Kompulzivno prenajedanje je motnja prehranjevanja, za katero je značilno, da posameznik v različnih intervalih zaužije ogromne količine hrane, nad katerimi nima nadzora, nadaljuje s hranjenjem še po tem, ko ni več lačen ali celo po občutenju fizične bolečine. Po »napadu« prenajedanja pa ga mučijo hudi občutki krivde, sramu, celo gnusa.
Marija je dvainštiridesetlena uspešna odvetnica. Je samska, ločila se je kmalu po rojstvu hčerke, ki je zdaj že odrasla in študira v tujini. Odkar pomni, ima precejšnje težave s telesno težo, bolijo jo besede sorodnikov, ki se je spominjajo kot »ljubke, debelušne punčke«.
»Dolgo je trajalo, da sem sebi priznala, da imam težavo. Čez teden jem zmerno, v službo hodim peš. Konec tedna pa je kot, da bi se spremenila v drugo osebo. Po koncu napornega tedna si za nagrado privoščim ogromne količine hrane. Tega se sramujem. Jem, dokler ne čutim bolečine, po »obredu« pa se počutim krivo, gnusno.«
Marijina težava je torej prenajedanje. Ima zelo zahtevno službo, ki zahteva veliko odrekanja in disciplino, ki jo med delavnikom vzdržuje tudi na področju prehrane. Za vikende se vse spremeni. Na programu »Psihodieta« je Marija uvidela, da ima njeno ponavljajoče se »vikend prenajedanje« zelo globoke korenine:
»Spoznala sem, da se prenajedam za nagrado, oziroma sprostitev po napornem delavniku. Ker me služba izčrpa, za vikend nimam energije za karkoli drugega- Če je bil res naporen teden, se prenajem še bolj. Hrana je simbolizirala nagrado že v otroštvu. Za vsako dobro oceno, sem bila nagrajena s tortami in čokoladami, na vsakem praznovanju pri nas doma je igrala hrana glavno vlogo. Hrana je bila tam namesto izražanja pozornosti, ljubezni. Trudim se pretrgati vzorec. Še zdaleč ni lahko, a postopoma mi uspeva, da se nagrajujem in sproščam na druge načine, s terapevtko pa še nadalje predelujem vzorce iz otroštva. Glavni cilj je, da se začnem imeti rada.«
Komentar psihoterapevtke Alje Fabjan
Pomembno je, da se zavedamo, da gre pri kompulzivnemu prenajedanju za motnjo hranjenja, katero je potrebno ločiti od občasnega prenajedanja, ki se zgodi npr. ob praznovanjih, posebnih in bolj redkih priložnostih, pri katerem ne občutimo večje izgube kontrole ter kateremu navadno ne sledijo hudi občutki krivde, sramu in gnusa ter jo kot takšno primerno obravnavati. Kot lahko opazimo pri Mariji, je hrana simbolni pomen imela že od zgodnjega otroštva. Z leti so se povezave med hrano in nagrajevanjem ter sprostitvijo še okrepile.
Marija se je po končanem programu »Psihodiete« odločila za individualno psihoterapevtsko obravnavo, v kateri postopoma predeluje stare vzorce in bolečino ob pomanjkanju ljubezni v otroštvu, sočasno pa se rahljajo tudi vezi med hrano in njenim čustvenim pomenom v sedanjosti.«
Če želite pridobiti več informacij o prenajedanju, raziskati vzroke zanj in poiskati načine, kako ga postopoma opustiti, se vključite v program »Psihodieta«, o katerem si lahko več preberete na http://www.terapija.si/.
Program je razvila psihoterapevtka in doktorandka zakonske in družinske terapije, Alja Fabjan. Osnovan je na teoretičnem psihoterapevtskem znanju ter dosedanjih izkušnjah pri delu s klienti ter se opira tudi na podobne programe iz tujine, ki se osredotočajo na povezavo psiholoških vzrokov in prekomerne telesne teže ter se izkazujejo za najuspešnejše na področju psihologije prehranjevanja in hujšanja.
V teku so prijave na naslednjo skupino, ki bo s programom “Psihodieta” pričela 7.4.2016! Vabljeni.
