včasih je treba stvari tudi izpustiti.
- Vprašam se, v katerem odnosu se počutim dobro.
- Opazujem se, kje grem preko sebe (kje so meje).
- Poiščem situacije in odnose, kjer po nepotrebnem izgubljam energijo.
- Naučila sem se reči “ne” in “ne morem, a lahko ti“? Vem, da sem v redu, tudi če ne zmorem.
Bolezen ji je prinesla nove izkušnje in nekateri ljudje iz njene mladosti, s katerimi je vmes izgubila stike, so se ponovno vrnili.
Ena težjih preizkušenj, povezanih z rakom, je bila, kako o bolezni povedati drugim. Nina tega ni hotela skrivati pred takrat 11-letno hčerko. Ko ji je povedala, sta obe jokali in hčerko je skrbelo, ali bo umrla.
Ob tem je imela predvsem podporo prijateljic, s katerimi so sedle skupaj in naredile “projekt rak”. Načrtovale so, kakšno pomoč bo potrebovala, in se tako organizirale. Tako so na primer v času njenih kemoterapij kuhale zanjo in hčerko, nakupovale in pomagale pri gospodinjskih opravilih. Skupina in vedenje, da se lahko obrne nanje, ji je dalo moč.
Obljubila je: naredila bom vse, da ne bo umrla kmalu in zaradi te bolezni
Rak je spremenil Ninino in Eva Rebekino življenje. Mlada najstnica se je iz ležernega otroka preko noči spremenila v skrbnega starša. Če je še prej ni preveč zanimalo, kje mama je in kdaj pride, je po novem želela vedeti, kako je spala, kdaj je vstala, če je kaj jedla, in kako je. Tudi, ko je bila v šoli, je bila zaskrbljena. Zato sta obe začeli redno obiskovati terapevtsko pomoč. Prepoznavali in soočali sta se s svojimi strahovi in žalostmi.
Podpora prijateljic in terapevtska pomoč Nini Sankovič pomagata skozi mračne dele bolezni, ki so sestavni del tako bolezni kot okrevanja. Tako so jo na primer ponoči preganjali panični napadi, mišični krči in bolečine. Včasih do mere, ko jo je bilo strah zaspati. Utrujena je velikokrat dopoldneve preživela v postelji in se v “red spravila” tik preden je hčerka prišla iz šole. Preko dneva so prihajale negativne misli in včasih si je želela, da bi lahko hibernirala in kar prespala težke trenutke. Na srečo so bili in ostajajo tudi dobri dnevi. Nina je polna življenja in načrtov tudi zaradi njih.
Prisluhnite Nini Sankovič
Nina Sankovič je mama, uspešna svetovalka za odnose z javnostmi in oseba, ki zna deliti pozornost, čas in spoštovanje. V oddaji Roza mikrofon z Mišo Molk je spregovorila o svoji diagnozi razsejanega raka dojk. Gre za neozdravljivo obliko raka, ki pa je z učinkovito in hitro diagnostiko ter ustaljenimi novimi terapijami v veliko primerih obvladljiva. Vabimo vas, da prisluhnete njeni zgodbi v pogovoru z Mišo Molk.
“Z vsakim srečanjem prenavljam svojo notranjost. Z vsakim poznanstvom jo obogatim in napolnim kakšno prazno vazo. In hvaležna sem vsem, ki so, ste stopili v moje življenje in me sprejeli v svoje.”
Nina Sankovič
Vir: Vsebina članka je pripravljena na osnovi intervjuja Miši Molk, ki je objavljen na strani rakdojk.si.
