Med slovenskimi otroki in mladostniki v zadnjih letih opažamo porast anksioznih motenj, medtem ko poseben trend depresije ni opazen. Porast opažamo predvsem pri dekletih in starejših mladostnikih. Zaskrbljujoča ostaja razlika med deležem mladih, ki poročajo o depresiji in anksioznosti oziroma njunih simptomih, in deležem tistih, ki poiščejo strokovno pomoč ter prejmejo ustrezno obravnavo. Ker starši lahko bistveno pripomorejo k preprečevanju in oblvadovanju duševnih motenj mladih, smo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) pripravili priporočila za zmanjšanje tveganja za razvoj in boljše obvladovanje depresije in anksioznih motenj otrok in mladostnikov.
Po podatkih zadnje raziskave Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju (HBSC), ki je zajela slovenske 11, 13 in 15 letnike, je leta 2014 o subjektivnih občutjih depresivnosti (ki ne pomenijo nujno diagnoze klinične depresije) poročala dobra petina sodelujočih. Po podatkih ankete o zdravju in zdravstvenem varstvu (EHIS) pa je istega leta okoli 5,6 % 15 do 19 letnikov poročalo o anskioznosti v zadnjem letu in 7,7 % o depresiji. Glede na diagnostične kriterije so se vsaj blagi simptomi depresije pojavljali pri skoraj tretjini (29%) mladih.
Na razvoj anksioznih motenj in depresije vplivajo številni dejavniki, in sicer individualni, družinski, družbeni, okoljski, skupnostni in kulturni dejavniki. Medtem ko imamo na nekatere dejavnike manj vpliva, lahko na druge z različnimi ukrepi vplivamo v večji meri. Na dobro duševno zdravje otrok in mladostnikov pomembno vpliva predvsem toplo in spodbudno družinsko okolje ter podporni in ljubeči starši. Anksiozne motnje in depresijo prepoznavamo po nekaterih tipičnih znakih oziroma spremembah, ki odstopajo od običajnega vedenja in se pri otrocih ter mladostnikih lahko nekoliko razlikujejo od odraslih. Za obe motnji je značilno, da otrok oziroma mladostnik kaže nekatere spremembe, ki odstopajo od njegovega običajnega stanja in da te spremembe trajajo skozi daljše obdobje, npr. nekaj tednov ali več.
Doživljanje anksioznosti prepoznamo po občutku tesnobnosti, nervoznosti, živčnosti oziroma pretirani zaskrbljenosti. Četudi so ta občutja doživljajsko neprijetna, so tudi koristna, saj nam pomagajo, da se izognemo življenjsko nevarnim situacijam, poleg tega pa nas motivirajo tudi za reševanje vsakodnevnih težav. Doživljanje anksioznosti je povsem običajno v t. i. prehodnih oziroma novih življenjskih situacijah, kot so npr. vključevanje v vrtec, pričetek šole, prehod iz osnovne v srednjo šolo, ob selitvi in drugih spremembah v posameznikovem življenju. Anksioznost pa lahko postane resna težava, kadar je močna, dolgo traja in moti vsakodnevno življenje.
Izraža se kot (nepojasnjen) strah pred nekaterimi situacijami, nenehna in nepotrebna skrb, premlevanje, občutljivost na kritiko, hitra osramočenost. Otrok oziroma mladostnik potrebuje nenehno pomirjanje ali tolažbo, zdi se pretirano sramežljiv, se izogiba družabnim dogodkom, lahko joka pred odhodom v šolo, ne želi iti v šolo ali zavrača odhod na šolske dejavnosti. Prisotne so lahko nervozne navade, kot je npr. grizenje nohtov in sesanje prsta. Hitro se lahko prestraši, se trese, je nemiren, diha hitro. Lahko kaže tudi vedenja, ki niso običajna za njegovo starost in stopnjo razvoja.
Depresija ima nekoliko drugačne znake, najbolj značilno je žalostno razpoloženje oz. potrtost, ki traja dlje časa in zmanjšano zanimanje in občutek zadovoljstva pri dejavnostih, ki so posameznika navadno veselile.
Kaže se kot umik (iz sodelovanja v skupnosti, športu, družbi). Otrok oziroma mladostnik se ne želi družiti oziroma se izogiba družabnim dogodkom, je tišji in manj opazen. Lahko se zdi razdražljiv ali jezen, se več prepira s sorojenci in drugimi družinskimi člani, ima napade trme ali joka. Ima nepojasnjena obdobja žalosti in se ni zmožen koncentrirati dlje časa (sanjari, zre v prazno). Ne uživa v stvareh, v katerih je užival običajno, se zdi manj navdušen in ima težave z odločanjem že pri preprostih odločitvah. Lahko ima manj energije kot običajno oziroma je upočasnjen, pojavljajo se stalna občutja krivde ali manjvrednosti.
Obe motnji se kot nepojasnjene telesne bolečine in težave lahko odražata tudi na telesnem nivoju. Prisotni so lahko ponavljajoči glavoboli, bolečine v trebuhu, slabost in druge težave, ki nimajo jasnega vzroka, večji ali manjši apetit kot običajno; spremembe v spalnih vzorcih (preveč/premalo spanja, težave z uspavanjem, prebujanjem ali nočne more).
NIJZ je v letošnjem letu pripravil dve spletni publikaciji s splošnim naborom priporočil staršem za zmanjšanje tveganja otroka (6–11 let) oziroma mladostnika (od 12. leta naprej) za razvoj depresije in anksioznih motenj. Ta priporočila so pomembna tudi za starše otrok oziroma mladostnikov z že prisotnimi nekaterimi simptomi. Mag. Maja Bajt z NIJZ navaja, da »v priporočilih staršem svetujemo kako otrokom izražati naklonjenost in sprejemanje, na kakšne načine biti vključen v njihovo življenje, kako jim pomagati pri vzpostavljanju zdravih navad, podpornih medosebnih odnosih in razvijanju samostojnosti, na kakšen način določati družinska pravila, kako ustvarjati toplo in podporno družinsko vzdušje«. In dodaja, da je »velik poudarek namenjen tudi različnim načinom spodbujanja zdravega čustvenega razvoja in socialnih spretnosti, kar nedvomno pripomore k dobremu duševnemu zdravju otroka in mladostnika«. Obe publikaciji sta opremljeni tudi s seznamom virov pomoči, kjer lahko starši poiščejo pomoč, kadar zaradi težav v duševnem zdravju pomoč potrebuje njihov otrok oziroma mladostnik ali oni sami.
Vir: NIJZ
