Doktorska kandidatka zakonske in družinske terapije ter direktorica Zasebnega zavoda za zakonsko in družinsko terapijo Natale, specializiranega za pomoč staršem, ki so posvojili ali nameravajo posvojiti ter otrokom in odraslim, ki so bili posvojeni, opozarja predvsem na pogosto spregledane teme o doživljanju in občutkih vseh vpletenih v ta postopek. V članku predstavljamo nekatere izmed njih.
Kaj je posvojitev in kaj pomeni biti posvojen
Gre za ukrep za socialno varstvo otrok, ki poskrbi, da dobi osiroteli ali zavrženi otrok skrbnike, torej družino, starše in sorodnike. S tega vidika je najboljša rešitev, saj rešuje stisko vseh treh strani v t. i. posvojiteljski triadi, in sicer:
- otrok, ki so ostali brez staršev,
- parov, ki ne morejo imeti bioloških otrok, in
- ljudi, ki za svoje otroke ne morejo ali nočejo skrbeti.
Ker je po zaključenem postopku za posvojitev družina, ki je posvojila otroka, zakonsko izenačena z biološko, se zgodi, da na doživljanje vseh njenih članov pozabimo oz. menimo, da se zanje začenja novo življenje, ki s prejšnjim nima nobene zveze več.
Zelo pozorni moramo biti, da pri tem ne prezremo zlasti notranjega doživljanja otrok, čeprav lahko doživljajo raznovrstne stiske seveda tudi starši, ki so posvojili otroka.
Kaj se lahko zgodi z otrokom po posvojitvi
Starši se morajo zavedati, da vzgajajo otroka s posebnimi čustvenimi potrebami, saj se bo prej ali slej ovedel, da biti posvojen ne pomeni samo, da je bil izbran, ampak tudi, da je bil zapuščen in zavržen.
“Staršem si nisem upala povedati, da bi rada poiskala biološke starše, ker sem se bala, da si bosta to razlagala, kot da ju izdajam, in ju bom zato izgubila. Globoko v sebi pa sem si ju neskončno želela spoznati, vedeti, kdo sta, kakšna sta, ali si me želita spoznati, morda mislita name, me pogrešata …”
odlomek iz spletne strani Začni znova.
To spoznanje običajno sproži žalovanje za izgubljenim: za biološko družino, biološkimi starši in sorodniki pa tudi za izvorno kulturo, če prihaja otrok iz drugega etničnega okolja.
Otrok lahko občuti žalost, jezo, strah in sram, česar sam nikakor ne bo mogel umiriti. Za to potrebuje rahločutnega odraslega, ki bo zmožen prepoznati njegovo stisko in se nanjo ustrezno odzvati.
Če se to ne bo zgodilo, bo nanjo opozarjal z vedenjem. Vsako otrokovo moteče vedenje – in to seveda ne velja samo za otroka z izkušnjo posvojitve – je namreč odraz njegove stiske. Če žalovanje ni prepoznano, lahko vodi v resnejše zaplete, kot so zasvojenost, anksioznost, depresija in celo samomorilnost.
“Da sem posvojena, sem izvedela, ko sem bila stara 20 let. Doživela sem šok, svet je naenkrat dobil drugačno podobo in vse je bilo videti kot velika laž: to, kdo sem, kar sem, moje dotedanje življenje, starša, ki sta me posvojila, sorodniki. Vse je naenkrat postalo lažno, nepravo, neresnično, jaz pa sem se začela počutiti, da v ta svet, ki je očitno poln prevar in neresnic, ne sodim, da sem drugačna, z nečim močno zaznamovana, in se začela od njega neopazno oddaljevati. V meni se je usidral občutek, da je nekaj z mano, a tudi drugimi, hudo narobe.“
Odlomek iz članka s spletne strani Začni znova.
Na kaj se morajo pripraviti starši, ki želijo posvojiti otroka
Da bi starši, ki so posvojili otroka, tega lahko začutili, morajo kot vsi starši najprej čutiti sebe, biti v stiku s svojimi čutenji. Če ne čutijo svoje žalosti, je ne bodo zmogli prepoznati pri otroku, če niso v stiku s svojo jezo, je ne bodo prepoznali pri otroku in mu jo bodo morda celo prepovedovali. Če ne čutijo sramu, bodo sramotili sebe ali njega, ga ne bodo zmogli zaščititi, ko se bo počutil izpostavljenega in zato osramočenega.
