Cerebralna paraliza ni le medicinski, temveč tudi psihološki in socialni problem. Končno diagnozo postavimo pri petih letih starosti.
Cerebralno paralizo diagnosticiramo na podlagi klinične slike
Cerebralna paraliza se kaže z nevromotorično motnjo nadzora gibov in položaja telesa ter motnjami refleksov in mišičnega tonusa. Ti simptomi so prisotni že v prvem letu življenja, vendar so pogosto spremenljivi in nespecifični. Stalna in zanesljiva znaka te bolezni pa sta upočasnjen razvoj motorike in hipotonija (nižji mišični tonus).
Glede na vrsto cerebralne paralize poznamo tipične simptome:
- spastičnost (zategnjenost mišic): povečan tonus, povezan s sindromom poškodb zgornjih motoričnih nevronov, ki vključuje močnejši refleks zategovanja mišic, slabost, težave s koordinacijo in prisotnost primitivnih refleksov;
- distonija in atetoza: nehoteno krčenje mišic in nehoteno zvijanje kot posledica poškodb bazalnih ganglijev;
- ataksija: izguba koordinacije mišičnih gibov, občutka ravnotežja in telesnega položaja v prostoru kot posledica poškodb v malih možganih.
Pri otrocih s to boleznijo se v zgodnjem otroštvu pogosto pojavijo tudi letargija (kronična utrujenost in pomanjkanje energije), šibko sesanje, slabo nadzorovanje položaja glave, jokanje z visokim glasom, neusklajeni gibi in neobičajni položaji telesa. Pozneje opazimo, da se otrok valja, plazi po komolcih, poskakuje v čepečem položaju in druge neobičajne telesne položaje, kot je zvijanje rok in nog v »škarje«.
Motnje mišičnega tonusa, nadzora in ravnotežja povzročijo kontrakturo, tj. otrdelost oziroma zmanjšano gibljivost sklepov, in deformacijo stopal. Mladi bolniki se spopadajo še z vrsto drugih težav in sekundarnih problemov: motnjami zaznavanja, dojemanja, kognitivnih funkcij, komunikacije in vedenja, z duševnimi motnjami in epilepsijo. Vse to lahko močno vpliva na otrokovo zdravje in kakovost življenja.
Nevrološke poškodbe lahko odkrijemo že v maternici
Znano je, da številne cerebralne poškodbe nastanejo že pred rojstvom. Po najnovejših raziskavah jih večina (od 70 do 90 %) nastane med nosečnostjo, nekaj med porodom (od 5 do 10 %), le okoli 10 odstotkov pa po porodu. Po zaslugi intenzivnega razvoja prenatalne diagnostike in štiridimenzionalnega ultrazvoka lahko danes nevrološke poškodbe odkrijemo že v prenatalni dobi. 4D-ultrazvok omogoča podrobnejšo analizo fetalnih gibov in lažje razlikovanje med vedenjem nevrološko zdravih zarodkov in tistih z nevrološkimi motnjami. Poleg tega je na voljo tudi prenatalni test nevrološkega razvoja KANET (Kurjak Antenatal Neurodevelopmental Test), ki prav tako pomaga prepoznati fetalne vedenjske motnje.
Foto: Pexell
Literatura:
2015. Tomasović, M. Predojević. 2015. Neurorazvojni poremećaji i mogućnost njihovog prenatalnog probira, Acta Med Croatica, 69, 415-420.