Najprej je torej treba poskrbeti za otroke in njihove potrebe, zato v skladu s tem socialni delavci iščejo primerne starše za otroka in ne obratno – primernega otroka za starše.
Vendar morajo pred tem starši poskrbeti zase, kar pomeni, da se bodo morali iskreno in odkrito do sebe soočiti z vsem, kar nosijo v sebi in je potrebno tolažbe, da bi bili pripravljeni na izzive, ki jih prinaša izkušnja posvojitve. Dejstvo, da ne morejo imeti bioloških otrok, je izguba, ki prav tako terja žalovanje, in če se je ne bodo pred prihodom otroka vsaj dotaknili in se je zavedali, se lahko nenadzorovano sproža v odnosu z otrokom. Seveda se na vse ne da pripraviti vnaprej, ker se nekatere vsebine prebudijo šele v odnosu.
Na kaj morajo biti pozorni starši, ki so posvojili otroka
Pomembno je, da otroka spremljamo, da vemo, kaj doživlja, in se starosti primerno o vsem z njim pogovarjamo. Pri tem moramo biti pripravljeni, da nas bo kaj, kar bo otrok izrazil, zabolelo, a samo če bomo znali s to bolečino ravnati, bo otrok čutil, da o vsem, kar doživlja, lahko govori. Nič ne bo pomagalo, če mu bomo še tako govorili, da lahko vpraša vse, kar se mu poraja, če tako v sebi ne bomo čutili. Otrok bo čutil, da smo užaljeni, če bo rekel, da bi raje živel z biološkimi starši, če bo izrazil željo, da jih spozna, ali obišče kraj, kjer je rojen … Če bo starše to ogrožalo, ne bo več poskušal, ker ga bo strah, da ga bodo zapustili, in če bo ostal sam z vsem tem, se bo počutil znova zapuščenega in izdanega. V njem se bo nabirala zamera, morda bo začel starše prezirati, predvsem pa bo spoznal, da ostaja človek v stiski sam in nihče nikoli ne bo odgovoril nanjo. Kasneje bo zato manj zaupal, težko poiskal pomoč in vedno ga bo strah, da je “težek”, zato ljudje ne zdržijo z njim. Zato bo morda težko stopal v intimna razmerja, saj se bo tako nezavedno poskušal zavarovati pred ponovnim razočaranjem.
Pomen čutenja v odnosih
Predvsem je za starše, ki so posvojili otroka, na mestu vprašanje, čemu bi jih otrokovo doživljanje zapuščenosti tako ogrožalo, če sami ne bi poznali kakršno koli različico zapuščenosti ali zavrženosti. Njihova rana jih je pravzaprav najverjetneje sploh naredila razpoložljive za posvojitev. Odnos, v katerem bo prostora za sočutje, razumevanje in sprejemanje, bo zdravil vse, otroka in starše, saj jim bo pomagal preseči travmo zavrženosti. Najgloblje smo namreč povezani z ljudmi, ki so nas začutili v naših največjih bolečinah, najmočnejših čutenjih in najbolj skritih mislih. In samo če nas kdo čuti, nismo sami.
Kam po pomoč in nasvet glede posvojitve
Pravi naslov, kjer boste dobili uradne informacije glede postopkov, možnosti za prijavo in pogojev za posvojitev, so centri za socialno delo. Seznam centrov s kontakti je objavljen na spletni strani www.scsd.si.
Na voljo je forum Posvojitev otroka in rejništvo, na katerem rejniki ter starši, ki ste ali nameravate posvojiti otroka, in odrasli, ki ste bili posvojeni, lahko izrazite svoja čustva in skrbi ter izmenjate izkušnje o posvojitvi v Sloveniji ali tujini.
Prof. Nataša Vrbnjak je zakonska in družinska terapevtka z Zasebnega zavoda za zakonsko in družinsko terapijo Natale, v katerem spremlja starše, ki so ali nameravajo posvojiti otroka, in odrasle, ki so bili posvojeni, ter avtorica knjige Srce na dlani, v kateri med drugim opisuje svojo izkušnjo posvojitve ter s tem povezanim doživljanjem in osvojenimi lekcijami.
